UPRS sodba I U 1033/2013

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot neutemeljeno.

2Tožena stranka navaja dejanske in pravne razloge za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz katere med drugim izhaja, da je tožnik pripadnik etnične skupine Yoruba, kristjan, da je njegov materni jezik angleščina, nigerijski državljan, nazadnje prebivajoč v A, Nigerija, izvorno državo pa je zapustil pred letom dni. Pred vstopom v Sloveniji je bil v Gruziji, v Slovenijo pa je vstopil ... 2013 preko Letališča Brnik. Njegova istovetnost je bila ugotovljena na podlagi potnega lista Republike Nigerije, izdanega dne ... 2011 z veljavnostjo do .... 2016. Ima končano osnovno šolo in gimnazijo v kraju A., vojaškega roka pa ni služil, prav tako ni član nobene politične stranke. V izvorni državi so na dan vložitve prošnje živeli njegova mati, oče, dva brata in dve sestri. Tedaj je tožnik tudi pojasnil, da je iz Nigerije pred letom dni odšel z letalom v Gruzijo in tam študiral pomorstvo na fakulteti, čeprav mu je bilo obljubljeno, da bo študiral arhitekturo, a so ga nato samovoljno vpisali na Fakulteto za pomorstvo. Ker je bil študij neustrezen, se je odločil zapustiti Gruzijo po letu dni in je prišel v Slovenijo ter zaprosil za azil. Ponarejeni osebni dokument, ki ga je imel tožnik pri sebi, mu je uredil nek Nigerijec proti plačilu in mu dejal, da ga lahko uporabi za katerokoli državo Evropske unije, tožnik pa ni vedel, da je dovoljenje ponarejeno, dokler ni prišel v stik s slovensko policijo. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je izpovedal, da je Nigerijo zapustil zaradi nasilja teroristične organizacije Boko Haram, pred katerim je že večkrat zbežal in živel v različnih zveznih državah, nazadnje pa je pobegnil pred njimi, ko so napadli šolo, ki jo je obiskoval. Zaradi nasilja Boko Haram so izgubili sorodnika, starejšega brata tožnikovega očeta, ki je bil žrtev napada te organizacije na cerkev. Oče in njegov pokojni brat sta imela skupno premoženje, ki bi ga po očetovi smrti dobil tožnik, ki so se ga zato želeli znebiti tudi daljni sorodniki, da bi prišli do premoženja. Tožnikov oče ga je zato poslal iz države, ker je najstarejši moški in zato največja tarča maščevanja sorodnikov, članov širše družine. Po mnenju tožnika je bilo v Nigeriji njegovo življenje ogroženo, vendar tam noče umreti, zato zanj to ni varna država, saj ne more svobodno hoditi v šolo, ki jo je Boko Haram že napadel z bombo, napad se je zgodil leta 2011, vendar tožnik ne ve natančno. To je bilo v času volitev, ko so napadli tudi policijsko postajo in študentsko naselje, kjer je stanoval. Takrat je pobegnil v Gruzijo, bilo pa je ogromno žrtev. Napad je bil naključen, vendar tožnik meni, da so grožnje družine povezane z Boko Haram, saj sorodniki napadajo predvsem takrat, ko napade tudi Boko Haram in je policija nemočna.

3V lastnoročni pisni izjavi z dne 3. 1. 2013 je tožnik navedel, da se ne želi vrniti v Nigerijo, ker bi bila to zanj slaba izkušnja, lahko bi bil poškodovan in bi to lahko vodilo v nekaj, kar ne želi v svojem življenju, prav tako pa se ne želi vrniti v Gruzijo, saj mu tam niso omogočili, da bi se vpisal v šolo po svoji izbiri, vzeli pa so mu ves denar. Želi si, da bi čim prej ponovno študiral in živel v Sloveniji.

4Tožena stranka je tožnika v postopku tudi ustno zaslišala dne 6. 3. 2012 (pravilno: 2013) ob prisotnosti njegovega pooblaščenca, ki je ob zaključku osebnega razgovora v spis predložil tudi tri informacije o izvorni državi v angleškem jeziku, pridobljene na internetu, ki jih navaja v nadaljevanju. Tožena stranka na podlagi vpogleda v ta poročila ugotavlja, da gre za članek s kronologijo dogodkov, razpravo na blogu in krajšo novico ter, v tej zvezi ugotavlja, da v bistvu potrjujejo informacije, do katerih je o teroristični organizaciji Boko Haram prišla že sama tožena stranka. V nadaljevanju povzema še poročila, ki so jih pooblaščenci tožnika navedli o nekaterih odmevnih napadih Boko Haram na glavne tarče, in sicer šole, univerze, cerkve in jih citira na strani 6/7 pod zaporednimi številkami 1 do 9. Na podlagi vpogleda v ta poročila pa ugotavlja, da vsa poročila govorijo o napadih, ki jih v severnih zveznih državah v Nigeriji izvaja Boko Haram in so ciljno usmerjeni, saj je njihov v namen v državi uvesti šeriatsko pravo, zato so tarča napadov predvsem krščanske cerkve. Ugotavlja še, da tudi te informacije potrjujejo ugotovitve tožene stranke, da do napadov skupine Boko Haram prihaja, vendar ne na območju, iz katerega prihaja tožnik. Glede na to še navaja, da teh informacij v odločbi ne bo posebej upoštevala. V zvezi s poročilom, ki so ga dodatno predložili tožnikovi pooblaščenci, v katerem je omenjen napad na cerkev, v katerem je umrl tožnikov stric, pa po vpogledu navedenega članka ugotavlja, da se članek nanaša na napad Boko Haram na cerkev v B. in C., vendar gre za napad, ki se je zgodil 25. 12. 2011 in ne dne 25. 12. 2010, kot je navedel tožnik na osebnem razgovoru. Nadalje iz članka izhaja, da se je napad zgodil v nedeljo zjutraj in ne na predbožični večer, kot je navajal tožnik, zato članek ne potrjuje navedb tožnika glede njegovega strica in njegove smrti v cerkvi po napadu Boko Haram. V zvezi s poročilom, ki ga je tožnik predložil po pooblaščencih, ki govori o bombnem napadu na OZN v času, ko je tožnik pridobival vizum, tožena stranka po vpogledu tega članka ugotavlja, da se na internetni strani, ki je navedena, nahaja članek, iz katerega je mogoče ugotoviti, da se je napad, za katerega je odgovornost prevzel Boko Haram, zgodil v petek ob 11. uri po lokalnem času. V napadeni zgradbi je bil glavni sedež Združenih narodov za Nigerijo, svoje prostore pa je imelo tudi 26 humanitarnih in razvojnih agencij, medtem ko iz članka ni mogoče ugotoviti, da bi v napadeni stavbi imela prostore tudi različna veleposlaništva. V zvezi s predloženo fotografijo in diskusijo v zvezi z izgredi na spletnem naslovu, ki ga navaja v obrazložitvi tožena stranka po vpogledu navedene fotografije in internetne strani, ugotavlja, da slika oziroma fotografija prikazuje skupino mlajših moških in dim v ozadju, vendar ni mogoče z gotovostjo trditi, da gre za nerede na univerzi kot navaja tožnik. Drugi internetni naslov pa je blog, ki naj bi potrjeval njegove navedbe glede nemirov na univerzi, vendar iz teksta ni mogoče razbrati nič drugega, kot da so bili komentarji napisani 10. in 11. 3. 2011.

5Tožena stranka na podlagi vpogleda tožnikovega potnega lista ugotavlja, da je bil pred prihodom v Slovenijo v Gruziji, kjer je prvi vizum pridobil ... 2012 z veljavnostjo do ... 2012, v nadaljevanju svojega bivanja v Gruziji pa si je vizum za prebivanje trikrat podaljšal za 90 dni, zadnji vizum je pridobil .... 2012 z veljavnostjo 360 dni, in sicer do .... 2013. Nadalje še ugotavlja, da je bilo ob njegovem prihodu v Republiko Slovenijo ugotovljeno, da je dovoljenje za bivanje na Danskem ponaredek, zaradi katerega je bil tožnik dne ... 2013 obravnavan v postopku odloženega pregona na Okrožnem državnem tožilstvu v Ž., po zaključku katerega je zaprosil za mednarodno zaščito z lastnoročno napisano izjavo z dne 3. 1. 2013. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil, vendar zanjo ni zaprosil takoj, niti ne potem, ko je prispel na Letališče Brnik dne ... 2013 ob 14.00 uri in je bil v stiku s policisti mejne policije, niti ni za zaščito zaprosil v postopku na državnem tožilstvu, temveč je to storil šele po končanem postopku odloženega pregona, kar po mnenju tožene stranke niža stopnjo njegove splošne verodostojnosti.

6Nadalje je v odločbi navedeno, da strah pred vrnitvijo v izvorno državo tožnik utemeljuje z dejstvom, da ima kot študent probleme s skupino Boko Haram in da bi moral po pokojnem stricu podedovati premoženje, vendar se sorodniki s tem ne strinjajo, izpostavil pa je tri primere, ki se nanašajo neposredno na njega, v zvezi s čimer je tožena stranka pridobila številne informacije, poročila in članke, ki jih navaja v nadaljevanju na strani 9 do 15 ter na podlagi vseh ugotovitev ter preučitve izjav tožnika in verodostojnih informacij ugotavlja, da je tožnik glede svojega razloga, in sicer preganjanja s strani skupine Boko Haram, neverodostojen in da zato ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja s strani nedržavnega subjekta, to je skupine Boko Haram. Prav tako ugotavlja, da mu glede preganjanja s strani sorodnikov, ki ga je nadalje uveljavljal tožnik, češ da naj bi želeli pridobiti premoženje po njegovem pokojnem stricu, čeprav je bil do stričevega premoženja upravičen sam tožnik, tožena stranka ne more verjeti, da naj bi omenjeni stric izgubil življenje dne 25. 12. 2010 ob napadu skupine Boko Haram na cerkev v mestu C., saj iz preučenih informacij izhaja, da tega dne do napada s strani Boko Haram na cerkev v kraju C. sploh ni prišlo, v zvezi s tožnikovo izjavo, ki nima podlage v poročilih in preučenih informacijah, in za svoje trditve, da naj bi bil dedič premoženja svojega strica tudi ni predložil nobenih dokazil, pa tožena stranka ugotavlja, da je njegova izjava tudi v tem delu neverodostojna. Poleg tega v zvezi z zatrjevanim preganjanjem s strani sorodnikov zaradi premoženja dodaja, da je spor zaradi dediščine družinska zadeva, sklicevanje tožnika na spor v družini zaradi tega ob odsotnosti vsakršnih dokazov in ugotovljeni neverodostojnosti tožnika pri utemeljevanju okoliščin stričeve smrti, v kolikor je do nje res prišlo, pa ne more predstavljati razloga, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot utemeljenega za presojanje v postopku mednarodne zaščite. Ker je ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, ki jih uveljavlja, neverodostojne in tako ni mogoče ugotoviti akterja preganjanja na podlagi 24. člena ZMZ, v nadaljevanju ni ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite, saj za to ni nikakršne podlage. Tožnik glede na navedeno po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj glede na njegove izjave, za katere je tožena stranka ugotovila, da so neverodostojne, v povezavi s preučenimi verodostojnimi informacijami, ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi določil 28. člena ZMZ pa je v zvezi s presojo pogoja iz 3. alineje 28. člena ZMZ dodatno preučila poročila, ki jih našteva v nadaljevanju na strani 16 do 19 ter na podlagi citiranih poročil ugotovila, da v Nigeriji sicer prihaja do nasilja in napadov, ki ga izvaja teroristična skupina Boko Haram, vendar se to nasilje in napadi dogajajo predvsem v zveznih državah na severu in deloma v osrednji Nigeriji, tožnik pa je bil rojen v zvezni državi Č., kjer mu je bil izdan tudi potni list, prebivališče pa ima prijavljeno v zvezni državi D., kjer živijo tudi njegovi starši, obe navedeni zvezni državi pa se nahajata na jugozahodu Nigerije, kjer na podlagi podatkov navedenih poročil ni mogoče ugotoviti, da bi prihajalo do nasilja, kakršnega tožnik navaja s strani teroristične organizacije Boko Haram. Tam lahko tožnik še naprej prebiva brez strahu pred napadi Boko Haram. Takšno ugotovitev pa potrjujejo tudi preučene informacije, ki jih je pridobila tožena stranka in jih predložila tudi tožnikovim pooblaščencem, da so se do njih opredelili ter predložili še dodana poročila, do katerih se je v svoji obrazložitvi opredelila tudi tožena stranka. Glede na vse navedeno je tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. alineje 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ.

7Tožnik meni, da je odločitev tožene stranke neutemeljena in nezakonita. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podredno subsidiarne zaščite oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V zvezi s stališčem, da bi tožnik, v kolikor bi zaščito resnični potreboval, zanjo zaprosil že med bivanjem v Gruziji, tožnik opozarja, da mu tožena stranka v postopku ni dala možnosti, da pojasni, zakaj za mednarodno zaščito med bivanjem v Gruziji ni zaprosil. Ob sklicevanju na izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča tožnik navaja, da mora uradna oseba preizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasniti in dobiti potrebna pojasnila. Ker se je tožena stranka med drugim pri odločitvi oprla na to dejstvo (da med enoletnim bivanjem z vizumom v Gruziji ni zaprosil za zaščito), je po mnenju tožnika kršila določbe postopka s tem, da mu ni dala možnosti, da ga pojasni. V zvezi s stališčem, da ker tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, češ da to niža stopnjo tožnikove splošne verodostojnosti, tožnik meni, da za oceno verodostojnosti sploh ni bistveno, da prosilec namere za podajo prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države, kot med drugim izhaja iz stališč Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v primeru IM proti Franciji. Nadalje v zvezi z njeno oceno o tožnikovih navedbah glede napadov, ki jih je opisal tožnik glede preganjanja s strani teroristične organizacije Boko Haram, češ da so zavajajoče in neverodostojne, tožnik poudarja, da zgolj dejstvo, da tožnikovih navedb v določenem delu ni mogoče potrditi s priloženimi poročili in poročili, ki jih je našla tožena stranka, po mnenju tožnika ne more pomeniti, da so njegove navedbe zavajajoče in neverodostojne, takšna ocena verodostojnosti pa je nepravilna in nepopolna, pri čemer se tožnik sklicuje na „strukturno shemo“, ki se je uveljavila v pravni doktrini in mednarodni praksi in ki jo v nadaljevanju podrobno opisuje, češ da mora biti končna dokazna ocena neverodostojnosti preko dosledne uporabe opisanih strukturnih elementov v posamičnem primeru dosledno pretehtana z vidika vseh opisanih treh strukturnih elementov, tako z vidika pozitivne, kot tudi negativne ocene verodostojnosti, saj je zgolj preko njihove dosledne uporabe možno, da subjektivni vidiki ocene ne prevladujejo nad objektivnimi, kar vse služi cilju, da je ocena objektivizirana v čim večji meri. Vendar je v obravnavanem primeru ocena o tožnikovi verodostojnosti po njegovem mnenju pomanjkljiva. Zgolj dejstvo, da niti tožnik niti tožena stranka nista našla poročil, ki bi pokrivali dogodke, ki jih je navajal tožnik v zvezi s preganjanjem v izvorni državi, še ne more pomeniti, da do njih ni prišlo, oziroma da so tožnikove izjave v tem delu neverodostojne in zavajajoče. Napadi, ki jih je opisoval, so bili v večjem delu potrjeni, samo dejstvo, da je tožnik navedel, da je bila napadena stavba, kjer je večina veleposlaništev, medtem ko iz poročila izhaja, da je v tej zgradbi zgolj eno veleposlaništvo, pa po njegovem mnenju še ne more pomeniti, da gre za neverodostojne izjave. Tožnik meni, da je izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi z vrnitvijo utrpel kršitve ustavne pravice iz 18. člena Ustave, oziroma, da bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi ene izmed petih podlag, oziroma za kršitev 3. člena EKČP, saj je s svojo izpovedbo izkazal tehtne razloge za sklep o obstoju resnične nevarnosti v primeru vrnitve v izvorno državo. Kar se tiče uveljavljanega preganjanja s strani sorodnikov zaradi podedovanega premoženja po smrti strica, za kar tožena stranka trdi, da je družinska zadeva, tožnik opozarja, da to ne more biti zgolj zasebna oziroma družinska zadeva, če so posledice dediščinskih sporov grožnje s smrtjo, sklicujoč se na 24. člen ZMZ, po katerem se lahko tudi nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa je v postopku navajal preganjanje s strani nedržavnega subjekta ter tudi, da ni bilo nudene zaščite s strani subjektov zaščite. Poudarja, da tožena stranka v postopku ni niti poskusila ugotoviti, zakaj jim taka zaščita ni bila nudena, zagotovo pa navedenega spora zaradi hudih posledic ni mogoče označiti za izključno družinsko zadevo.

8Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa v celoti prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri izdani izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9Tožba ni utemeljena.

10Tožena stranka je v rednem postopku (2. alineja 1. odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (1. alineja 53. člena ZMZ) v zvezi s 23. členom ZMZ.

11Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

12Kot izhaja iz podatkov v predloženem upravnem spisu, je tožnik, rojen ... v Nigeriji, v kraju E. - Č. z zadnjim prebivališčem v Nigeriji na naslovu v kraju A., zvezni državi D. iz matične države odšel v Gruzijo (ima vizum za prebivanje v Gruziji z veljavnostjo 360 dni, ki ga je pridobil ... 2012), kjer je bival približno eno leto, ker se je tam šolal, nato je z letalom preko Turčije dne ... 2013 pripotoval v Slovenijo. Zaradi ponarejenih dokumentov (ponarejeno dovoljenje za bivanje na Danskem) je bil obravnavan pred Okrožnim državnim tožilstvom v Ž. v postopku odloženega pregona, po končani obravnavi pa je zaprosil za mednarodno zaščito. V lastnoročni pisni izjavi z dne 3. 1. 2013, ki jo je napisal v angleščini, je navedel, da se ne želi vrniti v Nigerijo, ker bo to zanj slaba izkušnja, ljudje ga bodo preganjali in bi to lahko vodilo v nekaj, česar v svojem življenju noče, ne želi pa se vrniti niti nazaj v Gruzijo, zato ker so mu tam vzeli ves denar in ga niso poslali v izbrano šolo, niti mu niso nudili predavanj, ki jih je tožnik želel, kljub prvotni obljubi, da bo tam lahko študiral, kar si ponovno želi v Sloveniji in ima nove načrte, ko pa je dne 4. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, pa je kot razlog za mednarodno zaščito navedel še teroristično organizacijo Boko Haram, ki napada po vsej državi ter da je med enim izmed takih napadov na cerkev umrl tudi tožnikov stric, starejši brat njegovega očeta, s katerim sta imela skupno premoženje, do katerega bi bil po očetovi smrti upravičen tožnik, zaradi česar naj bi se ga želeli znebiti daljni sorodniki, da bi prišli do njegove dediščine oziroma premoženja.

13Sodišče je po preučitvi izpodbijane odločbe in podatkov v predloženih upravnih spisih presodilo, da je odločitev tožene stranke glede na razloge, ki jih je v upravnem postopku uveljavljal tožnik, pravilna in zakonita. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je tožnik uveljavljal strah pred preganjanjem zaradi spora s sorodniki v zvezi s pričakovano dediščino ter ogroženosti s strani teroristične skupine Boko Haram, v zvezi s katero je tožnik navedel tri primere, ko naj bi delovanje organizacije Boko Haram imelo nanj neposredno navezavo, in sicer napad na cerkev v C. na božični večer leta 2010, v katerem naj bi bil ubit tožnikov stric, napad organizacije Boko Haram v marcu 2011 na univerzo, ki naj bi jo obiskoval tožnik, ter napad skupine Boko Haram avgusta 2011 na poslopje Združenih narodov v B., kjer naj bi imela prostore tudi različna veleposlaništva, tožena stranka pa je v tej zvezi pravilno med upravnim postopkom sama pridobila številne aktualne informacije, poročila in članke, ki jih je pravilno v skladu s 1., 3. in 4. odstavkom 9. člena ZUP posredovala pisno tudi tožniku po pooblaščencu in mu s tem dala možnost, da se izjavi o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah ter poda svoje mnenje in pripombe glede poslanih poročil, tožnik pa je med postopkom predložil tudi več poročil, do katerih se je tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi opredelila in po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je izčrpno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu ZMZ.

14ZMZ v 2. odstavku 2. člena, kot je predhodno povzet, določa, da se status begunca prizna zaradi individualno utemeljenega (well founded fear) strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, česar pa tožnik niti ni uveljavljal, saj ni zatrjeval individualnega preganjanja s strani teroristične organizacije Boko Haram, ki bi bilo individualno uperjeno zoper tožnika osebno, temveč je sam navedel že v prošnji z dne 4. 1. 2013, da je šlo za naključne napade. Prav tako je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji na podlagi vizuma z veljavnostjo 360 dni, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil, pa tega ni storil, niti za zaščito ni zaprosil niti takoj po tem, ko je prišel na Letališče Brnik dne ... 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije in za zaščito tudi ni zaprosil v postopku odloženega pregona, ki je potekalo na Okrožnem državnem tožilstvu v Ž., temveč šele po končanem postopku odloženega pregona, v katerem je namesto pregona v dobrodelne namene nakazal 360,00 EUR, nato pa je z lastnoročno pisno vlogo izrazil namero za vložitev prošnje v Republiki Sloveniji. Čeprav sicer ZMZ nikjer ne določa pomena besedne zveze „v najkrajšem možnem času“, vendar se sodišče v konkretnem primeru strinja s toženo stranko, da tožnik ni podal prošnje za priznanje mednarodne zaščite v najkrajšem možnem času, ker je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji daljše obdobje bival v Gruziji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, česar tudi ni storil neposredno po prihodu v Republiko Slovenijo dne .... 2013, čeprav je za to imel možnost v stiku z različnimi državnimi organi in institucijami, ampak šele naslednji dan z lastnoročno pisno vlogo, sestavljeno v angleškem jeziku dne ... 2013. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka v postopku ni preverila, ali je tožnik sploh imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Gruziji oziroma, zakaj tam ni zaprosil zanjo, pa sodišče meni, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na njegovo prošnjo za azil, kar tudi smiselno izhaja iz 1. odstavka 21. člena ZMZ. V konkretnem primeru pa gre za dejstvo, ki ga tožnik ne izpodbija, torej za med strankama nesporno dejstvo, ki ga za nazaj (retroaktivno) ni več mogoče spremeniti in ne gre za kakšno ugotovljeno nekonsistentnost, s katero bi morala tožena stranka soočiti tožnika, temveč zgolj za ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Zato ni potrebno, da bi se stranko v postopku oziroma v konkretnem primeru tožnika, s tem posebej seznanjalo ter dalo stranki posebej možnost, da se o tem izjasni. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka kot neutemeljen.

15Kar se tiče navedb v tožbi, ki zanikajo, da bi bili spori v družini zaradi dediščine izključno družinska zadeva in navedbo, da ti spori v konkretnem primeru imajo znake preganjanja, pri čemer se v tožbi tožnik sklicuje na 24. člen ZMZ, ki določa, da se kot subjekti preganjanja ali resne škode lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, sodišče pri tem opozarja, da je nedržavne subjekte možnost šteti kot subjekte preganjanja zgolj v primeru, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik v svoji izjavi na ustnem zaslišanju dne 6. 3. 2013 na posebno vprašanje, ali je policiji prijavil napad s strani neznanih oseb, ki so imele njegovo fotografijo v B. novembra 2011, odgovoril, da napada ni prijavil, ker ne bi policisti nič naredili. Iz navedene izjave pa po mnenju sodišča ni mogoče sklepati, da policija ni bila sposobna ali da ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je tožnik sam izjavil, da napada policiji sploh ni prijavil. Iz navedenega razloga pa ni mogoče logično izpeljati zaključka, da zaščita tožniku ni bila nudena, saj je sam tožnik po lastnih navedbah s prijavo pri policiji niti ni iskal, zato je protispisna tožbena navedba, da mu zaščita ni bila nudena. Družinski spori zaradi dediščine pa tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sodbi št. I Up 256/2013 z dne 9. 7. 2013, ki se nanaša na tožnikovemu primeru bistveno primerljivo zadevo, vsekakor ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov ni mogoče šteti za subjekte preganjanja, kot zmotno zatrjuje tožnik v tožbi.

16Tožnik se je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države skliceval tudi na teroristično organizacijo Boko Haram, tožena stranka pa je na podlagi številnih informacij, poročil in člankov o izvorni državi, ki jih je pridobila sama in ki jih je predložil tudi tožnik, ugotovila, da skupina Boko Haram ni prisotna na območju, iz katerega prihaja tožnik (zvezna država D.), kjer je nazadnje pred odhodom iz Nigerije prebival tožnik, niti zvezne države C., kjer je bil tožnik rojen in kjer mu je bil izdan potni list, saj je aktivna predvsem na območju zveznih držav na severu in deloma v osrednji Nigeriji, medtem ko se državi C. in D. nahajata na jugozahodu Nigerije, to je na območju, kjer ne potekajo aktivnosti s strani teroristične organizacije Boko Haram. Zato je logično prepričljivo utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko v primeru vrnitve brez strahu prebival oziroma živel v delu Nigerije, iz katerega je prišel. Prav tako je pravilno ugotovila na podlagi številnih poročil, da v Nigeriji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi množično poročali, tako da ni dosežen standard postavljen za ugotovitev, da bi bilo v Nigeriji prisotno vsesplošno nasilje takšne narave, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Sodišče v tej zvezi dodatno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v izpostavljeni sodbi (pod točko 15) glede slabih splošnih varnostnih razmer v izvorni državi (Nigeriji) ter o nasilju, ki naj bi ga izvajala organizacija Boko Haram, ki izpostavlja uvodno izjavo 26 Direktive Sveta 2004/83/ES, v skladu s katero „nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo“; pri čemer gre za načelo, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje, ki pa mora biti podana za priznanje mednarodne zaščite.

17Zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne zaščite, so po presoji sodišča pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, prav tako pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje glede na izjave tožnika v njegovi prošnji na predpisanem obrazcu z dne 4. 1. 2013 in na ustnem zaslišanju dne 6. 3. 2013, ki imajo dokazno veljavo javne listine v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZMZ, tako da je bilo na njihovi podlagi mogoče sprejeti izpodbijano odločitev, zato sodišče lahko v celoti sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi kot je predhodno povzeta in jih na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne ponavlja. V nasprotju s tožbenimi očitki o nepravilni in nepopolni dokazni oceni tožene stranke (tožnikove verodostojnosti) pa se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pri presojanju tako subjektivnih kot tudi objektivnih elementov pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku oprla na določila 1., 2. in 3. odstavka 21. člena v povezavi z 22. in 23. členom ZMZ ter v tem dejanskem in materialnopravnem okviru pravilno obravnavala navedbe tožnika glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo Nigerijo v njegovi pisni vlogi z dne 3. 1. 2013, prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 4. 1. 2013 in izjavi na ustnem zaslišanju 6. 3. 2013, ki imajo dokazno veljavo javne listine v smislu 1. in 2. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 30. in 1. odstavkom 48. člena ZMZ.

18Sodišče je iz opisanih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.