14. člen ZUPJS

Ker se je pri tožničinem partnerju spremenila vrsta periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upoštevati pa je treba nov periodični dohodek na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov.

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Regres predstavlja občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri upoštevanju teh dohodkov je relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), pri izračunu pa se upošteva le višina razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnik v postopku ni zatrjeval, niti dokazal, da je dejansko plačal določeno mu preživninsko obveznost v spornem obdobju. Zato ni upravičen do zmanjšanja dohodka za plačilo preživnine, na podlagi 1. točke 13. člena ZUPJS.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZUPJS se med dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Pri regresu za letni dopust v višini 971,12 EUR zagotovo ne gre za obdavčljiv dohodek, ki ne bi bil oproščen plačila dohodnine. Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Regres za letni dopust do višine 100 % povprečne mesečne plače v RS ali vsebinsko primerljiv denarni prejemek iz tujine ni obdavčljiv dohodek, in ga zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do otroškega dodatka.

V predmetnem sporu je pravno pomembno dejstvo, ali je bil tožnik v relevantnem obdobju vpisan kot član kmetijskega gospodarstva. Pravilno je sicer razlogovanje sodišča, da četudi je bil tožnik vpisan kot član kmetijskega gospodarstva, to ne pomeni, da je avtomatično pridobil dohodek iz kmetijske in gospodarske dejavnosti, vendar ne iz razloga kot pojasnjuje sodišče, ker bi dohodek iz kmetijske in gospodarske dejavnosti lahko pridobival le originalni nosilec, temveč ker je tožnik uveljavljal okoliščine, ki po vsebini lahko predstavljajo izjemo po tretjem odstavku 14. člena ZUPJS, česar pa toženec v okviru ugotovitvenega postopka ni ugotavljal.

Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je bistven odgovor na vprašanje, ali so bili pri odločanju o upravičenosti do otroškega dodatka in znižanem plačilu vrtca po 1. 5. 2019 pravilno upoštevani dohodki iz predpreteklega leta (2017) ter fiktivni dohodek iz tekočega leta. Zaradi prenehanja prejemanja periodičnega dohodka in uporabe podatkov iz predpreteklega leta ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (1. odst.), ta pa lahko izpodbija zakonsko domnevo tako da dokazuje, da je dohodek iz dejavnosti različen od 75 % bruto minimalne plače (2. odst.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega, da toženka ni imela podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a (17. točka obrazložitve). Ni logično niti ni z ničemer izkazano, da bi tožnica kmetijsko dejavnost, na podlagi katere je bila obvezno socialno zavarovana od 1. februarja 2016 dalje, pričela opravljati šele leta 2019. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo pravil o spremembi vrst

Prvi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njegovi družinski člani. Šesti odstavek 11. člena ZST-1 nadalje določa, da je ne glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, do celotne oprostitve plačila taks upravičena (tudi) stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. V 13. členu ZBPP je določeno, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki ga določa ZSVarPre. O tem, katero premoženje prosilca in njegovih družinskih članov se pri premoženjskem kriteriju v izračun

Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do pomoči ob rojstvu otroka v predsodnem postopku nepravilno med dohodke tožničine družine upoštevala obresti na denarne depozite pri bankah. Obresti fizične osebe do zneska 1.000,00 EUR se ne morejo všteti v dohodek, ki se upošteva pri načinu ugotavljanja materialnega položaja, ne glede na to, ali obresti izhajajo iz odločbe o odmeri dohodnine in ne glede na leto, na katero se nanašajo navedene obresti (preteklo ali predpreteklo leto). Tožnica je upravičena do pomoči ob rojstvu otroka, saj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po 148. členu ZUJF (64 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS).