UPRS sodba II U 462/2015

Tožba se zavrne.

1Tožeča stranka je vložila tožbo zoper v uvodu navedeno izpodbijano odločbo, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter določil rok 30 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe, v katerem mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). V obrazložitvi se organ prve stopnje sklicuje na drugi odstavek 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje izdano na podlagi te določbe lahko podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija. V 72. členu ZTuj-2 je določeno tako imenovano načelo nevračanja, ki Republiki Sloveniji prepoveduje odstranitev tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Policijska uprava Maribor je sporočila, da ocenjuje, da za državljane Srbije in Kosova ni objektivnih razlogov iz 72. člena ZTuj-2, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. Hkrati pa je upravni organ ugotovil tudi, da obstaja utemeljen sum, da bi prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji lahko pomenilo nevarnost za javni red oz. bi prebivanje lahko bilo povezano z izvrševanjem nadaljnjih nasilnih dejanj, prekrškov in kaznivih dejanj, ki so opredeljeni kot zavrnilni razlogi z izdajo in podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Ta sum je organ podkrepil z dejstvom, da je tožeča stranka od leta 2010 do leta 2015 storila vrsto tam navedenih kaznivih dejanj in prekrškov. Glede na vse navedeno je zato upravni organ prve stopnje prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnil.

2Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve in kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe tožeče stranke, da v tujini oz. matični državi nima nobenih sorodnikov, ker vsi živijo v Republiki Sloveniji in da je določene globe za storjene prekrške pripravljena poravnati oz. plačati obročno. Ugotavlja, da je organ prve stopnje prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 zavrnil ne samo zaradi tega, ker tožeča stranka ne izpolnjuje osnovnega oz. edinega pogoja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 (to je pogoja nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije zaradi spoštovanja načela nevračanja iz 72. člena ZTuj-2), temveč tudi zaradi tega, ker pri tožeči stranki po ugotovitvah organa prve stopnje obstajajo tudi razlogi za za sum, da utegne tožeča stranka pomeniti nevarnost za javni red Republike Slovenije oz. obstoj suma, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, kar je prav tako razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja določen v drugem odstavku 51. člena Ztuj-2. Tožeča stranka je tudi sicer imela možnost sodelovanja v postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja ter bila seznanjena s poročili o stanju v Srbiji, na podlagi katerih je pristojni organ podal mnenje o dovoljenosti odstranitve iz Republike Slovenije. V postopku po mnenju upravnega organa druge stopnje tudi niso bila kršena pravila postopka, saj je bila izdana izpodbijana odločba šele po tem, ko je od Policijske uprave Maribor bilo sprejeto mnenje o dovoljenosti odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije. Poudarja, da je Policijska uprava Maribor v mnenju o dovolitvi vračanja navedla, da za državljane Republike Slovenije, tudi pripadnike Romske skupnosti, kar je tudi tožeča stranka, ni razlogov iz 72. člena ZTuj2, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije v Republiko Srbijo.

3Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da vsi ožji družinski člani živijo v Sloveniji ter da je pravica do združitve družine ustavna pravica, ki jo varuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Ugovarja tudi temu, da iz listin, ki naj bi dokazovale, da ni ovir za njeno odstranitev iz Republike Slovenije ne izhaja zaključek, da z njeno vrnitvijo v Republiko Srbijo ne bi bilo ogroženo njeno življenje zaradi pripadnosti Romski družbeni skupnosti. Zatrjuje, da so bile kršene tudi določbe postopka glede uporabe jezika v postopku. Nezakonita naj bi bila izpodbijana odločba tudi iz razloga, ker listine, ki naj bi dokazovale, da ni ovir za njeno odstranitev iz Republike Slovenije niso bile prevedene v slovenski jezik. Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki tudi, da ni podvomila v njeno procesno sposobnost, glede na to, da nima končane osnovne šole in je nepismena. Glede na vse navedeno predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu v ponovni postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede kršitev pravil postopka. Po mnenju tožene stranke je bilo na podlagi mnenja Policijske uprave Maribor nesporno potrjena dovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, in s tem načelo nevračanja iz 72. člena ZTuj-2 ne bo oz. ne bi bilo kršeno. Zavrača kot neutemeljeno tudi tožbeno navedbo o kršitvi določb glede uporabe jezika v postopku. Na zaslišanju je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da njeni prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje po določbi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne bo ugodeno, ker je po mnenju policijske uprave njena odstranitev iz Republike Slovenije v Republiko Srbijo dovoljena. Kot je razvidno iz zapisnika, je zaslišanje potekalo v slovenskem jeziku, tožeča stranka pa je pred začetkom zaslišanja in po seznanitvi s pravico do spremljanja poteka postopka po tolmaču s svojim podpisom potrdila, da razume slovenski jezik in da tolmača ne potrebuje. Glede na določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 po mnenju tožene stranke pristojni organ tujca v postopku izdaje oz. podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ni dolžan seznanjati z informacijami na podlagi katerih pristojni organ, to je policija, poda mnenje o dovoljenosti oz. nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije. Zapisnik tudi izkazuje, da je bila tožeča stranka seznanjena, kaj izhaja iz poročil na podlagi katerih je Policijska uprava Maribor podala mnenje o dovoljenosti njene odstranitve iz Republike Slovenije. V zvezi s tožbenim ugovorom glede procesne sposobnosti tožeče stranke tožena stranka navaja, da dejstvo, da nima končane osnovne šole, po njenem mnenju ne pomeni, da ni procesno sposobna. Ugotavlja tudi, da je tožeča stranka kot fizična oseba s polnoletnostjo pridobila popolno poslovno sposobnost, in kot navaja sama ji z odločbo sodišča poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Zgolj dejstvo, da je nepismena in da nima končane osnovne šole po mnenju tožene stranke še ne more pomeniti, da ni sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. V zvezi z tožbenim očitkom, da tožena stranka ni pazila na varovanje pravic tožeče stranke, ker ni ugotavljala resničnega dejanskega stanja o obstoju pogoja za ureditev ustreznega načina prebivanja v Republiki Sloveniji glede na to, da je tožeča stranka v Republiko Slovenijo prišla z očetom in materjo ter bratom in sestro že leta 1999 odgovarja, da je tožeča stranka za izdajo oz. podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaprosila iz točno določenega namena in sicer ker ji je bilo v Republiki Sloveniji predhodno dovoljeno zadrževanje in ne zaradi združitve družine. Ker torej za izdajo oz. podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ni zaprosila zaradi združitve družine v Republiki Sloveniji se torej po mnenju tožene stranke ne more sklicevati na pravico do združitve do družine v upravnem sporu in uveljavljati kršitev te pravice. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je pristojni organ glede na določbe ZTuj-2 v postopku podaljšanja dovoljenja za prebivanje po navedenem zakonu vezan na postavljen zahtevek stranke. Tožeča stranka tekom postopka podaljšanja dovoljenja za prebivanje svojega zahtevka prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 ni spremenila v prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje po 47. člena ZTuj-2, to je v prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Tožena stranka tudi poudarja, da je bilo dovoljenje za začasno prebivanje za podaljšanje katerega je dne 15. 6. 2015 zaprosila tožeča stranka, izdano po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, torej zaradi dejstva, ker ji je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje in ne zaradi združitve družine z drugimi družinskimi člani v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi vloge tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga je tožena stranka oz. njen prvostopni organ utemeljil s tem, da več ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj-2 glede dovoljenosti odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije.

7V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pravočasno zaprosila za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki ji je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 z veljavnostjo od 17. 6. 2013 do 17. 6. 2015 kot tujcu, ki mu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje. Dovoljenje za začasno prebivanje izdano na podlagi tega odstavka lahko pristojni organ podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom tega zakona še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja iz tega odstavka.

8V konkretnem primeru tožeča stranka svoje upravičenje do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje utemeljuje z okoliščino, da tožena stranka ni ugotovila oz. preverila ali z vrnitvijo tožeče stranke v Republiko Srbijo ne bi bilo ogroženo njeno življenje ali njena svoboda zaradi pripadnosti Romski družbeni skupini. Po presoji sodišča je navedeni tožbeni ugovor neutemeljen. Glede na določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 je pristojni organ v postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vezan na podano mnenje policije o dovoljenosti oz. nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije. In v primeru tožeče stranke je Policijska uprava Maribor nesporno potrdila dovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa. Trditve policije temeljijo na poročilu Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah in Poročilu komisije EU o napredku držav zahodnega Balkana, ki ga je predstavil Informacijski center za azil in migracije. Zato je izpodbijana odločitev, da se iz tega razloga dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, pravilna.

9Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede kršitev določb o uporabi jezika v postopku. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je bila tožeča stranka na zaslišanju dne 7. 7. 2015 opozorjena oz. seznanjena s pravico do spremljanja poteka postopka po tolmaču, vendar je s podpisom potrdila, da razume slovenski jezik in da tolmača ne potrebuje. Prav tako neutemeljeno zatrjuje kršitev pravil postopka glede na dejstvo, da ji poročila, na podlagi katerih je Policijska uprava Maribor izdala mnenje o dovoljenosti odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, niso bila prevedena v slovenski jezik. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 je namreč izdaja dovoljenja za začasno prebivanje pogojena tako s trajanjem dovoljenja zadrževanja (ki mora biti najmanj 24 mesecev), kakor tudi z razlogom za dovolitev zadrževanja, to pa potrdi policija. In v obravnavanem primeru je upravni organ na podlagi poročil navedenih v točki 8 te sodbe, na katerih temelji ugotovitev policije, da razlogov za zadrževanje ni, odločil, da tožeči stranki ne bo podaljšal dovoljenja za začasno prebivanje. Z mnenjem policije pa je bila tožeča stranka seznanjena.

10Tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na dvom v njeno procesno sposobnost. Dejstvo, da nima končane osnovne šole tega namreč ne dokazuje. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek glede kršitve pravice do združitve družine. Kot je bilo že navedeno, je tožeča stranka v obravnavani zadevi zaprosila za podaljšanje dovoljenja, ki ji je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, medtem ko pogoje za vložitev prošnje in izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine ureja 47. člen ZTuj-2. Nesporno tožeča stranka v obravnavani zadevi vloge na podlagi citiranega člena ni vložila, izdano dovoljenje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 (za kar gre v obravnavanem primeru) pa lahko pristojni organ podaljšuje z veljavnostjo dveh let le pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena.

11Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonite, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.