VSL Sodba II Cp 1003/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 323,47 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot pravno vprašanje opredeljuje vprašanje, katera od udeleženk nezgode je ravnala v nasprotju s cestno prometnimi predpisi in povzročila škodo na njegovem vozilu. Ocenjuje, da gre za pravno vprašanje, ki ga je sodišče presojalo na podlagi izpovedi prič, kar je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Policist ni izvedenec za presojo dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče ga je postavilo v tak položaj. Izpovedba policista V. v delu, v katerem je odgovarjal na vprašanja o hipotetičnih prometnih situacijah, ne bi smela biti upoštevana v dokaznem postopku. Ključni del argumentacije je oprt na pravno interpretacijo, ki jo je podala priča, namesto da bi pravilnost uporabe pravil presojalo sodišče, ki je za to pristojno. S tem je storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ignorirana je izpovedba obeh policistov, ki sta nedvoumno zatrdila, da v zapisku ugotovljeno dejansko stanje drži. Policist Vouk je potrdil, da je do nezgode prišlo na križišču dveh enakovrednih cest. Na zakonitost postopka, predvsem na izpovedbe prič je vplivalo tudi dejstvo, da fotografije na listini A7 prikazujejo drugo križišče, kot fotografija B3/1. Obstaja dvom, ali je sodišče ravnalo pravilno, da je odločitev oprlo na omenjeni listini. Meni, da je bilo s predložitvijo policijskega zapisnika in plačilnega naloga ... dokazno breme prevaljeno na toženo stranko, ki bi morala dokazati, da domneva resničnosti omenjenih listin ne drži. Zaključek iz 20. odstavka sodbe je v nasprotju z ostalim delom obrazložitve, ker v postopku velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. S sklicevanjem na javno listino je tožnik dokazal odgovornost zavarovanke tožene stranke. Ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati odgovornosti zavarovanke tožene stranke, je v nasprotju s preostalim delom obrazložitve, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka. Sodišče bi se moralo opredeliti do dejstva, da je bilo o odgovornosti za prometno nesrečo že pravnomočno odločeno v prekrškovnem postopku. Prekrškovni organ je ugotovil, da je odgovorna zavarovanka tožene stranke. Le-ta je z opustitvijo ugovora zoper plačilni nalog že v predhodnem postopku priznala odgovornost za nastanek škode. Nasprotuje ugotovitvi, da je vozišče, po katerem je pripeljala zavarovanka tožene stranke, povezovalna cesta in da je druga voznica vozila po površini namenjeni uvozu in izvozu s parkirnih prostorov. Ta ugotovitev je napačna, saj iz širine vozišča in signalizacije na parkirišču ni jasno razvidno, da bi šlo za križanje ceste s prometnimi površinami, ki niso ceste. Nepravilno je ocenjeno, da ne gre za križišče iz 30. točke drugega člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1)¹. Površina, po kateri je peljala zavarovanka tožene stranke ni kategorizirana cesta. Poglavitna pravila Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP)² veljajo v vseh situacijah, ki jih lahko štejemo za cestni promet. Veljavnost ZCes-1 zato ni vezana zgolj na kategorizirane ceste. Šlo je za dve enakovredni povezovalni cesti na parkirišču nakupovalnega centra. Takó je odločil prekrškovni organ, ki je ugotovil prekršek zavarovanke tožene stranke. Ni jasna ugotovitev, da je zavarovanka tožene stranke pripeljala po povezovalni cesti, druga voznica pa ne. Tožena stranka o tem navedb in dokazov ni podala. Policija ni brez razloga obdolžila zavarovanke tožene stranke. Policisti, strokovnjaki pri ugotavljanju odgovornosti kršitev cestno prometnih predpisov, se redko motijo. Nasprotuje ugotovitvi, da so v policijskem zapisku napačno ugotovljena poglavitna dejstva. Zavarovanka tožene stranke je plačilni nalog poravnala. Napačno je interpretiran drugi odstavek 37. čl. Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (v nadaljevanju Pravilnik)³. Kratka prekinjena črta naj bi po ugotovitvi sodišča določala prednost v križiščih brez dodatne uporabe veljavnih prometnih znakov. To ni ustrezno, saj označuje mesto, kjer vozila lahko zavijajo s ceste ali druge prometne površine. To še ne pomeni označevanja prednosti. To lahko v križiščih določajo zgolj znaki in talne označbe z izrecnimi odredbami. Sklicuje se na nov pravilnik o cestni signalizaciji, v katerem je zakonodajalec uporabljeno pravilo drugače zapisal. Očitno je ocenil, da je bilo prejšnje pravilo večkrat napačno interpretirano. Pravilo je sodišče napačno uporabilo, saj iz prometne signalizacije ni nedvoumno razvidno, kdo ima v križišču prednost. Sklicuje se na prvi odstavek 58. čl. ZPrCP, ki kot primarno pravilo za vožnjo v križišču določa desno pravilo. Ob odsotnosti prometne signalizacije ga je treba upoštevati. V obravnavanem primeru prometne signalizacije ni bilo, zato bi zavarovanka tožene stranke morala upoštevati desno pravilo. Ker ga ni upoštevala, je ona kršila cestno prometna pravila. Nasprotuje priznanju potnih stroškov odvetnika, ki naj bi nastali na poti iz Novega mesta v Ljubljano. Na edini glavni obravnavi je sodelovala oseba, ki je zaposlena pri toženi stranki.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5Policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, lahko izpovedujeta o dejstvih, ki sta jih pri obravnavi nesreče zaznala; pravno nepomembna je njuna ocena krivde udeležencev nesreče. Tako je sodišče prve stopnje izpovedi policistov tudi upoštevalo. Dokaze je ocenilo v 11. do 18. točki obrazložitve, svoj zaključek o kršitvi cestno prometnih predpisov pa izvedlo v 19. točki obrazložitve. Šele po zapisu tega zaključka je opozorilo tudi na policistovo sedanjo oceno kršitve cestno prometnih predpisov. Upoštevano je, da je policist V. v svoji izpovedbi vztrajal pri ugotovitvah iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče (v zapisniku je ugotovljeno trčenje v križišču enakovrednih cest). Zato ni res, da je policistova - v izpovedbi podana - interpretacija odgovornosti ključni del argumentacije sprejete odločitve. Zgolj pojasnjeno je, da je policistova ocena kršitve sedaj drugačna, kot je podana v policijskem zapisku. Ker na policistovo oceno kršitve cestno prometnih predpisov – niti na tisto iz zapisnika, niti na tisto, ki jo je podal kot priča – odločitev ni oprta, zatrjevana procesna kršitev ni storjena.

6Katero področje prikazuje katera od fotografij, je dejanska ugotovitev, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

7Toženi stranki je bilo dopuščeno izpodbijanje resničnosti vsebine policijskega zapisnika, ni pa s tem prevaljeno dokazno breme protipravnosti na toženo stranko. Zapis v 20. točki obrazložitve, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja zavarovanke tožene stranke, zato ni v nasprotju z ostalim delom obrazložitve. Prvostopenjsko sklicevanje na javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisno in dopustitev dokazovanja nasprotnega, je razumljivo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni podana. S sklicevanjem na prevaljenost dokaznega bremena, ki naj bi ga tožeča stranka dosegla s predložitvijo policijskega zapisnika in zavarovanki tožene stranke izdanega plačilnega naloga, se pritožnik sklicuje na procesne kršitve, ki niso absolutne narave.

8Ker na odločitev v postopku o prekršku sodišče ni vezano, te odločitve ni bilo dolžno komentirati ali ocenjevati. Jo je pa navedlo (v 12. točki obrazložite) in ni res, da jo je povsem spregledalo. Pravilno je uporabljeno pravilo iz 224. čl. ZPP, ki dopušča dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena.

9Pritožnik – drugače ko sodišče – površini, po katerih sta se gibali vozili, opredeljuje za enakovredni povezovalni cesti, s čemer graja ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za trditev, da policija ni brez podlage za prekršek krivila zavarovanke tožene stranke.

10Materialni predpisi – ZCes-1, ZPrCP, Pravilnik – so pravilno uporabljeni. Ni jasno, zakaj se pritožnik sklicuje na takrat veljavno Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest, saj pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za nekategorizirano površino, ki se uporablja za javni cestni promet. Ni mogoče uporabiti 58. čl. ZPrCP o trčenju v križišču, ker do trčenja ni prišlo v križišču. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na pravilo iz 56. čl. ZPrCP, ki določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključujejo; tudi takrat, kadar se v promet vključujejo s površine, ki ni cesta. Navedeno materialnopravno določilo je uporabljivo, ker je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je zavarovanka tožene stranke vozila po povezovalni cesti, voznica tožnikovega avtomobila pa se je na to cesto vključevala iz prometne površine, ki je namenjena uvozu in izvozu s parkirnih prostorov.

11Očitek napačne interpretacije drugega odstavka 37. čl. Pravilnika ni utemeljen. Vozišče, po katerem je vozila voznica tožnikovega avtomobila, je od vozišča, po katerem je vozila zavarovanka tožene stranke, ločeno z neprekinjeno črto (ob parkirnih prostorih) in s kratko prekinjeno vzdolžno črto (na mestih izvoza/uvoza na parkirne prostore). Z drugim odstavkom 37. čl., točka c je določeno, da taka talna označba dopušča vključevanje vozil z manj pomembnih stanskih cest oz. individualnih priključkov na tistih mestih na cesti, na katerih je zaznamovana neprekinjena ločilna črta. Tako je v 18. točki obrazložitve talno označbo opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnik talne označbe (črte) interpretira drugače (da prekinjena črta označuje mesto, kjer vozila zavijajo s ceste oz. drugih cestnih priključkov), ne sklicuje pa se na zakonsko določilo, zato njegova interpretacija zakonskih določil ni preverljiva. Kaj označuje kratka prekinjena črta (V-4), je pojasnjeno v c. točki drugega odstavka 37. čl. Pravilnika, na katero se sklicuje sodišče. Da vozila, ki se vključujejo iz manj pomembnih stranskih cest nimajo prednosti, je predpisano v 56. čl ZPrCP. Ker je površina, pa kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, od parkirišč ločena z neprekinjeno črto, je ta površin ustrezno opredeljena za povezovalno cesto. Prometna površina, po kateri je vozila voznica tožnikovega avtomobila, služi za dostop do parkirnih prostorov, zato je pravilno opredeljena za prometno površino, namenjeno uvozu in izvozu s parkirnih prostorov. To so razlogi, da ni mogoče slediti pritožbi, da gre za dve enakovredni povezovalni cesti in da so za določitev prednosti nujni prometni znaki ali talne označbe z izrecnimi odredbami.

12Dejstvo, da je prekrškovni organ (policija) ugotovil, da gre za dve enakovredni cesti, na odločitev ne vpliva. Sicer pa je sodišče opozorilo, da je tudi v policijskem zapisniku površina, po kateri je vozila zavarovanka tožene stranke opredeljena kot povezovalna cesta na parkirišču. S kakšnim namenom je zakonodajalec v novem Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi pravilo posodobil in kako ga je posodobil, presega potrebe tega postopka.

13Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. S tem, ko je pooblaščenka tožene stranke zahtevala povrnitev potnih stroškov na relaciji Novo mesto – Ljubljana – Novo mesto, je zatrdila, da je na narok pristopila iz Novega mesta. Tožeča stranka, ki je bila na naroku prisotna, temu ni oporekala. Ker je šele v teku postopka prišlo do statusnega preoblikovanja, rezultat katerega je sedež tožene stranke v Mariboru, pred tem pa je tožena stranka imela sedež v Novem mestu, se ne poraja dvom, da bi pooblaščenka na narok pristopila iz drugega kraja, kot je navajala.

14Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega dostavka 458. čl. ZPP.

¹ Ur. list RS 109/2010 s spremembami
² Ur. list RS 109/2010 s spremembami
³ Ur. list RS 46/2000 s spremembami