VSC Sodba PRp 114/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 135,00 EUR v roku in na način, kot bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse, sicer se izterja prisilno.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... št. 0000120093804 z dne 26. 10. 2019, s katerim je bila storilcu za prekršek storjen po tretjem odstavku 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrečena globa 250,00 EUR in stranska sankcija tri kazenske točke, in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa je tudi naložilo plačilo sodne takse v višini 90,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta storilec in njegov zagovornik. Slednji uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter ZPrCP, smiselno pa tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko obdolženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Oba smiselno predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in postopek o prekršku ustavi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ priložil po vložitvi zahteve za sodno varstvo, je storilec 26. 10. 2019 ob 22.15 uri vozil osebni avtomobil po K. ulici v ..., iz smeri trgovine S. v smeri proti krožišču na K. ulici, in se pri vključevanju na prednostno cesto ni prepričal, ali lahko to varno stori in da iz nasprotne smeri ne prihaja nobeno vozilo, saj se je z njegove leve strani v tistem trenutku pripeljalo vozilo Policijske postaje ..., ki je vozilo iz smeri krožišča proti policijski postaji, zaradi česar je moral policist, ki je vozil službeno vozilo, močno zavirati in ustaviti službeno vozilo, da je preprečil trčenje. S tem je storilec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP, ki določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, ali kadar se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti ali kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, pločnika ali druge površine, ki ni cesta.

5V zahtevi za sodno varstvo je zagovornik zatrjeval, da v času, ko se je storilec vključeval v promet iz parkirišča, na cesti ni bilo nobenega vozila, nakar se je z veliko hitrostjo, ki je mnogo presegala omejitev hitrosti v naselju ..., skozi krožišče in križišče s storilčeve leve strani brez uporabe smernega kazalnika na cesto pred trgovskim centrom S. pripeljalo službeno vozilo policije, za katerega je storilec (zaradi neuporabe smernega kazalnika) pričakoval, da bo nadaljevalo vožnjo po S. ulici. Četudi bi lahko predvidel, da bo voznik zavil v njegovo smer, zaradi njegove velike hitrosti ni mogel ukreniti ničesar, da ga ne bi oviral pri vožnji.

6Glede na take navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priče S. Z. (storilčevo partnerko) ter poslujočega policista M. G. ter policistko N. R., vpogledalo skice v prilogah B1-B4, prebralo izjavo storilca z dne 2. 5. 2021 in vlogo storilca z dne 13. 5. 20201. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in skrbne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, da je storilcu prekršek v celoti dokazan. Storilec je namreč sam v zagovoru navedel, da je s prvim delom vozila bil že na polovici ceste, na katero je zavijal levo, ko je približno štiri metre stran zagledal civilno policijsko vozilo, enako pa je izpovedala tudi priča S. Z., kot tudi oba policista. Nadalje je ugotovilo, da ni mogoče slediti storilčevim zatrjevanjem, da policijsko vozilo, ki ga je videl že, ko je vozilo po krožišču, s smerokazom ni nakazalo, da zapušča krožišče, prav tako ni storilo storilčevim navedbam, da je policijsko vozilo hitro, s hitrostjo, ki je bila večja od dovoljene, saj policist sicer vozila ne bi mogel ustaviti. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec izpolnil vse objektivne in zakonske znake očitanega mu prekrška, da z navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel izkazati, da je bil v zmoti, ko je mislil, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo njegovo dejanje dopustno in da je za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj se je zavedal, da mora pri vključevanju v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s prometno signalizacijo označena kot neprednostna, mimo pustiti vozila, ki vozijo po prednostni cesti oziroma katerih smer vožnje seka, pa je kljub temu, da je videl vozila na svoji levi strani, ki je vozilo po prednostni cesti zavil z neprednostne ceste, pri čemer v zadostni meri ocenil dejanskih okoliščin oziroma se ni dovolj prepričal, če lahko zavije na prednostno cesto, s čimer je privolil v nastanek posledice tj. storitev prekrška, zaradi česar mu je očitalo ravnanje z eventualnim naklepom. Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve glede dejanskega stanja vezano.

7Zagovornik pritožbeni očitek o zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek, utemeljuje z navedbami, da bi sodišče zato, da bi ugotovilo elemente prekrška, moralo ugotoviti kdaj se je kršitelj začel vključevati na cesto s parkirnega prostora in kje se je nahajal v tistem trenutku s svojim vozilom policijska patrulja PP ... . Po navedbah zagovornika je iz skice prometne ureditve, ki se nahaja v spisu, razvidno, da se na cesto, ki pelje le proti parkirišču trgovine S. in parkirišču PP ..., zavije v križišču, ki je 28 m oddaljeno od uvoza na parkirišče trgovine S., do tega križišča pa vozila iz smeri centra ... pripeljejo tako, da iz krožišča na K. ulici zavijejo v prvem izvozu iz krožišča naprej proti Šolskemu centru ... in nato v križišču desno proti trgovini S. in PP ... . Zagovornik nadalje pojasnjuje, da za prevoženje te poti pri hitrosti 30 km/h vozila potrebujejo 3,36 sekunde, pri dovoljeni hitrosti 50 km/h pa 2,01 sekunde, zaradi česar je za ugotovitve elementov storitev prekrška bistveno, ali se je vozilo patrulje PP ... v trenutku, ko se je kršitelj začel vključevati v promet, že nahajalo na tej cesti ali ne. S takimi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar so njegove navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe pravno neupoštevne. Iz enakega razloga so neupoštevne tudi navedbe, da iz skladnih izpovedb kršitelja in policista M. G. izhaja, da storilec, ko je videl vozilo v krožišču, ni mogel vedeti kam bo to vozilo zavilo, in da je policist M. G. že v krožišču s smernim kazalcem nakazal, da bo zavil proti policijski postaji, nedvomno izhaja, da se je vozilo policijske patrulje v trenutku, ko se je kršitelj začel vključevati v promet, nahajalo v krožišču in ne v križišču, in da je zato vprašanje, kaj je takrat v smernimi kazalci nakazoval policist M. G., povsem nepomembno, saj se je kršitelj v promet na prednosti cesti začel vključevati, ko tam na razdalji 28 metrov do križišča ni bilo nobenega vozila.

8Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe storilca, da ni storil prekrška; da ne bi speljal na cesto, če bi imel voznik policijskega vozila vključen smerokaz, da zavija na cesto; da je dejansko policist bil v prekršku ter da so mu rekli, da ga bodo kaznovali, čeprav ni vozil pod vplivom alkohola, saj naj bi policistom izsilil prednost (kar po mnenju storilca kaže na to, da so ga na vsak način želeli kaznovati). Tudi te pritožbene navedbe se namreč nanašajo na uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z mnenjem zagovornika ugotovilo vsa odločilna dejstva in se v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti opredelilo do navedb kršitelja v zahtevi za sodno varstvo, so neutemeljeni pritožbeni očitki zagovornika, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako pa so neutemeljeni pritožbeni očitki storilca, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je bil zaslišan pri eni sodnici, postopek pa je nadaljevala in razsodila druga sodnica. S takimi navedbami storilec uveljavlja tako imenovano relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, s čemer pa lahko uspe le, če izkaže, da je taka kršitev postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa v pritožbi podrobneje ne obrazlaga.

10S pritožbenimi navedbami zagovornika, da je navidezni položaj, da je storilec storil očitani prekršek, v obravnavani zadevi potrebno pripisati prometni ureditvi, ki zaradi več prometnih objektov na majhnem prostoru od vseh udeležencev v prometu zahteva prometnim razmeram prilagojeno vožnjo in povečano strpnost do drugih udeležencev v cestnem prometu ter da je vozilo PP ..., ki je na cesto zavilo po tem, ko se je kršitelj že vključeval v promet, moralo ustaviti zato, ker je razdalja med krožiščem in izvozom iz parkirišča trgovine S. tako kratka, da vozilo, ki v krožišču zavije proti trgovini ali policijski postaji, to pot prevozi v krajšem času kot traja čas vključevanja v promet, zagovornik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe predpisov, ki določajo prekršek, vendar so take pritožbene navedbe neutemeljene. Ravno taka prometna ureditev, ki jo opisuje zagovornik v pritožbi in dejstvo, da vozilo, ki zavije iz krožišča na K. cesti, razdaljo do križišča, kjer se zavije k trgovini S., prevozi v krajšem času kot traja vključevanje v promet, voznikom, ki se vključujejo na prednostno cesto, narekuje še posebno pozornost in obveznost voznikom, da v primeru, ko pri poskusu vključevanja v promet na prednostni cesti opazijo vozilo v krožišču, čakajo dokler to vozilo ne zapusti prednostne ceste in se lahko varno vključijo v promet na prednostni cesti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno poudarilo, da je absolutna obveznost voznika, da pusti prednost vozilom, ki vozijo po prednostni cesti in da se pri tem storilec ne more zanašati na svoje domneve, kako bo ravnalo vozilo na krožišču preden se vključi na prednostno cesto, temveč bi se lahko vključil šele, ko bi se popolnoma prepričal, da z vključitvijo na prednostno cesto ne bo oviral vozila, ki vozi po prednostni cesti.

11Glede na navedeno, ko zagovornik in storilec s pritožbenimi nista uspela izkazati, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zmotno uporabilo materialne določbe ZP-1 ali materialne določbe ZPrCP oziroma da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa k plačilu sodne takse.