118. člen ZPIZ-2

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Vključitev v zavarovanje ni avtomatično, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo.

Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2). Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Tožnici je bila z odločbo toženke z dne 2. 6. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje. Po upokojitvi ji je bivši delodajalec na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 249/2015 z dne 26. 1.2016 dne 14. 3. 2016 izplačal razlike v plači za obdobje od marca 2010 do januarja 2015. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnici ob smiselni uporabi 118. člena ZPIZ-2 pripada pravica do višje pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Dejstva, ki so nastala po pravnomočnosti prve odločbe o starostni pokojnini, so lahko podlaga le za nov zahtevek in novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi.

Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.

V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.