135. člen ZPIZ-2

Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.

Ker je tožnik dopolnil zavarovalno dobo po zakonodaji Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine, se na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, pa določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo.

Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dopolnil pokojninske dobe v skupnem trajanju 15 let in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Skupna zavarovalna doba tožnika v BiH po podatkih bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja v trajanju 11 let in 2 dni se namreč ne ujema z ugotovljeno dobo pri tožencu. Po podatkih toženca pokojninska oziroma zavarovalna doba v Bosni in Hercegovini znaša (le) 11 let. Zakaj je do razlike v trajanju zavarovanja za 2 dni, glede na potrdilo bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja in evidenco toženca, prišlo toženec ni pojasnil, niti tega ni razčistilo sodišče prve stopnje.