UPRS Sodba in sklep I U 1087/2020-13

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1468/2020/4 (1312-22) z dne 27. 7. 2020 v delu, ki se nanaša na pridržanje tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce (CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in sicer od 26. 7. 2020 od 16.35 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2020 do 16.35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na njegova ravnanja in izjave toženka meni, da ni iskren v svojih namenih, da osebne dokumente pridobi in z njimi izkaže svojo identiteto. Ugotavlja namreč, da se je izmikal odgovoru na vprašanje, kje ima svoje osebne dokumente. Tako se je sprva sprenevedal, da ne ve, kje se ti nahajajo, po tem, ko ga je toženka soočila z njegovo izjavo ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pa, da se verjetno nahajajo doma, vendar po vsem času od kar je izvorno državo zapustil, ne ve, če je še tako. Iz njegovih ravnanj po mnenju toženke precej nedvoumno izhaja tudi, da zlorablja postopek mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je na svoji poti prečkal dve državi EU, Grčijo in Hrvaško in v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila namreč Italija, čeprav je kasneje zatrjeval, da bi ostal v Sloveniji. Kljub temu je Slovenijo zapustil že nekaj dni po vložitvi prošnje in vstopil v Italijo, kjer so ga prijeli italijanski varnostni organi ter ga vrnili v Slovenijo. Poudarja, da je s tožnikom potrebno opraviti osebni razgovor, brez katerega vsebinske odločitve v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni mogoče sprejeti. Čeprav je svojo prošnjo utemeljeval z očitno ekonomskimi razlogi, ga je potrebno o njih podrobneje izprašati. Meni tudi, da je potrebno razčistiti okoliščine glede njegovih osebnih dokumentov ter preveriti, ali res prihaja iz Pakistana. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na CT.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da niso podani razlogi za omejitev gibanja. Toženka namreč sploh ni zatrjevala, še manj pa izkazovala očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 495/2016, iz katere izhaja, da je dvom v tožnikovo istovetnost podan le, če tožnik med postopkom spreminja svoje osebne podatke. Poudarja, da je s toženko sodeloval in odgovarjal na vprašanja, rok za predložitev dokumentov pa še ni potekel, saj je osebni razgovor z njim določen za 26. 8. 2020. Prav tako ni podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj mora biti izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji navaja tožnik in ga bo toženka ugotavljala; pri čemer morata biti ugotavljanje tega dejstva in omejitev gibanja v vzročno posledični zvezi, poleg tega pa mora obstajati še utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka v izpodbijanem sklepu dejstev, ki naj bi jih ugotavljala, ni navedla, in je v pretežnem delu utemeljevala zgolj tožnikovo begosumnost, čeprav ZMZ-1 materialnopravne podlage za tak zaključek ne daje. Ker v zakonodaji RS ni določbe ki bi določila objektivna merila za opredelitev pojma nevarnosti pobega, niti toženka zakonske podlage ne navaja, je tak sklep nezakonit. Meni, da tožnik ne bi smel biti pridržan v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pa tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sklicuje se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča EU (SEU) v zvezi z ukrepom omejitve gibanja, ki predstavlja poseg v človekovo osebno svobodo. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, ker se v omejenem prostoru zelo slabo počuti. Predlaga, naj sodišče izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem dodatno utemeljuje tožnikovo begosumnost in ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa.

K I. in II. točki izreka

6Tožba je delno utemeljena.

7Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore CT na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

8Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

9Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na CT), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

10S citirano določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren¹.

11Sodišče se strinja s tožnikom, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj toženka dvomi v njegovo identiteto, saj tega v ničemer ne pojasni. Sklicuje se zgolj na zakonsko ureditev izkazovanja istovetnosti iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ne obrazloži niti tega, zakaj ne verjame tožnikovi zatrjevani identiteti. Navede namreč le, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, vendar razlogov za to ne pojasni. Ugotavlja, da je tožnik ob vložitvi prošnje povedal, da ima v Pakistanu osebno izkaznico in potni list, ki mu je veljavnost že potekla, ter da ju bo skušal pridobiti, čeprav tega ni storil. Še več, ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja je povedal, da ne ve, kje se njegovi dokumenti nahajajo. Ko mu je toženka predočila izjavo, ki jo je podal ob vložitvi prošnje, pa je dodatno povedal, da glede na to, da je od doma odsoten že dve leti, ne ve, če so dokumenti še vedno tam. Na podlagi navedenega je toženka izpeljala sklep, da tožnik nima iskrenih namenov predložiti osebne dokumente in tako potrditi svojo identiteto, a ob tem ni pojasnila svojega očitnega dvoma v njegovo identiteto.

12Po presoji sodišča navedena pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

13Glede na navedeno sodne presoje, da je izrek izpodbijanega sklepa v tem delu nezakonit, tudi ne spremeni dejstvo, da je tožnik na glavni obravnavi 5. 8. 2020 izpovedal, da je s svojimi domačimi govoril, vendar ti njegovih osebnih dokumentov niso našli. Toženka namreč, kot že rečeno, sploh ni pojasnila, zakaj dvomi v tožnikovo identiteto.

14To pomeni, da so razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi toženka utemeljuje izrek ukrepa iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tako bistveno pomanjkljivi, da se ga v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

15Sodišče je tako izpodbijani sklep v tem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka), v katerem bo morala, če bo ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ocenila, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti s tem povezano zbiranje informacij².

Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

16Toženka, kot rečeno, v izpodbijanem sklepu sprejeti ukrep omejitve gibanja tožniku utemeljuje tudi na drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

17Po tej določbi mora torej toženka za to, da bi bil ukrep omejitve gibanja zakonit, najprej ugotoviti - in seveda ustrezno obrazložiti -, da brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče ugotoviti dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik s tem v zvezi ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor.

18Sodišče ugotavlja, da toženka v zvezi s svojim zaključkom, da je izpolnjen ta pogoj, navaja, da lahko dejstva, na katera tožnik opira svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ugotavlja izključno na podlagi osebnega razgovora, ki je zanj razpisan za 26. 8. 2020. Smiselno torej zatrjuje, da razen osebnega razgovora nima na voljo nobenih drugih sredstev. Navaja pa tudi, da čeprav je tožnik svojo prošnjo utemeljeval z očitno ekonomskimi razlogi, ga je potrebno o njih podrobneje izprašati. Taka obrazložitev je sicer vsaj na prvi pogled pavšalna, saj zakon govori o "določenih" dejstvih, zato bi morala toženka ta dejstva načeloma v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretizirati vsaj do take mere, kot ji to omogoča dosedanji postopek. Vendar pa po drugi strani drži, da ob odsotnosti kakršne koli druge možnosti za ugotavljanje teh dejstev toženka v primeru, če bi tožnik pobegnil, ne bo mogla ugotoviti prav nobenega dejstva. Po presoji sodišča je zato navedena obrazložitev glede obstoja te okoliščine sicer skopa, vendar še zadostna.

19Poleg tega in kot je toženka pravilno izpostavila tako v izpodbijanem sklepu, kot tudi na naroku za glavno obravnavo 5. 8. 2020, ZMZ-1 ne dopušča vsebinske presoje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bil s prosilcem opravljen tudi osebni razgovor, razen posameznih izjem po prvem odstavku 38. člena ZMZ-1, ki pa v obravnavanem primeru niso podane.

20Pooblaščenka tožnika je na naroku sicer izpostavila, da bi toženka manjkajoča dejstva lahko pridobila takrat, ko je tožniku omejila gibanje. Vendar je s tem v zvezi treba pojasniti, da gre za dva ločena postopka, in sicer za postopek odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, s katerim je povezana oprava osebnega razgovora (37. in 44. člen ZMZ-1), katerega namen je ugotavljanje razlogov, s katerimi prosilec svojo prošnjo utemeljuje ter vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so za odločitev lahko pomembna, ter za postopek v zvezi z omejitvijo gibanja z ugotavljanjem obstoja razlogov po 84. členu ZMZ-1.

21Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je utemeljeno tudi toženkino sklepanje o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Toženka je namreč obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe ZMZ-1 oprla na ugotovitev, da je tožnik, ki je v Sloveniji 22. 7. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku vložitve prošnje tudi seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi, vključno z dolžnostjo, da počaka do zaključka postopka v Sloveniji, 25. 7. 2020 zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, kjer ga je prijela italijanska policija in vrnila v Slovenijo. Iz tako ugotovljenih dejstev je toženka sklepala, da tožnik, ki v Sloveniji ni umaknil prošnje, nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnje in da bo, če mu gibanje ne bo omejeno na CT, ponovno zapustil Azilni dom v Ljubljani, organu pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji, v zvezi s čimer je z njim (kot že pojasnjeno) treba opraviti osebni razgovor.

22Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je vpogledalo v listine v upravnem spisu, na katere se sklicujeta stranki, ter z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, presodilo, da je toženkin sklep, da je tožnik nameraval zapustiti Slovenijo, pravilen. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da je po navodilih tihotapca azilni dom zapustil zvečer. Ta ga je nato odpeljal v Italijo. Tožnik je sicer sprva izjavil, da je menil, da mu izkaznica prosilca za azil dovoljuje prehod meje, vendar pa iz njegovih nadaljnjih odgovorov izhaja, da je že ob zapustitvi azilnega doma dobil občutek, da dela napako, ker gre s tihotapcem. Tožnikova želja je bila, da odide v Italijo, zato je po svoji lastni izjavi tudi odšel s tihotapcem, ker sam ni vedel, kam mora iti. Da se je zavedal, da je njegova dolžnost, da do zaključka azilnega postopka ostane v Sloveniji, povsem jasno izhaja iz njegove izpovedbe, da je na vprašanje, ali je razumel tudi pomen besed, ki mu jih je tolmač prevajal, odgovoril, da je razumel, da če gre iz Slovenije, na primer v Italijo, bo v hišnem priporu.

23Po presoji takšne tožnikove izpovedbe sodišče ne dvomi, da se je tožnik dobro zavedal, da mora ostati v Sloveniji do zaključka azilnega postopka in njegovo navedbo, da mu izkaznica prosilca omogoča prehod mej, razume zgolj kot način obrambe. Kot izhaja iz zapisnika o seznanitvi z omejitvijo gibanja z dne 26. 7. 2020, je tožnik povedal, da je želel v Rim zaradi dela in tam ostati. Glede na njegovo izpovedbo, da je v Italijo odšel zvečer s tihotapcem, v azilnem domu pa ni pustil ničesar svojega, očitno izhaja, da se v Slovenijo ni nameraval vrniti.

24Iz povedanega torej izhaja, da je tožnik, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil in je torej izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa.

25Sodišče k temu dodaja, da za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati³. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

26Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

27Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na CT, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

28To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

29Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v CT omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

30Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

31Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb.

32Ne nazadnje pa je treba zavrniti tudi tožbeni ugovor, da je bila tožniku 26. 7. 2020 že vsaj od 10.30 ure dalje pa vse do 16.35 ure, ko je bil seznanjen z izrekom izpodbijanega sklepa, neutemeljeno in nezakonito odvzeta osebna svoboda. Sodišče namreč v predmetnem postopku presoja zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bil tožniku, kot že rečeno, izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje CT od 26. 7. 2020 od 16.35 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2020 do 16.35 z možnostjo podaljšanja za en mesec. To pomeni, da se izpodbijani sklep ne nanaša na čas (od 10.30 ure do 16.35 ure dne 26. 7. 2020), za katerega tožnik s tem ugovorom uveljavlja nezakonitost odvzema njegove osebne svobode.

33Po vsem povedanem je sodišče v preostalem delu tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

K III. točki izreka

34Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

35Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

¹ Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter I U 771/2020.
² Sodišče zgolj pripominja, da se v praksi v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti prosilcev navaja tudi jezikovna analiza, ocena starosti, primerjava prstnih odtisov s podatki evropskih baz, DNA analiza, razgovor s prosilcem, ipd (prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter sodba in sklep I U 771/2020).
³ Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve