UPRS sodba in sklep I U 764/2013

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se zadrži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-104/2008/13 (1312-08) z dne 22. 4. 2013 do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ob sklicevanju na 3. odstavek 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2Z vlogo z dne 7. 3. 2013 je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, v katerem uveljavlja, da v njegovi izvorni državi obstajajo prepovedane cone in da obstajajo določene skupine ljudi, ki so formirane na etnični in verski podlagi, zaradi česar določeni ljudje zaradi svojega imena niso zaželjeni na določenih krajih, drugi razlog pa je njegovo zdravstveno stanje, ker je bil poleti 2012 operiran zaradi raka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter je poleg tega prejemal kemoterapijo in je bil obsevan. Ko je prvič podal prošnjo 13. 7. 1999, je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi vojnih razmer in zaradi židovske veroizpovedi, prošnja pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 17. 1. 2001, zoper katero je sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo U 193/2001 z dne 21. 1. 2001 tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo št. I Up 478/2001 z dne 16. 5. 2001 zavrnilo pritožbo zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča. Dne 28. 3. 2006 je vložil prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka, ki je bila s sklepom tožene stranke z dne 4. 4. 2006 zavržena, njegova tožba zoper navedeni sklep v upravnem sporu pa je bila zavrnjena s sodbo št. U 910/2006 z dne 10. 5. 2006, ki je postala pravnomočna 31. 5. 2006. Tožnik je zaradi nujnega zdravljenja na podlagi 3. točke 2. odstavka 73. člena Zakona o tujcih pridobil dovoljenje za zadrževanje od 28. 8. 2012 do 27. 3. 2013 in je po končanem zdravljenju dne 8. 12. 2013 odpotoval iz Ljubljane na Švedsko, kjer je 12. 12. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito, vendar so ga švedski organi na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) dne 5. 3. 2013 vrnili v Republiko Slovenijo.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 56. in 57. člena ZMZ ter v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, to je, da so v BiH uvedene določene prepovedane cone in neka nenapisana pravila ter tožnikovo zdravstveno stanje, glede prvega razloga ugotavlja, da je tožnik podal zelo posplošene in nejasne izjave. Tako je zgolj navedel, da je ob vrnitvi v BiH leta 2010 uvidel, da obstajajo neke prepovedane cone in neka nenapisana pravila, na podlagi katerih so določeni ljudje nezaželeni na posameznih območjih ter kot primer navedel gostilno, ki je od njegovega bivališča oddaljena približno 500 m, kjer vsak dan igra določena glasba, sam tožnik pa tja ni nikoli odšel, saj tja hodijo samo ljudje, ki poslušajo to glasbo, povsod po BiH pa obstajajo določene skupine ljudi, ki so oblikovane na etnični in verski podlagi in tako določeni ljudje zaradi svojih imen niso zaželeni na določenih krajih. V tej zvezi je navedel primer iz Sanskega Mosta, ko so nekoga napadli zaradi besed, uporabljenih v pozdrav na ulici „dober dan“ in ne na muslimanski način. Na posebno vprašanje, zakaj se tožnik ne more vrniti v BiH, je odgovoril, da bo 5. aprila minilo 20 let, odkar je zapustil BiH. Ob preučitvi njegovih izjav tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki bi bistveno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob preverjanju, ali je tožnikovo zdravstveno stanje novo dejstvo, ki bistveno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 245/2011 z dne 25. 5. 2011, da resna škoda v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ, v posebej utemeljenih primerih ne izključuje zdravstvenega stanja posameznega prosilca, čeprav zdravstveno stanje ne more biti edini in ključni element subsidiarne zaščite, je na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik (potrdilo k napotnici Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva z dne 2. 7. 2012 in zdravniško potrdilo iste ambulante iz avgusta 2012 in Izvid zdravniškega pregleda UKC Ljubljana, ORL Karcerološka ambulanta z dne 26. 3. 2013) ugotovila, da je bil tožnik poleti 2012 operiran zaradi karcinoma na korenu jezika, opravljena je bila tudi obojestranska vratna disekcija, pri čemer sta bili najdeni dve metastazi na bezgavkah desno, zaradi nevarnosti razširitve karcinoma pa je bil po operaciji tudi obsevan in je prejel tudi kemoterapijo. Po izjavah tožnika je bilo zdravljenje zaključeno 20. 10. 2012, iz izvida z dne 26. 3. 2013 pa izhaja, da lokalno in regionalno ni sumljivih sprememb ter da ima kontrolo čez 3 mesece. V zvezi s presojo, ali bi zdravstveno stanje tožnika v povezavi z dostopom do zdravljenja v njegovi izvorni državi lahko pomenilo bistveno povečanje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je tožena stranka odločila ob upoštevanju stališč Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi N proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 5. 2008, ki jih povzema v nadaljevanju obrazložitve, saj niso bile izkazane izjemne okoliščine, kot v zadevi D. proti Združenemu kraljestvu, kjer je bil pritožnik v kritičnem stanju svoje bolezni in blizu smrti, v njegovi državi pa ni bilo nobene oskrbe in tudi ni imel družine, ki bi skrbela zanj v smislu prehrane, prebivanja in socialne pomoči.

4V zvezi s situacijo v tožnikovi izvorni državi glede dostopa do zdravstvenih storitev je tožena stranka pridobila informacije Sveta Evrope, A.A., Analiza zakonodaje: Analiza zakonov o zdravstvenem zavarovanju v BiH z namenom ugotavljanja razlik med njimi in obstoječimi načeli EU ter Klinični center Banja Luka, Klinika za onkologijo, ki jih je skupaj s sodbo ESČP v zadevi N proti Združenemu kraljestvu posredovala tožnikovemu pooblaščencu, ki v odgovoru z dne 12. 4. 2012 opozarja na upravno-sodno prakso v 4-ih izpostavljenih sodbah v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi zdravstvenega stanja prosilca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka po preučitvi citiranih štirih sodb ugotavlja, da so bile izdane na podlagi določil Zakona o azilu (v nadaljevanju: ZAzil), ki je bil razveljavljen z uveljavitvijo ZMZ. Zato po mnenju tožene stranke navedena sodna praksa ni relevantna. Dodatno opozarja tudi na dejstvo, da se predložene sodbe v zvezi s pogoji za podelitev mednarodne zaščite sklicujejo na 3. člen EKČP, ki ga je pri svoji presoji uporabila tudi tožena stranka. Na podlagi podatkov potnega lista tožnika št. … z dne 13. 5. 2010 ugotavlja, da je bil tožnik rojen v ..., ki se nahaja v bližini Banja Luke, Republika Srbska. Na podlagi preučenih informacij v zvezi z dostopom do zdravstvenih storitev tožena stranka ugotavlja, da je v Republiki Srbski zdravstveno zavarovanje centralizirano in obstaja na entitetni ravni. Zakon o zdravstvenem zavarovanju Republike Srbske, ki ureja sistem obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja ter pravice, ki izhajajo iz zavarovanja, se uporablja na celotnem ozemlju Republike Srbske in obvezno krije vse državljane te entitete. Zaradi takšne zakonske ureditve so vsi državljani – zavarovanci deležni obravnave pod istimi pogoji in uživajo enake pravice ter imajo enake pravice po zakonu, kar močno zmanjšuje možnost neenake obravnave zavarovanih oseb ter jim omogoča lažjo dostopnost. Obvezno zavarovanje krije med drugim tudi begunce, razseljene osebe in povratnike, če niso zavarovani na drugi podlagi, iz obširnih kategorij zavarovanih oseb pa je razvidno, da citirani zakon daje obvezno zdravstveno zavarovanje številnim kategorijam državljanov, ki lahko zdravstveno varstvo poiščejo v najbližji zdravstveni ustanovi na območju njihovega stalnega prebivališča, medtem ko v Federaciji BiH zavarovanci lahko izberejo zdravstveno ustanovo ali družinskega zdravnika na območju kantona, v katerem ima oseba stalno prebivališče in v katerem so plačani prispevki. Zakon Republike Srbske pa je bolj fleksibilen in prijaznejši do brezposelnih, saj že dejstvo, da se nekdo prijavi kot brezposelna oseba, pomeni, da s tem pridobi status osebe, ki je zdravstveno zavarovana brez dodatnih pogojev. Glede zagotavljanja zdravstvenih storitev tožena stranka ugotavlja, da v sklopu Kliničnega centra Banja Luka deluje Klinika za onkologijo, ki je bila ustanovljena leta 1987, na kateri poteka med drugim ugotavljanje stadijev bolezni, ocene rizika za širjenje metastaz, ugotavljanje indikacij in kontraindikacij za kemoterapijo, preprečevanje slabosti zaradi kemoterapije, planiranje hormonske terapije, planiranje uporabe hemato-poetskih faktorjev rasti, ocena odzivanja na kemoterapijo, spremljanje bolnikov, ki se zdravijo s pomočjo kemoterapije, ocena indikacij ter kontraindikacij radioterapije, ocena odzivanja na radioterapijo, izolacija imunosupresivnih pacientov, zdravstveno izobraževalno delo z onkološkim pacientom in družino ter vodenje evidenc o bolniku v skladu s postopkom zdravstvene nege. Na podlagi preučenih specifičnih informacij o izvorni državi tožnika tožena stranka ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo, zlasti ob upoštevanju zadnjega zdravniškega izvida z dne 26. 3. 2013, da pri njem ni opaziti nobenih sumljivih sprememb več. Glede na navedeno tožnik ne prejema nobene terapije več, ampak opravlja le kontrolne preglede, ki jih lahko opravlja tudi na Kliniki za onkologijo v Kliničnem centru Banja Luka, zato na podlagi preučenih informacij tožena stranka nima nobenega razloga za dvom v kvaliteto oskrbe, ki jo tožniku lahko nudi izvorna država, kjer ima tožnik na podlagi preučenih informacij tudi zagotovljen dostop do zdravstvenih storitev, že zgolj na podlagi prijave na Uradu za zaposlovanje, na podlagi česar bo tudi obvezno zdravstveno zavarovan ter bo tako lahko koristil potrebne zdravstvene storitve. Glede na standarde, ki jih je v izpostavljenih primerih v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP razvilo ESČP tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov primer daleč nad standardom, ki ga je postavilo ESČP, saj ima prost dostop do zdravstvenih storitev, pa tudi kvaliteta zdravstvenih storitev na podlagi preučenih informacij o izvorni državi v ničemer ne odstopa od tistih, ki jih tožnik uživa v Republiki Sloveniji. Po ugotovitvi, da v njegovem primeru glede na vse navedeno niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, je njegov zahtevek tožena stranka zavrgla na podlagi 3. odstavka 57. člena ZMZ.

5Tožnik v tožbi, ki jo vlaga hkrati z zahtevo za izdajo začasne odredbe, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v zvezi z navedbo, da je glede prepovedanih con in nenapisanih pravil v izvorni državi podal zelo posplošene in nejasne izjave izpostavlja 22. člen ZMZ, po katerem pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev, zato meni, da bi mu morala tožena stranka dati možnost, da svoje navedbe, če naj bi bile preveč splošne oziroma nejasne, dopolni oziroma pojasni glede na to, da je na njih oprla svojo odločitev. Dolžnost tožene stranke naj bi bila tožniku postaviti dodatna vprašanja, v kolikor je podal premalo podrobne odgovore, oziroma mu postaviti vprašanja na določeno temo, v kolikor meni, da je tožnik ni v zadostni meri pojasnil, pri čemer se sklicuje na priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določanje statusa begunca, Geneva, januar 1992, odstavek 199, četudi ne gre za pravni vir, saj so se enaki standardi izoblikovali v upravno-sodni praksi na podlagi sodb Vrhovnega sodišča I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in Upravnega sodišča I U 979/2009-7. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika kot novim dejstvom, ki povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite tožnik opozarja na stališče v s strani tožene stranke izpostavljeni sodbi ESČP v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu glede uporabe 3. člena EKČP, ki se primarno uporablja, da se prepreči prisilna odstranitev ali izgon, kjer je nevarnost trpinčenja v izvorni državi z namenoma izvršenih dejanj tamkajšnjih državnih organov ali nedržavnih organov, ko oblasti pritožniku ne morejo zagotoviti ustrezne zaščite. Tožnik meni, da ni bilo v zadostni meri upoštevano dejstvo, da je sam židovske veroizpovedi ter da živi na območju BiH v Republiki Srbski, kjer je po njegovih navedbah več kot 90 % spremenjena struktura prebivalstva, kar je posledica na nek način etničnega čiščenja. Ob vrnitvi v Banja Luko leta 2010 je tožnik videl, da so uvedli določene tako imenovane prepovedane cone in nenapisana pravila, zaradi katerih so določeni posamezniki nezaželjeni na določenih območjih, kljub temu da je vojna končana, pa so njene posledice še vedno vidne v vsakdanjem življenju. Zaradi tega je moral v času svojega bivanja v BiH leta 2010 „sam sebi omejiti gibanje“ zaradi svoje varnosti. V tožbi še uveljavlja, da bi morala v zvezi s takšnimi navedbami tožena stranka bolj podrobno preveriti, ali bi tožnik kot pripadnik manjšinske veroizpovedi bil deležen potrebne in primerne zdravstvene oskrbe, saj ni preverila, kakšni so kriteriji za prijavo na Urad za zaposlovanje in ali jih tožnik izpolnjuje. Poleg tega je navedel, da v izvorni državi nima nikogar, ki bi v primeru poslabšanja bolezni skrbel zanj (kar je bilo upoštevano v zadevi D. proti Združenemu kraljestvu). Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da je predložena sodna praksa nerelevantna, ker so bile citirane sodbe izdane na podlagi ZAzil, saj ZMZ pretežno ureja isto materijo kot jo je urejal ZAzil, zato navedene sodbe ne morejo biti relevantne zgolj iz razloga, ker je bil ZAzil nadomeščen z ZMZ. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6Hkrati s tožbo tožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ker ob upoštevanju 74. člena ZMZ tožba v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep nima suspenzivnega učinka. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, če bi se tožnik v Republiki Sloveniji ne nahajal več, tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, saj se pravica do sodnega varstva lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito, kar potrjujejo tudi izpostavljene sodne odločbe Vrhovnega sodišča. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega akta začasno odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

7Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem navaja pravne in dejanske razloge ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, posebnega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni vložila.

K točki 1:

8Tožba ni utemeljena.

9ZMZ v 57. členu, ki ureja postopek pri ponovni prošnji, določa, da oseba iz 1. odstavka 56. člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek; pri vložitvi zahtevka se smiselno uporabljajo določbe 47. in 48. člena ZMZ; osebi so zagotovljena vsa temeljna postopkovna jamstva iz 8. člena ZMZ ter brezplačna pravna pomoči iz 6. alinee 1. odstavka 78. člena ZMZ (1. odstavek). Po določbi 3. odstavka 57. člena ZMZ o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka prejšnjega člena, s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom ZMZ. Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 56. člena ZMZ, dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom ZMZ; v nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže.

10Zakonodajalec je ponovno prošnjo uredil z določili 56. člena ZMZ tako, da državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz 1. odstavka 40. člena ZMZ ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz 5. odstavka 105. člena ZMZ ali je bil ta postopek ustavljen, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz 1. odstavka 57. člena ZMZ predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (1. odstavek). V skladu z 2. odstavkom 56. člena ZMZ morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega odločanja, vendar jih oseba iz 1. odstavka 56. člena ZMZ iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Po določbi 3. odstavka 56. člena ZMZ pa lahko ne glede na določbi prejšnjih dveh odstavkov tega člena državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je prošnjo izrecno umaknila, vloži ponovno prošnjo le, če dokaže, da je bila izjava o umiku prošnje dana zaradi grožnje ali pod prisilo. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da okoliščine za ponovno prošnjo iz 56. člena ZMZ niso podane glede na razloge, ki jih je podrobno navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skladno s podatki v predloženih upravnih spisih, zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZMZ ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, ampak se na njeno obrazložitev v celoti sklicuje. Sodišče glede na tožbene navedbe zgolj poudarja, da tožnik za svoje trditve ni ponudil niti predlagal nobenih dokazov, ampak je zahtevek utemeljeval zgolj s svojimi posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami, ki jih tudi v tožbi ni kakorkoli podrobneje konkretiziral oziroma natančneje opredelil, niti ni v podkrepitev svojih navedb ponudil ničesar drugega. Zato po presoji sodišča tožnik ni zadostil zahtevam dokaznega bremena, ki je v tovrstnih zadevah deljeno med obe stranki in ne, kot zmotno zatrjuje v tožbi, izključno ali pretežno na strani tožene stranke. Slednja je pravilno ugotovila, da tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, ampak je zahtevek utemeljeval zgolj s svojimi navedbami, ne da bi jih podrobneje obrazložil, niti ni predlagal ali predložil kakršnihkoli trdnejših dokazov, ki bi bistveno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, da bi tožnik lahko vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito.

11Sodišče ne sledi tožbenim navedbam glede nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih tožnik v tožbi niti ne konkretizira, saj namreč ni konkretno navedeno, kaj naj bi bilo v izpodbijanem sklepu navedeno takega, kar tožnik ni izjavil na razgovoru, prav tako pa tudi iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa, vključno z zapisnikom o ustnem sprejemu tožnikovega zahtevka ne izhaja, da bi bile v sklepu kakršnekoli takšne navedbe, ki jih tožnik v razgovoru ni navedel. Prav tako tožena stranka v tožbi ne konkretizira in ne obrazloži oziroma določno ne opredeli kršitev procesnih določil, ki jih uvodoma v tožbi zgolj posplošeno uveljavlja.

12Sodišče je po navedenem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu (ZMZ, 56. in 57. člen).

K točki 2:

13Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

14V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

15Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je tudi v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira njegove izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika v skrajnem primeru izžene iz Republike Slovenije. To pa bi imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času sodnega odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

16Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.