UPRS sodba I U 1357/2014

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil že drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, da iz njegovega zahtevka izhaja, da ima politične probleme v Eritreji, da so v njegovi državi še vedno enake razmere, da se ni nič spremenilo in da je te razloge navajal že v svojih prejšnjih prošnjah. Dokazil ne more ne pridobiti ne predložiti in nima nobenih stikov s komerkoli v Eritreji. Zaščito potrebuje iz političnih razlogov, kot je že vseskozi navajal.

Nadalje tožena stranka opisuje potek dotedanjih postopkov. Med drugim pojasnjuje, da je bilo v postopku z njegovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito ugotovljeno, da tožnik ne prihaja iz Eritreje, da pa je svojo prošnjo utemeljeval s političnih udejstvovanjem in delom za stranko Eritrejske demokratične spremembe, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt. Tožena stranka navaja, da je bila ugotovljena tožnikova splošna neverodostojnost. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje je bila potrjena tudi s strani vrhovnega sodišča. Ko je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce, je vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, iz njegovega zahtevka pa je izhajalo, da želi ponovno vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ker ima politične probleme v Eritreji. Tožena stranka je njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla, ker na podlagi navedb, ki jih je podal, ni bilo mogoče oceniti, da povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker zoper tisti sklep ni bila vložena tožba, je postal pravnomočen.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi glede tožnikovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na določilo prvega odstavka 56. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila že pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, ali je bil postopek ustavljen, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v svojem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navaja, da je v izvorni državi imel politične probleme. Tožnik pa je tudi v svoji prvi oziroma drugi prošnji kot razlog za zapustitev izvorne države navajal politične probleme zaradi svojega udejstvovanja in dela za stranko Eritrejske demokratične spremembe. V odločbi, s katero je bila pravnomočno zavrnjena njegova druga prošnja, je bilo v zvezi z njegovimi političnimi problemi ugotovljeno, da so njegove izjave neresnične, neverjetne in se ne skladajo s specifičnimi informacijami o izvorni državi, kar je potrdilo tudi vrhovno sodišče. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti tožnikove izvorne države, da pa to zagotovo ni Eritreja, čemur je pritrdilo tudi vrhovno sodišče. Drugih novih okoliščin pa tožnik pri vložitvi zahtevka ni navedel, saj je vseskozi navajal, da so razlogi in okoliščine še vedno enaki kot prej, torej takšni, kot jih je navedel že pri vložitvi prve in druge prošnje. Tožnik tako ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki bi bistveno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da prihaja iz Eritreje in da je to bilo ugotovljeno s precejšnjo mero verjetnosti. Inšpektor A.A. iz Centra za tujce je predstavnikom nevladne organizacije B. povedal, da so v postopku vračanja tožnika v izvorno državo s posebnimi metodami ugotovili, da je tožnik najverjetneje res državljan Eritreje, kar je bilo ugotovljeno s preverjanjem naglasa in zasliševanjem tožnika glede podatkov o Eritreji. Res je, da so razlogi za priznanje mednarodne zaščite enaki kot pri vložitvi obeh prošenj in prve namere, vendar pa je bistvenega pomena to, da je bilo sedaj ugotovljeno, da je tožnikova izvorna država res Eritreja. To pa je nov dokaz, ki povsem spremeni dosedanjo oceno tožnikove verodostojnosti in bistveno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožniku ni moč očitati, zakaj tega dokaza ni predložil že prej, saj je tudi v predhodnih postopkih zatrjeval in poskušal prepričati, da res prihaja iz Eritreje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. I U 1357/2014-4 z dne 28. 8. 2014 zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po prejemu tožbe govorila z inšpektorjem A.A. iz Centra za tujce, ki je toženi stranki zatrdil, da ni bilo uporabljenih nobenih posebnih metod, s katerimi naj bi ugotovili, da tožnik res prihaja iz Eritreje. Postavljeno mu je bilo le nekaj geografskih vprašanj o Eritreji, o razgovoru pa je bil narejen zgolj uradni zaznamek. Ker je tožnik na nekatera vprašanja pravilno odgovoril, so začeli pripravljati postopek odstranitve v Eritrejo, ko pa so stopili v stik z eritrejskim veleposlaništvom v Nemčiji, pa Eritreja ni želela sprejeti tožnika, ker ga nima zavedenega v svojih evidencah, tožnik pa tudi nima nobenega dokumenta. Tožena stranka še opozarja, da je tožnik v postopkih na Nizozemskem in v Grčiji uporabljal drugačno osebno ime, drugačen datum rojstva, države izvora pa na Nizozemskem ni želel navesti, medtem ko se je v Grčiji predstavljal kot državljan Sierra Leone. Nadalje niso točne navedbe tožnika, da naj bi s preverjanjem naglasa ugotovili, da prihaja iz Eritreje. Tožnik je kot materni jezik v prvi prošnji navedel angleški jezik ter da malo obvlada tudi jezik Pejea, v drugi prošnji pa je kot materni jezik navedel Zgawa, kot drugi pa angleški. Niti Pejea jezik niti Zgawa se ne govorita v Eritreji. Razen tega v Eritreji nobenemu prebivalcu ni materni jezik angleški. Tožnik je v Republiki Sloveniji komuniciral izključno v angleškem jeziku. Inšpektor A.A. je rekel, da niso bile opravljene nobene analize glede eritrejskega narečja. To, da je tožnik pravilno odgovoril na nekaj geografskih vprašanj, pa ne more spremeniti ocene glede države izvora. Tožnik se v Republiki Sloveniji že štiri leta predstavlja za državljana Eritreje in bi bilo nenavadno, če se ne bi pozanimal vsaj o geografskih značilnostih Eritreje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je od tožene stranke pridobilo uradni zaznamek o razgovoru višjega policijskega inšpektorja specialista A.A. s tožnikom, iz katerega je razvidno, da je s tožnikom 26. 3. 2014 opravil informativni pogovor z namenom, da ga seznani s postopkom nastanitve v centru in s postopkom odstranitve iz države. Iz tega uradnega zaznamka je razvidno, da je tožnik poznal geografske značilnosti regije in področij v Eritreji.

Sodišče je uradni zaznamek posredovalo tudi pooblaščenki tožnika.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali je bil ta postopek ustavljen, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Drugi odstavek 56. člena ZMZ pa določa, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni ti pogoji, zahtevek s sklepom zavrže (tretji odstavek 57. člena ZMZ). Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v svojem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navaja, da je v izvorni državi imel politične probleme, enako pa je navajal v svoji prvi oziroma drugi prošnji, ko je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal politične probleme zaradi svojega udejstvovanja in dela za stranko Eritrejske demokratične spremembe, drugih novih okoliščin pa tožnik pri vložitvi zahtevka ni navedel, saj je vseskozi navajal, da so razlogi in okoliščine še vedno enaki kot prej, torej takšni, kot jih je navedel že pri vložitvi prve in druge prošnje.

Tožnik se v tožbi sklicuje na to, da je inšpektor A.A. iz Centra za tujce predstavnikom nevladne organizacije B. povedal, da so v postopku vračanja tožnika v izvorno državo s posebnimi metodami ugotovili, da je tožnik najverjetneje državljan Eritreje, kar naj bi bilo ugotovljeno s preverjanjem naglasa in zasliševanjem tožnika glede podatkov o Eritreji. Tožena stranka v odgovoru na tožbo te navedbe zanika in svoje stališče dokazuje z uradnim zaznamkom imenovanega inšpektorja, iz katerega izhaja to, da je tožnik poznal geografske značilnosti Eritreje. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se uradni zaznamek nanaša na dogodek – razgovor s tožnikom, ki je bil dne 26. 3. 2014, kar je sicer po odločbi o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa tožnik tega dejstva – razgovora z inšpektorjem - v svojem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite sploh ni omenjal, zato gre po mnenju sodišča za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je iz procesnih razlogov ni mogoče upoštevati. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka izhaja le to, da je tožnik povedal, da so v njegovi državi razmere enake, nič se ni spremenilo, še vedno ima politične probleme, da navaja enake razloge kot v prejšnjih prošnjah, da nima nobenih dokazov, da mu je vlada pobrala vse. Povedal je še, da nima nobenih stikov s sorodniki ali komerkoli v Eritreji in da bi bilo nevarno, če bi se moral vrniti domov, za zaščito prosi iz političnih razlogov, osebnega dokumenta nima. Prav na nobenem mestu pa tožnik ni v tem zahtevku omenjal, da bi pred tem inšpektorju govoril o Eritreji in da bi bilo s kakšnimi posebnimi metodami ugotovljeno, da je res državljan Eritreje, ni bilo govora o preverjanju naglasa. ZUS-1 v 52. členu določa, da sicer tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel še v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa po presoji sodišča ni navedel upravičenega razloga, zakaj ni svojega pogovora z inšpektorjem, če meni, da je ta pomemben za njegovo prošnjo, omenil že pri podaji zahtevka v avgustu 2014, oziroma, zakaj to tožnik navaja šele v tožbi, zato te tožbene navedbe sodišče ne more upoštevati. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogom tožnika o zaslišanju predstavnika B., imenovanega inšpektorja ter tožnika samega, s čimer je tožnik smiselno predlagal, naj se opravi glavna obravnava. Ker se torej tega dokaza skladno z določilom 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati, posledično temu sodišče tudi ne more izvajati predlaganih dokazov. Iz navedenega razloga sodišče smiselnemu predlogu za razpis glavne obravnave ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.