UPRS sodba I U 1673/2015

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 3. alineje 52. člena ZMZ v povezavi s 54. členom ZMZ odločila v pospešenem postopku in kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnice, rojene ... 8. 1989, državljanke Republike Kosovo, ker je po oceni tožene stranke tožnica pri vložitvi prošnje navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) in ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka).

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnica dne 4. 11. 2015 vložila prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere izhaja, da je živela na Kosovu v Prištini, da je državljanka Kosova, albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njen materin jezik je albanski, z dokončano osnovno šolo ter da je štiri mesece delala kot prodajalka, da ni članica kakšne politične stranke ali organizacije, glede posebnih potreb pa je navedla, da je v devetem mesecu nosečnosti in da je Kosovo zapustila dne 31. 10. 2015, skupaj s svojo hčerko, prijateljico in njenim zaročencem ter kot ciljno državo navedla Republiko Slovenijo, saj si je želela k možu, ki živi v Ljubljani. V Republiko Slovenijo je potovala ilegalno, ker si ni uspela pridobiti vizuma, četudi ji je njen mož poslal garantno pismo, da bi si pridobila vizum, vendar ji to ni uspelo, ker njen mož nima zaposlitve, zato je bila prisiljena oditi ilegalno. V zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, je navedla, da je njen oče zelo nasprotoval njeni poroki z njenim možem A., ki ga je spoznala leta 2013 na Kosovu, ker je A. katoliške veroizpovedi, ona pa muslimanka. Njen oče ni nikoli maral katolikov in ko je izvedel, da se ona dobiva s katolikom, ji je dejal, da ne more biti več del družine in da je ne želi nikoli več videti v svojem življenju oziroma v svoji hiši. Ko je njen oče izvedel, da je noseča, ji je dejal, da je noče nikoli več videti. Rekel ji je še, da če bi se kdaj vrnila nazaj, da že ve, kaj jo čaka, lahko da bi jo tudi ubil. Nato je odšla k A. sestri v Prištino, kjer je bilo nekaj časa vse v redu, nato pa je sestra psihično zbolela, kar je bilo za tožnico kot nosečnico in njeno hčerko zelo težko, zato je bila primorana od tam oditi ter zapustiti Kosovo, kjer ni imela kje stanovati in ker se tam ni počutila več varno.

3Na posebno vprašanje, ali je očetove grožnje prijavila na policiji, je tožnica odgovorila, da tega ni storila, čeprav so ji tako svetovali, vendar tega ni mogla storiti, ker je to njen oče. Navedla je še, da na Kosovu ženska nima nobenih pravic, saj so moški tisti, ki o vsem odločajo, pa tudi sicer ji policija ne bi mogla pomagati, tudi če bi se nanjo obrnila. Na posebno vprašanje, ali je bila kdaj preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini je tožnica odgovorila, da zaradi teh razlogov ni bila preganjana.

4Nadalje tožena stranka na podlagi izjav, ki jih je tožnica navedla ob vložitvi prošnje, ugotavlja, da svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami, ker se je poročila s katolikom, sama pa je muslimanka, zato ji je tudi oče dejal, da je ne želi nikoli več videti v svojem domu, od koder jo je prepodil. Tako je odšla k sestri svojega moža v Prištino, kjer je začasno živela vse do poslabšanja zdravstvenega stanja svoje svakinje. Nato pa, ker ni imela več kje stanovati, je odšla skupaj s hčerko k svojemu možu v Republiko Slovenijo.

5Po presoji tožene stranke pa njenih razlogov za zapustitev izvorne države, kot jih je tožnica navedla v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje skladno s 26. členom ZMZ v povezavi s 1.A členom Ženevske konvencije, saj tožnica ni navedla prav nikakršnih razlogov v smislu 26. člena ZMZ, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje, saj kot takih družinskih sporov ni mogoče šteti, ker družinskih sporov po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

6Ker ni uveljavljala preganjanja po Ženevski konvenciji, po oceni tožene stranke tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Prav tako tudi ni jasen subjekt preganjanja. Ob predpostavki, da bi tožnica navedla takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ pomenilo, da jo preganja nedržavni subjekt. Vendar v konkretnem primeru tožnica v postopku ni izkazala, da ji država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni nuditi zaščite, oziroma, da ji zaščite nočejo nuditi, saj očetovih groženj po lastnih navedbah ni prijavila policiji. Nedržavni subjekti so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, česar pa tožnica ni dokazala, saj v konkretnem primeru ni nikoli poiskala zaščite države. Tudi sicer je navajala samo dejstva, kaj bi se ji zgodilo v primeru, če bi se ponovno vrnila domov k svojemu očetu, ki ji je dejal, da ne more biti več del njegove družine, ko je izvedel, da se dobiva s katolikom, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni utrpela družinskega nasilja oziroma resne škode, ki bi bila povezana z razlogi, navedenimi v 28. členu ZMZ, pač pa je tožnica po ugotovitvi tožene stranke izvorno državo zapustila predvsem zato, ker tam ni imela več kje stanovati.

7Po presoji tožene stranke je tožnica tako navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato tudi meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jo določata 26. in 28. člen ZMZ. Po oceni tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoč zaključek, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena, medtem ko tožnica v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in prav tako tudi ne, da bi ji v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda.

8Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnica ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila podvržena smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma ne bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Prav tako v izvorni državi tožnice ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov – civilistov kot je tožnica, kar je toženi stranki znano kot pristojnemu organu v zvezi z njenim delovnim področjem in spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite, tudi v nekaterih drugih državah članicah EU, in sicer, da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

9V tožbi tožnica navaja, da je bila ob podajanju prošnje dne 4. 11. 2015 v devetem mesecu nosečnosti. Vendar je nihče ni vprašal, kako se počuti in ali je prošnjo sploh sposobna podati, niti ji ni bila s strani tožene stranke dana možnost do razgovora in predložitve dokazov. Čeprav tudi iz ustavne odločbe št. Up 968/05 z dne 24. 11. 2005 sicer izhaja, da mora postopek za mednarodno zaščito potekati hitro in učinkovito, pa vendar ne sme iti na škodo popolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje po mnenju tožnice v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, češ da tožnica ni navajena na uradne formalne postopke in ima dokončano le osnovno šolo. Posebej poudarja, da je podajanje njene prošnje potekalo le dva dni po njenem prihodu v Slovenijo, tako da se njen pooblaščenec z njo ni mogel pogovoriti, ker tožnica ne razume slovenskega jezika in da tako ni mogel pridobiti pravih navedb. Poleg tega pa je morala v porodnišnico. Po mnenju tožnice naj bi bil v konkretnem primeru postopek voden prehitro in na škodo popolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11Tožba ni utemeljena.

12Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje tožnika za mednarodno zaščito navedla okoliščine iz 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav tožnice ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu (ki jo je utemeljevala z navedbami, da je njen oče zelo nasprotoval njeni poroki z možem A. zaradi njegove katoliške veroizpovedi, medtem ko je tožnica muslimanka, njen oče pa katolikov ni nikoli maral, zato ji je rekel, ko je izvedel, da je noseča, da je noče nikoli več videti in naj se ne vrača v njegov dom k družini svojega očeta), je pravilno presodila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določilih (2. in 3. odstavka 2. člena) ZMZ in je njeno prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi razlogov iz 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

13Po določbi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

14Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane navedene okoliščine iz 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, logično prepričljivo obrazložila v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Četudi se sodišče sicer ne strinja s stališčem tožene stranke, da družinsko nasilje v nobenem primeru ne more biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite, pa se v konkretnem primeru, glede na individualne okoliščine tega primera, ki med strankama niso sporne in izhajajo iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa (in sicer, da se je tožnica po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo, ker ji ni bil izdan vizum, nemudoma skupaj s svojim možem A., ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Ljubljani, zglasila na Policijski postaji Šiška, kjer je izrazila namero, da zaprosi za azil), pa se z njenimi preostalimi razlogi za sprejeto odločitev v tej zadevi strinja in lahko v tem delu tudi sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se, da se izogne ponavljanju, na preostale razloge tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na tem mestu le sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica sama v prošnji ni zatrjevala, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi kateregakoli izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, pač pa za mednarodno zaščito v Sloveniji naproša, ker v Prištini ni imela kje živeti, ker je svakinja psihično zbolela in ker si je želela priti v Slovenijo k svojemu možu, vendar si ni uspela urediti vizuma za ta obisk. Te navedbe pa tudi po presoji sodišča nikakor ne morejo predstavljati okoliščin in dejstev, ki bi tako z objektivnega kot tudi s subjektivnega vidika bila pomembna za obravnavanje upravičenosti tožnice do mednarodne zaščite po določilih ZMZ. Tožnica pa je, četudi je dokazno breme v azilnih postopkih med strankama deljeno, kar je posebnost pri upravnem odločanju v zadevah priznanja mednarodne zaščite in predstavlja izjemo, glede na splošna pravila dokazovanja v upravno-pravnih zadevah po določilih 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki med drugim določa, da mora stranka navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek natančno, po resnici in določno, ter mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih tudi predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva), v upravnem sporu uveljavljala zgolj posplošene oziroma pavšalne navedbe, da naj ji v postopku ne bi bila v zadostni meri dana možnost, da se izjavi, češ da je bila njena prošnja sprejeta že dva dni po njenem prihodu v Slovenijo in ker je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v pospešenem postopku na podlagi 54. člena ZMZ.

15V zvezi s tožbenim očitkom, češ da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku, ker da tožena stranka naj ne bi mogla ugotoviti dejanskega stanja v celoti zgolj na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, zaradi česar naj bi bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo, pa sodišče ta tožbeni očitek zavrača kot neutemeljen ob dejstvu, da tožnica v upravnem postopku ni niti uveljavljala, da bi bila na Kosovu kakorkoli ogrožena zaradi katerega izmed razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije, torej zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Okoliščine, s katerimi je tožnica utemeljevala svojo prošnjo, pa tudi po mnenju sodišča očitno niso okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za presojo, da gre v tožničinem primeru za individualno ogroženost zaradi katerega izmed razlogov oziroma podlag, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka pravilno odločila v pospešenem postopku, saj v tem primeru ni bila dolžna izvesti rednega postopka v smislu 53. člena ZMZ.

16Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.