25. člen ZMZ-UPB2

Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.

O dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ je mogoče govoriti neodvisno od okoliščine, ali je prosilec nasilje prijavil policiji. Tudi če ga ni, bo zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga pred njim lahko zaščiti že izvorna država in zato ni potrebe, da to stori druga. Postavitev izvedenca, ki bi potrdil tožnikove navedbe o posilstvu, ni potrebna, saj ne iz razlogov izpodbijane sodbe niti odločbe ne izhaja, da sodišče ali upravni organ tožniku o tem dejanju (vključno s tem, da je bil izbran za žrtev napada prav zaradi spolne usmerjenosti) nista verjela.

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastani

Umori zaradi krvnega maščevanja so tudi po tožbenih navedbah kaznivi. To pomeni, da gre za kazniva dejanja kljub morebitni skladnosti ravnanja s pravili krvnega maščevanja. Zato je v obravnavani zadevi pravno odločilen odnos policije in drugih državnih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila zatrjevano krvno maščevanje.

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.

Toženka v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite (četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov). Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Toženka v izpodbijani odločbi ni konkretno ocenila, ali je od tožnice – ob upoštevanju vseh njenih osebnih okoliščin razumno pričakovati, da se bo v izvorni državi (niti ni ugotovila konkretno v katerem delu izvorne države) nastanila, torej ni ugotovila, ali so v izvorni državi oziroma v njenem delu razmere, da se tožnica lahko tja vrne, ob upoštevanju navedenega v prejšnjih treh točkah te sodbe, torej ali bi imela tožnica v izvorni državi oziroma njenem delu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora, kot že navedeno, upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožnici, s posebnim poudarkom, da gre za mlado osebo ženskega spola, pripadnico manjšinske narodnosti – Romkinjo brez sorodnikov v izvorni državi, torej brez zaščite družine. Tožnica bi se torej v izvorni državi oziroma njenem delu morala znajti sama.

Tožniki tekom postopka niso uspeli dokazati, da je v konkretnem primeru intenziteta preganjanja s strani bivšega moža oziroma očeta takšna, da bi zadostila pogoju po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ in prav tako niso uspeli dokazati nezmožnosti države, da jih zaščiti. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, pa tudi ne za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožniki ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da bi utrpeli resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ, in sicer mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

Prosilec je dolžan utemeljiti prošnjo za mednarodno zaščito. Če ne predloži nobenega dokumentiranega dokaza o preganjanju v izvorni državi ali o resni škodi niti o svoji istovetnosti, ima toženka zakonito podlago za uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ta določba ne pomeni, da v primeru, kadar prosilec svoje izjave deloma utemelji z dokumentiranimi dokazi, uporaba treh temeljnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca, ne pride v poštev. Tudi v takih primerih toženka te kriterije lahko uporabi kot pomagalo za celovito oceno dejanskega stanja. Sodišče ne more pritrditi toženki, da je priznanje mednarodne zaščite „pravna dobrota“, saj je pravica do mednarodne zaščite v obliki azila temeljna človekova pravica po pravu EU, subsidiarna zaščita pa je iztožljiva pravica (če prosilec izpolnjuje določene pogoje) na ravni sekundarnega prava EU s podlago v primarnem pravu EU. Ključno vprašanje za rešitev tega spora je, ali dejanja preganjanja, ki so jih zatrjevali tožniki, ob upoštevanju poročil o stanju v izvorni državi dosegajo takšno raven oziroma intenzivnost, da to ustreza opredelitvi preganjanja po določbah ZMZ. Zgolj subjektivni strah pred diskriminacijo o

Tudi v primeru, če tožena stranka ocenjuje, da je podana izjema iz 10. alinee 23. člena ZMZ, to je ob pogoju, če bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanja ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile, mora njena obrazložitev obsegati prepričljive, logične in argumentirano podkrepljene razloge za tak zaključek, ob dejstvu, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica očividec hudega zločina (umora) in tudi sama žrtev nasilnih dejanj, za kakršne pravni redi civiliziranih držav predpisujejo visoke zaporne kazni in dolgotrajne zastaralne roke, kar že samo po sebi kaže na izpostavljenost očividcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki utegnejo prepoznati storilce, ne glede na to, ali so očividcem zločinov (ne)znana osebna imena storilcev ali žrtev. Zgolj razpis tiralice, ki naj bi bila objavljena še meseca maja leta 2010 na televizijskem programu, se ne pokaže kot učinkovita zaščita, če le ta v konkretnem primeru ni prinesla nobenega učinka, tožnica pa je povedala, da je bila deležna groženj tudi po tem, ko je bila žrtev konkretnega nasilja.

Tožeča stranka ni predložila nobenih nasprotnih dokazov o tem, da zaščita pred preganjanjem v izvorni državi ni učinkovita. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena MKVČP in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe tudi ni opredelila do subjektov preganjanja (ali je to kriminalna združba ali posamezniki ali skupine posameznikov oziroma nacionalisti ali celo oblastni organi) in subjektov zaščite (ali je to policija, kakšni drugi oblastni organi, ali so to sodišča) po 24. in 25. členu ZMZ. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je potrebno, da tožena stranka v ponovljenem postopku dodatno zasliši oba tožnika in jima predoči vse zbrane informacije, to primerja z informacijami, ki sta jih predložila oba tožnika, skupaj s fotografijo, in sestavi svojo obrazložitev tako, da bo pri tem upoštevala določbe 214. člena ZUP, čemur tožena stranka neupravičeno nasprotuje v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Toženi stranki določbe od 24. do 27. člena ZMZ narekujejo, pri obravnavanju statusa begunca, da se opredeli do elementov, ki so navedeni v teh določbah. Pri tem pa mora pri vsakem elementu svojo dokazno oceno obrazložiti z razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi. Pri vsaki takšni odločitvi pa mora navesti dejansko stanje, kar pomeni izjavo obeh tožnikov in oceno njune izjave glede dokazov, n