UPRS sodba I U 732/2015

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-66/2012/31 (1312-04) z dne 4. 5. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrglo zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 12. 1977, državljan Somalije. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tujec dne 9. 4. 2015 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka z dne 10. 4. 2015 nadalje izhaja, da je po izdaji odločbe o zavrnitvi mednarodne zaščite dne 17. 4. 2013 samovoljno zapustil Slovenijo. Odšel je v Nemčijo in bil tam ves čas. V Nemčiji je zaprosil za azil, ker je hotel drugačno življenje. V Slovenijo je bil vrnjen po Dublinski uredbi. V Center za tujce v Postojni je prišel dne 9. 4. 2015. V Somaliji je problem še vedno isti. Njegovo pleme Bravan je še vedno brez pravic in jih imajo za nižje ljudstvo. Drugi problem je ta, da je v Somaliji še vedno vojna. V državi je še vedno prisoten Al Shabaab in če se vrne, je njegovo življenje ogroženo. Al Shabaab je zahteval, da se jim pridruži, zato je tudi pobegnil. Tudi po 5 letih je Al Shabaab tam navzoč in tistega, ki jih je zavrnil poznajo, zato poznajo tudi njega. V Keniji je Al Shabaab napadel univerzo in pobil več kot 100 študentov. Pred dvema tednoma je Al Shabaab napadel v Somaliji nek hotel, kjer se srečujejo veleposlaniki in drugi pomembni ljudje. Al Shabaab je z vozilom zapeljal v hotel, druga skupina pa je vdrla v notranjost hotela. Navzoč je bil somalijski veleposlanik na Švedskem, ki je bil v napadu ustreljen. Bilo je nekaj mrtvih. To navaja kot primer, kako deluje ta skupina. O tem dogodku so poročali tudi mediji. Al Shabaab napada po celi državi, v Mogadišu ni nikjer varno. Napadajo vernike v mošejah. Lansko leto so napadli mošejo. Njegovo mesto Kismayo je obkoljeno s strani Al Shabaaba. Somalija je razdeljena na velika plemena, njegovo pleme pa je majhno. V Somaliji so ostala le velika plemena. Vsako pleme ima svojo državo, njegovo pleme pa nima nobenega takega ozemlja. Nimajo moči, da bi se branili. V Somaliji so pripadniki njihovega plemena, in sicer takšni, ki nimajo možnosti zapustiti Somalijo. Zdaj jih je samo še 5000, prej pa jih je bilo več. Ko bi prišel v Mogadiš, ga nihče ne bi sprejel, saj nihče od njegovega plemena tam ne živi. Če pa se vrne v Kismayo, ga tam čaka Al Shabaab. Njegov oče je pred 25 leti delal za vlado in je bil policist. Zdaj živi v Keniji in se ne more vrniti v Somalijo. Al Shabaab pozna osebe, ki so delale za takratno vlado, in iščejo tudi njega. Mogoče ima njegov oče kakšno izkaznico, da je delal za vlado. Poklical ga bo in ga prosil, da mu posreduje dokazila, da je policist. To je glavni razlog, zakaj vlaga zahtevek za ponovno prošnjo. Ponavlja, da je pripadnik plemena Bravan, ki ima povsod po Somaliji težave. Ogrožen je od oblasti, Al Shabaaba in drugih plemen, ki so močnejša od njegovega. Od ožjih sorodnikov nihče ne živi v Somaliji. Ker nima stikov z državo ne ve, če ga Al Shabaab še išče na njegovem domu.

2Vlagatelj je dne 20. 3. 2012 podal prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito je bil z njim opravljen tudi osebni razgovor, vendar njegova identiteta ni bila ugotovljena. Ugotovljeno je bilo le, da vlagatelj prihaja iz Somalije in da je pripadnik plemena Bravo. Ministrstvo je na podlagi izjav povzelo, da vlagatelj zaradi svoje pripadnosti manjšinskemu plemenu Reer Brava večjih težav ni imel, so pa ga zaničevali, glavni razlog za njegov odhod iz Somalije pa je bil, da je Al Shabaab zahteval, da se jim pridruži, česar pa sam ni želel storiti. Na podlagi celovite preučitve vlagateljevih izjav v povezavi s pridobljenimi in preučenimi številnimi verodostojnimi informacijami, je pristojni organ njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil z odločbo z dne 11. 3. 2013. Zoper navedeno odločbo je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki pa je zaradi vlagateljeve samovoljne zapustitve Republike Slovenije dne 17. 4. 2013, s sklepom št. I U 574/2013-7 z dne 8.5.2013 tožbo zavrglo. Postopek v zvezi z vlagateljevo prvo prošnjo za mednarodno zaščito je bil tako dne 7. 6. 2013 pravnomočno končan.

3Organ se nato sklicuje na 56. člen ZMZ. Pristojni organ najprej ugotavlja, da vlagatelj svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je v izvorni državi problem še vedno isti, da njegovo pleme Reer Brava nima vseh pravic, da je v Somaliji še vedno vojna, da je v državi še vedno prisoten Al Shabaab in da bo njegovo življenje ob morebitni vrnitvi ogroženo. V odločbi, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, je pristojni organ temeljito, na podlagi številnih verodostojnih informacij in poročil, preučil vlagateljeve navedbe v povezavi z Al Shabaabom in ugotovil, da se je prisilna rekrutacija s strani Al Shabaaba dogajala in da osebe niso imele možnosti odkloniti rekturacije. So pa se v času od vlagateljevega odhoda iz Somalije razmere bistveno spremenile, in sicer na bolje, sama moč Al Shabaaba pa je izrazito oslabela. Navajanje vlagatelja, kot izhaja iz njegove izjave, podane na zapisnik dne 10. 4. 2015, da je Al Shabaab izvedel napad na univerzo v Keniji, kjer je bilo ubitih več kot 100 študentov, in pa primer napada Al Shabaab na nek hotel, v katerem se srečujejo pomembni veleposlaniki in drugi pomembneži, po mnenju pristojnega organa ne predstavljajo spremenjenih okoliščin v povezavi z Al Shabaabom. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da Al Shabaab izvaja ciljno usmerjene napade, torej na visoke predstavnike somalijskih oblasti, kar pa vlagatelj ni in tudi nikoli ni bil. Navajanje vlagatelja, da je njegov oče pred 25 leti delal za vlado in da je bil policist, pa ne predstavljajo novih dejstev in okoliščin, še posebno ne zato, ker tega vlagatelj ni navajal že v postopku obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 3. 2012. Splošno navajanje, da je v Somaliji še vedno vojna pa po mnenju pristojnega organa ni zadosten dokaz in tudi nima podlage v splošno dostopnih informacijah. V zvezi s pripadnostjo vlagatelja plemenu Reer Brava je vlagatelj v postopku obravnave njegove prve prošnje za mednarodno zaščito navedel: „Večjih težav nisem imel, so me pa večkrat zato zaničevali,“ in pa: "Jaz in tudi ostali ljudje v Kismayu imajo velike probleme. Vsi, ki imajo možnost oditi, odidejo in če bi vsi imeli to možnost, bi odšli, ker tam ni za živeti. Vlade ni in ni mogoče normalno živeti, ne da se šolati in normalno živeti. Vsi iščejo priložnost, da odidejo iz države. Ničesar drugega ni, vendar želim, da bi v Sloveniji dobil priložnost za življenje, da bi dobil možnost, da bi živel v miru, da bi imel možnost šolanja in dela.“ Pristojni organ je zato že v pravnomočni odločbi, s katero je zavrnil njegovo prošnjo za mednarodno zaščito navedel, da pri vlagatelju ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti plemenu Reer Brava. Vlagatelj dokazov, ki bi potrjevale njegove navedbe v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, in sicer, da je njegovo pleme brez vseh pravic in da se jih ima za nižje ljudstvo, ki so po mnenju pristojnega organa zelo splošne in pavšalne, pa ni predložil. Pristojni organ na podlagi izvedenega postopka tako ugotavlja, da vlagatelj ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

4V tožbi tožnik pravi, da je Al Shabaabova skupina od njega zahtevala, da se jim pridruži, da napravijo džihad, sicer bi ga zaprli in pretepli oziroma ubili. Prav tako je zatrjeval, da je bil v izvorni državi ogrožen tudi kot pripadnik manjšinskega plemena Bravo ter zaradi vojne. Iz navedenih razlogov je svojo izvorno državo zapustil ter pobegnil, in sicer najprej v Kenijo, nato pa v Evropo. Tožena stranka je tožnikove razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, sprejela kot verodostojne (prim. 5. odstavek str. 8 odločbe). Tožniku je verjela, da mu je grozila rekrutacija s strani militantne teroristične skupine Al Shabaab, prav tako mu je verjela, da je bila nevključitev v vrste Al Shabaaa razumljena kot podpiranje vlade in s tem nevernikov. Kljub temu je tožena stranka sprejela zaključek, da tožnik v izvorni državi ne bi bil ogrožen, saj naj bi se razmere v letu 2011 spremenile. Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da se je z avgustom leta 2011 Al Shabaab umaknil iz Mogadiša, dne 20.8.2012 pa naj bi bil zaprisežen tudi prvi parlament. V tem času so somalijske čete skupaj z vojaškimi enotami Afriške unije - AMISOM izvajale vojaške operacije v osrednji in južni Somaliji, katerih glavna naloga je bila pregon in prevzem nadzora nad območjem, ki ga je nadzoroval Al Shabaab. Ta se je moral v drugi polovici leta umakniti tudi iz mesta Kismayo. Ker Al Shabaab Kismaya ne nadzoruje več, iz poročil pa naj bi izhajalo, da Al Shabaab prisilne rekrutacije na območjih, ki jih ne nadzoruje, ne izvaja, je tožena stranka zaključila, da se tožnik ne more več uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al Shabaaba. Prav tako je tožena stranka zaključila, da v Somaliji situacija vsesplošnega nasilja ni tako intenzivna, da bi za vsakega posameznika, ki prihaja iz Somalije, predstavljala utemeljeno tveganje v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ. Takšna ugotovitev temelji predvsem na dejstvu, da se je v Somaliji izoblikoval, prisegel in sestal nov parlament, ki je v začetku septembra 2012 izvolil tudi novega predsednika, napori katerega so bili usmerjeni v sprejem nove ustave. Obenem pa somalijska vojska skupaj z enotami Afriške unije uspešno izvaja vojaške operacije z namenom ponovne pridobitve nadzora nad osrednjim in južnim delom Somalije, ki ga je v preteklosti nadzoroval AI-Shabaab. Zoper takšno odločitev je tožnik pri naslovnem sodišču vložil tožbo, ki pa je bila zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena, s čimer je bila tožniku, kljub temu, da se v času odločanja ni več nahajal v Azilnem domu, kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožnik je ponovno prošnjo vložil dne 10.4.2014, v kateri je navedel, da je v Somaliji še vedno vojna in ker je Al Shabaab še vedno prisoten, je njegovo življenje tam še vedno ogroženo. Tistega, ki jih zavrne, poznajo, zato poznajo tudi njega. Svoje navedbe je utemeljeval s sklicevanjem na napad v Keniji, v katerem so ubili več kot 100 študentov, ter na napad na hotel, v katerem je prav tako bilo kar nekaj mrtvih. Vsi ti dogodki so znani tudi iz medijev. Al Shabaab napada po celi državi in tudi v Mogadišu ni varno. Tudi mesto Kismayo je obkoljeno s strani Al Shabaaba. Zato se v svoje mesto ne more vrniti, prav tako se ne more vrniti v Mogadiš, saj ga tam ne bi mogel nihče sprejeti. V zvezi s svojimi navedbami je predlagal vpogled v poročila o Somaliji, ki so javno dostopna. Zgornja odločitev tožene stranke je napačna, saj ne temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter na pravilni uporabi materialnega prava, tožena stranka pa je kršila tudi pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

5Kot prvič je mogoče ugotoviti, da ne drži, da tožnik ni navedel nobenih novih dejstev, saj je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka smiselno zatrjeval, da se je delovanje Al Shabaaba okrepilo, saj ta napada po celi državi, tudi po Mogadišu, obkoljeno pa je tudi mesto Kismayo. Glede na to, da je odločitev o zavrnitvi prve prošnje za mednarodno zaščito temeljila prav na dejstvu, da se je Al Shabaab umaknil iz Mogadiša in Kismaya, je prej navedeno dejstvo prav gotovo takšno, ki kaže na večjo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je svoje navedbe podkrepil s sklicevanjem na javno dostopne informacije, saj so vsi zatrjevani dogodki bili zelo odmevni tudi v medijih. Glede napada v Keniji je bil objavljen članek v slovenskem časopisu Delo „Napad na univerzo na severovzhodu Kenije - več mrtvih,“ ki je javno dostopen na spletni strani, ki naj jo vpogleda tudi naslovno sodišče. Glede napada na hotel v Somaliji pa je bil objavljen članek v slovenskem časopisu Delo „V Somaliji krvav napad na prestižni hotel“, ki je javno dostopen na spletni strani. Da se militantna teroristična organizacija Al Shabaab še vedno ni umaknila ter da predstavlja resno grožnjo za varnost v Somaliji, izhaja tudi iz drugih javno dostopnih poročil o Somaliji, katerih pa tožena stranka, kljub tožnikovemu sklicevanju nanje, ni pridobila.

6Tožena stranka tožniku ni omogočila, da se izjavi glede njenega zaključka, da Al Shabaab izvaja samo ciljne napade, zato v zvezi s temi dejstvi šele sedaj prilaga poročila o Somaliji, ki dokazujejo, da to ne drži.

7Iz poročila „AI - Amnesty International: Amnesty International Report 2014/15 - The State of the World's Human Rights Somalia, 25 February 2015“ - izhaja, da se stopnja t.i. nediskriminatornega nasilja povečuje, saj je Al Shabaab še vedno ohranil sposobnost, da uprizarja smrtonosne napade tudi v najbolj varovanih delih Mogadiša, kar ima za posledico poškodbo ali smrt številnih civilistov.

8Iz poročila „HRW - Human Rights Watch: World Report 2015 – Somalia 29 January 2015“ izhaja, da Al Shabaab izvaja napade tudi na območju pod nadzorom vlade (kot je npr. Mogadiš), saj somalijska vlada na teh območjih ni sposobna nuditi zaščite.

9Iz poročila „IRB - Immigration and Refugee Board of Canada: Somalia: Freguency of members of the diaspora returning to live in the country and particularly in Mogadishu; availability of housing and employment to diaspora returnees; including difficulties related to clan membership and economic opportunities (2012-2015) [SOM105094.E], March 2015“, izhaja, da čeprav Al Shabaab nima več kontrole nad deli Mogadiša, se še vedno ukvarja z gverilskim bojevanjem, uporablja improvizirane eksplozivne naprave, granate in samomorilske napade. Slednji so v glavnemu mestu zelo pogosti. Viri navajajo, da Al Shabaab še vedno predstavlja grožnjo Mogadišu. Al Shabaab predstavlja grožnjo predvsem iz tujine vrnjenim državljanom, glede katerih so predstavniki Al Shabaaba zagrozili, da se bodo proti njim borili na povsem enak način, kot se borijo proti somalijski vladi. Navedeno poročilo torej potrjuje, da napadi grozijo tudi tistim, ki so vrnjeni iz tujine, med katere spada tudi tožnik.

10Tožnik opozarja tudi na poročilo „UNHCR, International Protection Considerations with Regard to people fleeing Southern and Central Somalia (januar 2014)“, iz katerega prav tako izhaja, da somalijska vlada na območjih, ki jih sama nadzoruje, civilistom ni sposobna nuditi osnovne varnosti. Pomembno dejstvo, ki izhaja iz str. 5 navedenega poročila (zadnji odstavek) je tudi to, da Al Shabaab ne napada samo visoko profiliranih posameznikov oziroma tarč, ampak so bila zaznana tudi splošna zastrahovanja, grožnje in zlorabe ter tudi prisilne rektrutacije civilistov. Glede na to, da je tožnik konkludentno zavrnil priključitev k Al Shabaabu, je tudi iz tega razloga nevarnosti napadov s strani navedene skupine bolj izpostavljen, saj je zaradi svojega ravnanja razumljen kot podpornik vlade.

11Odločitev tožene stranke je nepravilna tudi iz razloga, ker ta ni presojala, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice ter kršitev načela nevračanja, ki je temeljno načelo azilnega prava. Tožnik je namreč v ponovni prošnji pojasnil, da se nima kam vrniti, kar pomeni, da mu v Somaliji ne bodo zagotovljene niti najbolj minimalne eksistenčne potrebe. O navedenem bi se tožena stranka morala prepričati z vpogledom v javno dostopne informacije o tožnikovi izvorni državi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

12V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je sklicevanje tožnika, da mu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva popolnoma neutemeljeno in tudi popolnoma neupravičeno. Tožnik je vložil tožbo zoper odločitev tožene stranke v prvem postopku, torej je imel možnost izkoristiti pravico do sodnega varstva in s tem, ko je tožbo vložil, jo je tudi izkoristil. Vendar pa po lastni volji na sodno presojo odločbe tožene stranke ni počakal, temveč se je raje odločil, da odide iz Republike Slovenje. S tem je po mnenju tožene stranke jasno pokazal, da mu ni mar za postopke, ki se glede njegove prošnje za mednarodno zaščito vodijo v Republiki Sloveniji. Zato je sklicevanje tožnika, da je v svojem zahtevku predlagal vpogled v javno dostopna poročila o Somaliji, pri čemer ni niti specificiral, v katera poročila naj bi tožena stranka vpogledala in kaj naj bi ta poročila dokazovala, popolnoma neutemeljeno. Tožnik bi moral sam ob vložitvi svojega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti poročila oziroma informacije, na katere se sedaj v tožbi sklicuje in jih tudi prilaga. Iz datumov izdaje teh poročil oziroma informacij je namreč razvidno, da so bila objavljena pred vložitvijo njegovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, tožnik pa tudi ni navedel nobenega opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že ob vložitvi zahtevka, zato v tožbenem postopku predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Tožnik je tisti, ki mora ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti dokazila, ki bistveno povečujejo možnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka poudarja, da mora oseba predložiti dokazila, ki zanjo osebno pomenijo povečanje nevarnosti in s tem povečanje možnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Naloga tožene stranke pa je, da te dokaze oceni in ugotovi, ali predstavljajo takšne dokaze, ki zadostujejo pogoju za uvedbo ponovnega postopka. Vsekakor pa ni dolžnost tožene stranke, da na pavšalne navedbe tožnika sama išče potrebne dokaze za uvedbo ponovnega postopka.

13V postopku, ko je vložen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, se ugotavlja izključno to, ali so predloženi dokazi ali navedena nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da takšna oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno zakonsko določbo tožena stranka nima nikakršne pravne podlage, da bi se že v okviru zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ukvarjala s tem, kam in v kakšne pogoje se bo tožnik v primeru neuspešnega zahtevka za ponovni postopek vračal. Namen presojanja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je zgolj in izključno to, da se ugotovi, ali so podani takšni novi dokazi, ki povečujejo možnost za priznanje mednarodne zaščite.

14V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 11. 6. 2015, tožnik vztraja, da mu ni bilo „omogočeno izčrpanje vseh pravnih sredstev“. Organ se je oprl na 2. odstavek 50. člena ZMZ, moral pa bi upoštevati tudi določbo 2. odstavka 20. člena (in 28. člen) Direktive 2005/85/EU, ki sicer ni bila prenesena v ZMZ, je pa neposredno uporabljiva. Glede očitka, da tožnik ni predložil poročil o izvorni državi v upravnem postopku, pa tožnik pripominja, da je bil nastanjen v centru za tujce, kjer ima po Pravilniku o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Slovenije in Hišnega reda Centra za tujce omejen dostop do interneta, kar pomeni, da ima omejen dostop do dokaznih sredstev. Poleg tega pa meni, da se pravila o prekluziji zaradi načela nevračanja ne morejo uporabiti v konkretnem primeru. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika glede možnosti dostopa do interneta v Centru za tujce.

15Tožba je utemeljena.

16Med strankama ni sporno, da je bila tožniku že pravnomočno zavrnjena prošnja iz 1. odstavka 40. člena ZMZ. Odločba, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in za subsidirano zaščito je postala pravnomočna dne 7. 6. 2013, ugotovitve tožene stranke o stanju v Somaliji na podlagi izjav tožnika in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi iz te odločbe pa so iz marca 2013, saj je bila prvotna odločba izdana dne 11. 3. 2013. Po določilu 56. člena ZMZ tujec lahko vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka »predloži nove dokaze, ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.« Po ZMZ torej velja (tudi 1. odstavek 57. člena ZMZ), da mora tožnik izpolniti dokazno breme v tem smislu, da sam predloži nove dokaze ali da navede nova dejstva, med tem ko je dokazni standard po ZMZ ta, da morajo ta nova dejstva ali dokazi »bistveno povečati verjetnost«, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

17Procesna direktiva št. 2005/85/EU (Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005) omenjeni dve pravili dokaznega prava ureja nekoliko drugače in sicer: Določilo člena 32(3) Procesne direktive I. določa: „Naknadna prošnja za azil je najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se po umiku predhodne prošnje [v smislu 19. ali 20. člena Procesne direktive I. - člen 32(2(a) Procesne direktive I.: opomba Upravnega sodišča] ali po izdaji odločbe v zvezi s prošnjo iz odstavka 2(b) tega člena pojavili ali bili s strani prosilca navedeni novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca v skladu z Direktivo 2004/83/ES“. To pomeni, da po pravu EU ni vse in izključno dokazno breme na tožniku, da dokaže spremenjene okoliščine, ampak je lahko dokazno breme tudi na toženi stranki. To je razumljivo, kajti tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), če ima stranka zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (t.i. „arguable claim“) glede določila 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), potem je dokazno breme tudi na državnem organu, saj mora biti test presoje preteče nevarnosti strog (Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 214; ta zadeva se nanaša na varnostno situacijo v Somaliji), ocena relevantnih dejstev mora biti celovita in ex nunc, upoštevajoč, da se varnostna situacija lahko s potekom časa spremeni in je potrebno upoštevati aktualne splošne razmere v konkretni državi na podlagi informacij o stanju v izvorni državi ter osebne okoliščine tožnika (ibid. odst. 215-216). Za postopek pred ESČP velja, da je načeloma obveznost na pritožniku, da predloži dokaze za utemeljeno tveganje, da bi bil podvržen kršitvi 3. člena EKČP in če so takšni dokazi v postopku pred ESČP predloženi, potem se dokazno breme prevali na državo, da odvrne vsak dvom v omenjeno tveganje (ibid. odst. 214). Vendar slednje se nanaša na sodni postopek pred ESČP. Tako iz sekundarnega prava EU kot tudi iz zgornjih standardov ESČP, ki deloma veljajo za postopek pred državnimi organi in sodišči, deloma pa pred ESČP, izhaja, da je lahko v določeni meri tudi v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera in sicer zlasti od tega, iz katere države prihaja vlagatelj zahteve za uvedbo ponovnega postopka, treba upoštevati deljeno dokazno breme.

18Kar pa zadeva razliko med standardom dokazovanja po ZMZ, ki določa standard „bistveno povečane verjetnosti“, in standardom dokazovanja po Procesni direktivi I, pa sodišče pripominja, da po pravu EU ni določeno, da mora iti za „bistveno“, ampak za „pomembno“ povečanje verjetnosti (člen 32(4) Procesne direktive I). Zakonodajalec EU je namreč dal državam članicam diskrecijo samo glede tega, da lahko določijo, da nadaljujejo z obravnavo prošnje samo, „če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 3, 4 in 5 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 39“ (člen 32(6) Procesne direktive I). V drugih elementih dokaznega prava pri ponovnih prošnjah pa države članice nimajo diskrecije. Ker so angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica Procesne direktive I. z vidika navedenih dokaznih standardov povsem usklajene, slovenska različica pa v navedenem smislu izstopa, je potrebno citirana določila ZMZ razlagati in uporabiti ob upoštevanju Procesne direktive I.(1)

19Tožnik je podal zahtevo za ponovno uvedbo postopka dne 9. 4. 2015, torej po več kot dveh letih od izdaje prvotne odločbe in tožena stranka je po 2 letih in dveh mesecih od prvotne odločbe presojala, ali tožnikove izjave o novih dejstvih bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ta časovni razmah je pomemben v konkretni zadevi, ker je tožnikova izvorna država Somalija, v kateri vladajo izrazito nestabilne varnostne razmere, kar je splošno znano dejstvo v sodni praksi ESČP v zvezi z prosilci iz Somalije že od sodbe v zadevi Salah Sheekh v. the Netherlands iz leta 2007, preko sodb ESČP v zadevah Sufi and Elmi v. the United Kingdom iz leta 2011 in K.A.B. v. Sweden iz leta 2013 do zadnje sodbe v zadevi A.A. and Others v. Sweden z dne 24. 7. 2014. Od prve omenjene zadeve iz leta 2007 naprej ESČP na podlagi informacij o stanju v izvorni državi v razmerah visoke stopnje nestabilnosti ugotavlja, da sta nekako „relativno varni“ področji Somaliland in Puntland, ki sta na severu, z razliko od izrazito nestabilnega osrednjega in južnega dela Somalije in da je v vsaki zadevi pomembno zlasti, kateremu klanu pripada prosilec oziroma pritožnik, ker je od tega dejstva odvisna realna možnost zaščite v primeru vrnitve in da so med tistimi, ki so posebej ranljivi tudi pripadniki manjšin in tisti begunci, ki se vračajo v državo (Salah Sheekh v. the Netherlands, odst. 139-140), in seveda tisti, ki so posebna tarča napadov al-Shaababa (K.A.B. v. the Sweden, odst. 96). Ob tem je treba upoštevati še to, da obstaja z vidika notranje zaščite pomembna razlika med pravom EU in sodno prakso ESČP. Kajti po pravu EU mora notranjo zaščito zagotavljati država ali politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pri čemer mora biti ta zaščita dejanska in ne le začasna, kar mora vključevati vodenje učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa mora imeti dostop do te zaščite (25. člena ZMZ).

20Na podlagi teh izhodišč sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno štela, da tožnik v delu zahtevka za ponovno uvedbo postopka, kjer uveljavlja, da je pripadnik manjšinskega plemena Bravan in da je glede tega v Somaliji „problem še isti,“ ni izkazal, da je prišlo do pomembnega povečanja verjetnosti za preganjanje ali resno škodo. Njegovo pleme naj bi bilo še vedno brez vseh pravic in jih smatrajo za nižje ljudstvo, vlada za njih ne naredi nič in nimajo nobenih svojih institucij. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožnik s temi navedbami očitno ni dosegel dokaznega standarda pomembnega povečanja verjetnosti, da bi bil tožnik zgolj za to, ker je pripadnik plemena Bravan, preganjan, ali bi mu grozila resna škoda v primeru vrnitve. S tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit, četudi je tožena stranka uporabila nepravilen dokazni standard „bistvenega povečanja verjetnosti.“ Ta napaka namreč ni mogla v vplivati na drugačno dokazno oceno glede navedenega elementa zahtevka za ponovno uvedbo postopka.

21Do drugačnega zaključka pa je sodišče prišlo pri obravnavi elementa zatrjevanega preganjanja tožnika s strani al-Shaababa ali s tem povezane resne škode, kateremu je tožnik zavrnil vstop v njegovo vojsko. Tožnik je namreč v zvezi s tem elementom preganjanja ali resne škode navedel kot novo dejstvo glede na pravnomočno odločbo v prvotnem postopku okoliščino, da se napadi al-Shaababa spet krepijo - z razliko od ugotovitve tožene stranke v prvotnem postopku, da je „moč Al Shaababa izrazito oslabela v času od tožnikovega odhoda iz Somalije“. Ta element je tožnik v zahtevku podkrepil z navedbo več dogodkov in sicer: napad al-Shaababa v Keniji, kjer je v napadu na univerzi pobil 100 študentov; dva tedna pred podajo zahtevka je al-Shaabab napadel hotel v Somaliji, kjer se srečujejo veleposlaniki, med katerimi je bil ubit švedski veleposlanik in še nekaj drugih ljudi; njegovo mesto Kismayo je obkoljeno s strani al-Shaababa; al-Shaabab pa napada tudi po Mogadišu, kjer so lansko leto napadli mošejo in je bilo veliko mrtvih. Za konkretna poročila o teh dogodkih je dejal: „Poročila o Somaliji so javno dostopna in jih lahko z lahkoto najdete.“

22Iz zapisnika o podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka izhaja, da je bil tožnik ob podaji tega zahtevka nastanjen v Centru za tujce, kamor je bil vrnjen po Dublin III uredbi. Ob podaji zahtevka je bila sicer prisotna pooblaščenka iz PIC. Vendar pa spričo dejstva, da je zaradi specifičnosti spreminjajoče se varnostne situacije v Somaliji med spopadi vladnih sil z enotami al-Shaababa in ob upoštevanju prava EU, po katerem je dokazno breme v primeru zahtevka za ponovno uvedbo postopka deljeno med toženo stranko in tožnika, sodišče ne vidi znakov, ki bi kazali na to, da je tožnik zlorabil institut ponovne prošnje in da bi tožnik lažje prišel do aktualnih in relevantnih poročil o stanju v izvorni državi kot tožena stranka. Če je al-Shaabab res obkolil tožnikovo mesto Kismayo in če se njegovi napadi na osrednji in južni del Somalije z Mogadišem vred res povečujejo, potem gre za vsekakor pomembno povečanje verjetnosti, da bi bil tožnik preganjan ali pa žrtev resne škode.

23Tožena stranka bi morala ob podaji tožnikovega zahtevka tudi poznati in upoštevati Usmeritve UNHCR glede ocene pogojev za mednarodno zaščito prosilcev za azil iz Somaliji z dne 17. 1. 2014 (v nadaljevanju: Usmeritve UNHCR-Somalija/2014),(2) ki so skoraj 1 leto starejše od časa, ko je tožena stranka odločila v prvotnem postopku. V zadnji sodbi ESČP, ki se nanaša na Somalijo, se tudi ESČP sklicuje na izjavo UNHCR z dne 28. 1. 2014, podano ob izdaji Usmeritev UNHCR-Somalija/2014 in sicer, da je kot posledica še vedno trajajočih spopadov in zlorab človekovih pravic na tisoče civilistov še vedno razseljenih znotraj in zunaj Somalije. Več kot 57,800 ljudi je bilo „na novo“ razseljenih v osrednji in južni Somaliji med januarjem in septembrom 2013. Iz Usmeritev UNHCR-Somalija/2014 izhaja, da sta ravno južni in osrednji del tvegani področji in UNHCR poziva države, da ne vračajo prisilno prosilcev nazaj v Somalijo, razen če niso „prepričane“, da te osebe ne bodo podvržene preganjanju. UNHCR smatra, da so omejene možnosti, da bi vrnjeni prosilci v južnem in osrednjem delu Somalije našli zaščito pred preganjanjem. To še posebej velja za velika področja, ki so pod nadzorom al-Shaababa in njegovih zaveznikov. Istočasno v Mogadišu zaščita pred preganjanjem s strani al-Shaababa na splošno ni na voljo. Med skupinami, ki jih UNHCR omenja kot posebej ogrožene, so tudi posamezniki, ki bi bili lahko nasilno rekrutirani. UNHCR poziva države, da individualno in z veliko skrbnostjo obravnavajo vloge prosilcev, ki prihajajo iz južnega in osrednjega dela Somalije, kar pomeni, da je potrebno uporabiti informacije o stanju v Mogadišu in ostalih delih osrednjega in južnega dela Somalije.(3) V tej sodbi se ESČP sklicuje tudi na poročilo Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije iz 9. aprila 2014, po katerem je možno vrniti v Somalijo samo posameznike, ki prihajajo iz Mogadiša, ali iz Puntlanda in Somalilanda, če gre za bivše rezidente, ki imajo tam povezave s svojim klanom.

24Iz povedanega sledi, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu neutemeljeno zavrnila zahtevek z argumentom, da ne gre za nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost obstoja nevarnosti, češ da al-Shaabab izvaja samo ciljno usmerjene napade; in tudi ne drži pavšalni argument tožene stranke, da „splošno navajanje, da je v Somaliji še vedno vojna ni zadosten dokaz in da nima podlage v splošno dostopnih informacijah“. Ta podlaga torej iz zgoraj omenjene sodbe ESČP in v njej uporabljenih Usmeritev UNHCR-Somalija/2014 in celo poročila izvršilnega organa druge države članice EU obstaja. Upravno sodišče je navedena dejstva upoštevalo, ker na njih temlji sodna praksa ESČP, vendar pa je tudi tožnik (ob pomoči svetovalke za begunce) v tožbi izkazal, da je opisana napaka tožene stranke lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, s tem ko se je v tožbi skliceval še na novejša poročila o stanju v Somaliji iz leta 2015 (Amnesty International, Human Rights Watch, Immigration and Refugee Board Canada), da se stopnja nediskriminatornega nasilja povečuje, da al-Shaabab uprizarja napade tudi na najbolj varne predele Mogadiša in tiste dele, ki naj bi jih nadzirala vlada, in da usmerja napade na tiste, ki se vračajo iz tujine; tožnik pa se upravičeno sklicuje tudi na Usmeritve UNHCR-Somalija/2014.

25Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zvezi z elementom varnostne situacije v Somaliji zaradi napadov al-Shaababa zmotno uporabila določilo o dokaznem bremenu in dokaznem standardu iz 1. odstavka 56. člena in 1. odstavka 57. člena ZMZ (in posledično je kršila določila člena 32(3)in(4) Procesne direktive I.) in je nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično brez zadostne dejanske podlage s sklepom zavrgla tožnikov zahtevek (3. odstavek 57. člena ZMZ). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4 odstavek 64. člena ZUS-1).

-----------------

opomba (1) : Angleška različica Procesne direktive I. določa: /.../ „have arisen or have been presented by the applicant“ /.../ „which significantly add to the likelihood“ /.../; francoska različica Procesne direktive I. določa: /.../ „sont apparus ou ont été presentés par le demandeur“/.../ qu'ils augmentent de manière significative la probabilité“ /.../; italijanska različica Procesne direktive I. določa: /.../“siano emersi o siano statti addoti dal richiedente“ /.../ „che aumentino in modo significativo la probabilitá“ /.../; hrvaška različica Procesne direktive I. določa: /.../“se pojavili ili je tražitelj iznio nove elemente“/.../ „koji znatno povećavaju vjerovatnost“ /.../. Na tak (enak) način sta dokazno breme in dokazni standard določena tudi v Procesni direktivi II. (Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013), v zvezi s katero se rok za prenos v notranji pravni red Slovenije izteče 20. julija 2015 (člen 52. Procesne direktive II).

opomba (2) : UNHCR Eligibility Guidelines for Assessing the International Protection Needs of Asylum-Seekers from Somalia, 17 january 2014.

opomba (3) : Sodba ESČP v zadevi A.A. and Others v. Sweden, odst. 27-28.