UPRS Sodba IV U 77/2023-24

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za naravne vire in prostor št. 0141-101/2006-DE/85 (02773869) z dne 22. 5. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo¹ je toženka zavrnila tožničino vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za pridobivanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit na pridobivalnem prostoru X. v občini Slovenske Konjice (1. točka izreka) in ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka 7. februarja 2022 prejela tožničino vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice in koncesije za izkoriščanje mineralne surovine dolomita v pridobivalnem prostoru kamnoloma X.

3Toženka se sklicuje na pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice, določene v prvem odstavku 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1)², od katerih tožnica ne izpolnjuje pogoja pod 10. točko, da izkoriščanje ni potekalo izven mej pridobivalnega prostora.

4V zvezi z izpolnjevanjem pogoja je organ pridobil od pristojnega rudarskega inšpektorja Zapisnik o ogledu kamnoloma X. št. 06142-209/2020-1 z dne 9. 4. 2021, zapisnik št. 06141-209/2020-11 z dne 21. 4. 2021 - inšpekcijski nadzor pri izvajanju rudarskih del v kamnolomu X. in Odločbo rudarskega inšpektorja št. 06142-209/2020-16 z dne 5. 7. 2021.

5Na podlagi navedb v Zapisnika o ogledu kamnoloma X. z dne 9. 4. 2021 je organ ugotovil, da se je na dan ogleda kamnoloma, 8. 4. 2021, izkoriščanje mineralne surovine izvajalo na zemljišču, kjer tožnica nima podeljene rudarske pravice, torej izven mej odobrenega pridobivalnega prostora. Inšpektorica je dejansko stanje dokumentirala s fotografijami, iz katerih je razvidno, da so se nezakonita rudarska dela izvajala v skrajnem levem delu kamnoloma. Konkretno gre za parcelo št. 741/19, k.o. ..., na kateri so se izvajala nezakonita rudarska dela. Nezakonita rudarska dela se izvajajo tudi na drugih zemljiščih ob odobrenem pridobivalnem prostoru, poleg tega se je izvedel tudi poseg v globino pod koto 380, do katere je dovoljeno izkoriščanje, torej je šlo tudi za nezakonito izkoriščanje v globino. Na podlagi ogleda kamnoloma in pridobljenih podatkov je inšpektorica 21. 4. 2021 nadaljevala inšpekcijski nadzor v prostorih družbe tožnice, kjer so sodelovali tudi njeni predstavniki (A. A. kot tehnični vodja izvajanja rudarskih del v kamnolomu X., B. B. kot odgovorna oseba nosilca rudarske pravice in izvajalca rudarskih del ter C. C. kot predstavnica nosilca rudarske pravice in izvajalca rudarskih del) in je bil izdelan zapisnik z dne 21. 4. 2021. V njem je navedeno, da je bil zapisnik z dne 8. 4. 2021 posredovan tožnici v izjasnitev in ugotovljeno, da se je na dan ogleda kamnoloma X. izkoriščanje mineralne surovine izvajalo na zemljišču, kjer tožnica nima podeljene rudarske pravice, kar je razvidno tudi iz izrisa pridobivalnega prostora iz Rudarske knjige, da so zaloge mineralne surovine v kamnolomu X. večinoma že izkoriščene ter da mora nosilec rudarske pravice lokacije in količine zalog dolomita izkazati z elaboratom o zalogah in virih mineralne surovine za konkretni pridobivalni prostor.

6Nadalje je rudarska inšpektorica tožnici izdala odločbo z dne 5. 7. 2021, s katero se ji je naložila izvršitev ukrepov: (1.) da se ji takoj po prejemu odločbe prepove izkoriščanje mineralne surovine izven mej pridobivalnega prostora X., kar pomeni, da je prepovedano izkoriščanje izven označene meje pridobivalnega prostora, ki je "ugotovljen" v Rudarski knjigi, kot tudi izkoriščanje pod koto 380 in nad koto 445 ter v smeri na jugozahodno stran kamnoloma; (2.) da je treba dopolniti geodetski načrt kamnoloma X. oz. situacijski načrt z mejo odobrenega oz. "ugotovljenega" pridobivalnega prostora; in (3.) da mora tožnica pridobiti elaborat zalog in virov mineralne surovine - dolomita v pridobivalnem prostoru X.

7Organ je 1. 3. 2023 tožnico z dopisom "Seznanitev stranke o ugotovitvah organa v postopku in vabilo k izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izdajo odločbe", ki so mu bili priloženi oba zapisnika in odločba rudarske inšpektorice, pozval, naj se o predmetnih ugotovitvah izjavi v roku 8 dni od prejetja tega vabila. Tožnica je 15. 3. 2023 odgovorila, da so jeseni 2020 pričeli s postopkom ugotavljanja in definiranja mej pridobivalnega prostora X. Takoj po ugotavljanju mej pridobivalnega prostora so jeseni 2020 vsa rudarska dela izven ugotovljenega pridobivalnega prostora ustavili. Na površinah izven meja pridobivalnega prostora pa naj bi izvajali le sanacijska dela, kot je zavarovanje nevarnih območij v skladu s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin na površinskih kopih, odvodnjavanje opuščenih etaž in likvidacija etaže in površinskega kopa. Tožnica zatrjuje, da so se 8. 4. 2021 izvajala le sanacijska dela ter da se izkoriščanje mineralne surovine izven ugotovljenega pridobivalnega prostora ni izvajalo.

8Organ je ugotovil, da se navedbe tožnice ne skladajo z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 8. 4. 2021. Tožnica je sodelovala pri inšpekcijskem postopku, na zapisnik inšpektorja ni imela pripomb in ni zanikala njegovih ugotovitev, da gre za nelegalno izkoriščanje mineralne surovine izven mej pridobivalnega prostora in tudi ni zanikala nelegalnega izkoriščanja v globino, pač pa so zapisnik podpisali vsi sodelujoči s strani tožnice.

9Upravni organ je ugotovil, da v konkretni zadevi pogoji za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice niso izpolnjeni, saj je iz zapisnika rudarske inšpektorice o ogledu kamnoloma X. z dne 9. 4. 2021 razvidno, da se je na dan ogleda kamnoloma, 8. 4. 2021, izkoriščanje mineralne surovine izvajalo na zemljišču, kjer nosilec rudarske pravice (tožnica) nima podeljene rudarske pravice, torej izven mej odobrenega pridobivalnega prostora. Prav tako je v zapisniku inšpektorica ugotovila, da so se nezakonita rudarska dela izvajala tudi na drugih zemljiščih ob odobrenem pridobivalnem prostoru, poleg tega pa se je izvedel tudi poseg v globino pod koto 380, do katere je dovoljeno izkoriščanje, iz česar izhaja, da je šlo tudi za nezakonito izkoriščanje v globino. Na podlagi inšpekcijskega postopka je bila 5. 7. 2021 izdana tudi odločba, s katero so bili nosilcu rudarske pravice naloženi ukrepi kot posledica nelegalnega izkoriščanja. Zaradi navedenih dejstev pogoj za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice, ki ga določa 10. točka prvega odstavka 50. člena ZRud-1, ni izpolnjen.

Navedbe strank v upravnem sporu

10Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe določb materialnih predpisov, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11V tožbi najprej ugovarja nepravilnost vročitve izpodbijane odločbe, saj ta ni bila vročena niti zakonitemu zastopniku (ta je bil seznanjen z odločbo šele 20. 6. 2023, ko ni bil več službeno odsoten) niti osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošiljk (C. C.), pač pa 24. 5. 2023 osebi, zaposleni pri tožnici (D. D.), ki pa ni pooblaščena za sprejemanje upravnih pisanj. Iz vročilnice ne izhaja opomba, da bi bila D. D. v času vročanja pooblaščena za sprejem upravnega pisanja in sprejem pošiljke ni bil opremljen s štampiljko tožnice. Zato ugotavlja, da vročitev izpodbijane odločbe ni bila pravilna (prvi odstavek 91. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in meni, da izpodbijana odločba skladno z 224. členom ZUP še ni postala dokončna niti izvršljiva.

12Tožnica uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, saj je predlog za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice tožnica vložila 7. 2. 2022, ko še niso veljale spremembe in dopolnitve na podlagi še ZRud-1D (ta je začel veljati 4. 5. 2022), ampak ZRud-1, ki med pogoji za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice ne določa posebnega pogoja, da "izkoriščanje ni potekalo izven meja odobrenega pridobivalnega prostora". S tem je bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, kot ga določa 155. člen Ustave RS. Deseta točka 50. člena ZRud-1 ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona (odločba rudarske inšpekcije iz leta 2021), ni pa takrat veljavni ZRud-1 na ugotovitev rudarske inšpekcije vezal pravne posledice v smislu zavrnitve vloge za podaljšanje rudarske pravice. Tožnica meni, da bi toženka pri odločanju morala uporabiti ZRud-1, ki je veljal v času vložene vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice, in ne veljavni ZRud-1, ki ga je upravni organ uporabil v času izdane odločbe. Ker je toženka pri odločanju uporabila materialni zakon, ki je pričel veljati kasneje, so določbe materialnega prava napačno uporabljene.

13Navaja še, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Meni, da ugotovitve rudarske inšpektorice niso pravilne. Iz odločbe z dne 18. 5. 1979, ki jo je izdala Skupščina občine Slovenske Konjice, izhaja, da se predniku tožnice, Gradbenemu obrtnemu podjetju "Y., daje lokacijsko dovoljenje za obstoječi peskolom ter za razširitev tega peskoloma na novi pridobivalni prostor v X., na zemljiščih in gozdnih parcelah, med drugim tudi na parc. št. 741/19. Na podlagi navedene odločbe je bila izdana odločba istega organa z dne 28. 12. 1979, na podlagi katere se predniku tožnice daje dovoljenje za izkoriščanje dolomitnega peska, gramoza in kamena v peskolomu pod X., med ostalimi parcelami tudi na parceli št. 741/19. Sestavni del odločbe je bil tudi Rudarski projekt za pridobivanje dolomitnega peska s kopijo katastrskega načrta, iz katere je razvidna tudi meja eksploatacije. Tožnica meni, da so se dela izvajala znotraj pridobivalnega pasu, zato je ugotovitev rudarske inšpektorice zmotna. Očitno pa je, da je rudarska inšpektorica izhajala iz "novega pridobivalnega prostora", ki bi naj bil vpisan v rudarsko knjigo. Navedeno tožnici na dan obiska inšpektorice ni bilo znano niti ni bila z novim vpisom v rudarsko knjigo kadarkoli obveščena, saj t.i. novi pridobivalni prostor ni v skladu z lokacijsko dokumentacijo in je že na pogled veliko manjši (primerjava skice iz kopije katastrskega načrta in posnetka situacije z označenimi kotami). Sicer pa tožnica meni, da bi moral biti v takem primeru, ko je pridobivalni prostor bistveno zmanjšan, sklenjen vsaj aneks k Koncesijski pogodbi, saj gre za bistveno sestavino koncesijskega razmerja, s katerim pa morata soglašati obe pogodbeni stranki. Navedena odločba z dne 28. 12. 1979 je bila podlaga za sklenitev Koncesijske pogodbe v letu 2001. Četudi bi tožnica na navedeni parceli izvajala rudarska dela izkoriščanja mineralne surovine, pa jih ni, bi se dela izvajala znotraj meja, kot to izhaja iz že omenjene kopije katastrskega načrta z mejo eksploatacije, ki je bil sestavni del rudarskega projekta. Dejansko pa so se izvajala dela sanacije, kot je to pojasnila tožnica z dopisom z dne 14. 3. 2023, ki je bil opremljen z službenim nalogom z dne 29. 9. 2020. Tudi navedena dela so se izvajala znotraj pridobivalnega prostora. Organ bi moral sam preverjati resničnost morebitnih posegov v območju pridobivalnega prostora na parc. št. 741/19, saj organ z vso listinsko dokumentacijo nedvomno razpolaga, ker pa ni, je napačno in zmotno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabil materialno pravo.

14Toženka je po pozivu sodišča predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo tožbi nasprotovala. Navedla je, da je izpodbijano odločbo vročila osebno po ZUP preko pooblaščene organizacije in da je iz prejetih vročilnic razvidno, da sta jo tožnica in Inšpektorat RS za naravne vire in prostor prejela 24. 5. 2023. Z vidika toženke je bila odločba vročena pravilno. Ravnanje z vročenimi dokumenti je odgovornost tožnice in sama nima ne vpogleda ne vpliva na notranjo organizacijo tožnice. Tožnica želi s tem doseči odklonitev sprejema odločbe. A tudi v tem primeru bi ji odločba bila vročena, kot to določa 95. člen ZUP.

15Toženka glede veljavnosti ZRud-1D pojasni, da ta v prehodnih določbah nima določb, na podlagi katerih bi se lahko postopki, ki so se pričeli pred uveljavitvijo novele ZRud-1D, dokončali. Tako ZRud-1 kot zdaj veljavni ZRud-1D sta določala, da se lahko rudarska pravica podaljša le za količine, za katere je bila podeljena koncesije in te količine še niso izkoriščene, ne pa za povečanje obsega izkoriščanja v globino in preko meja pridobivalnega prostora. V takem primeru, ko gre za širitev pridobivalnega prostora in tudi za širitev v globino, je treba pridobiti novo rudarsko pravico in ne le podaljšati obstoječe. Izkoriščanje preko meja pridobivalnega prostora je nezakonito rudarsko delo in ga ni mogoče legalizirati s podaljšanjem rudarske pravice. V konkretnem primeru je rudarski inšpektor ugotovil, da gre za nezakonita rudarska dela.

16Glede ugotovljenega dejanskega stanja se toženka sklicuje na podatke, ki jih je prejela od pristojne rudarske inšpekcije, ki je opravila ogled na terenu, in sicer odločbo z dne 5. 7. 2021, zapisnik z dne 9. 4. 2021 in zapisnik z dne 21. 4. 2021, ki je bil sestavljen v prisotnosti rudarske inšpektorice in predstavnikov vodstva tožnice, s katerim so se predstavniki tožnice strinjali in s tem potrdili ugotovitve inšpektorice. Če inšpektorica dejanskega stanja ne bi pravilno ugotovila, bi lahko prisotni podali ugovor ali se z zapisnikom ne bi strinjali in podpis zavrnili. Na podlagi ugotovitev iz zapisnika z dne 9. 4. 2021 (v točki f) se je na dan ogleda kamnoloma, 8. 4. 2021, izkoriščanje mineralne surovine izvajalo na zemljišču, kjer tožnica nima podeljene rudarske pravice, torej izven mej odobrenega pridobivalnega prostora. Konkretno gre za parcelo št. 741/19, k.o. ..., na kateri se izvajajo nezakonita rudarska dela. Iz zapisa v točki n) zapisnika se nezakonita rudarska dela izvajajo tudi na drugih zemljiščih ob odobrenem pridobivalnem prostoru, poleg tega se je izvedel tudi poseg v globino pod koto 380, do katere je dovoljeno izkoriščanje. Zato je rudarski inšpektor z odločbo z dne 5. 7. 2021 v izreku prepovedal izkoriščanje mineralne surovine izven mej pridobivalnega prostora X. Ugotovitve inšpektorja so podrobno opisane in slikovno prikazane v navedeni dokumentaciji, ki je bila tožnici posredovana ob seznanitvi z ugotovitvami organa v postopku in vabilom na izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izdajo odločbe.

17Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2023 nasprotovala navedbam toženke. Glede presoje pravilnosti vročitve izpodbijane odločbe je še navedla, da je določilo 91. člena ZUP povsem jasno, torej se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroča osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Vročitev v konkretni zadevi je bila nepravilna in sklicevanje na določila 95. člena ZUP šteje kot poskus opravičevanja napake pri vročanju. Na pravilnost nepravilno vročene upravne odločbe ne more vplivati, da je bil zakoniti zastopnik tožnice z odločbo seznanjen mesec dni kasneje.

18Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2024 nasprotovala tožničinim navedbam in poudarila, da je tožnica doslej ni obvestila o tem, da ima za vročitve pooblaščeno točno določeno osebo in da bi se morala pisanja, ki se vročajo z osebno vročitvijo, vročati točno določeni osebi. Stranki sta bili v več kot 20 let trajajočem koncesijskem razmerju in v tem obdobju je toženka pisanja vročala na poslovnem naslovu tožnice. Ker tožnica ni izpolnila zakonskih pogojev za podaljšanje rudarske pravice in s tem za podaljšanje koncesijskega razmerja, ji je rudarska pravica ugasnila.

19Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2024 nasprotovala tudi tem navedbam toženke.

K I. točki izreka

Glede presoje pravilnosti vročitve izpodbijane odločbe

20Pravilna vročitev odločbe stranki v postopku je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vročanje je pomemben procesni institut, saj je od njegove pravilnosti odvisno varstvo tistih pravic v postopkih, ki so kakorkoli vezane na določen rok. Namen vročanja je po eni strani v tem, da omogoča varstvo pravic naslovnika, torej da se zagotovi, da pisanje prejme tisti, ki mu je dejansko namenjeno, po drugi strani pa seznanja pošiljatelja, od kdaj dalje lahko utemeljeno šteje, da se je imel naslovnik možnost seznaniti z vsebino pisanja, in na kateri trenutek lahko veže začetek teka rokov, itd. Namen vročitve torej ni le gola "oddaja" pisanja, pač pa oddaja tega pisanja upravičeni osebi, to je naslovniku. Če organ neko pisanje zmotno šteje za vročeno, čeprav dejansko ni bilo vročeno, je lahko posameznik prikrajšan za vrsto pravic, npr. do kvalitetne obrambe, če je bilo pisanje vabilo na narok; do sodnega varstva, če je bilo pisanje odločba organa in je ta odločba predpostavka za vložitev tožbe v določenem roku; do pravnega sredstva, če je pisanje odločba, zoper katero je mogoča pritožba v določenem roku, in podobno. Za varstvo navedenih pravic sta torej pomembna tako pravilno vročanje kot tudi možnost dokazovanja (ne)pravilnosti vročanja.³

21Za odločbe, od katerih vročitve začne teči rok, prvi odstavek 87. člena ZUP določa osebno vročitev. Ker je tožnica pravna oseba, je za pravilno vročanje pomemben tudi 91. člen ZUP, ki določa način vročanja pravni osebi. Praviloma se tako pravnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, vročajo pošiljke po elektronski poti v varni elektronski predal po 86. členu ZUP (prvi odstavek 91. člena ZUP). V primeru, če pravne osebe varnih elektronskih predalov nimajo, pa se pravni osebi dokumenti vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače.

22V zvezi s tem sodišče pritrjuje stališču tožnice, ki je zatrjevala tovrstno napako pri vročanju, da to ne pomeni le osebne vročitve zakonitemu zastopniku pravne osebe, a tudi ne kateremukoli zaposlenemu, pač pa z internimi pravili pooblaščeno osebo za prevzem pošte.⁴ Toženki pa sodišče pojasnjuje, da čeprav so pomote pogosto posledica ravnanja vročevalcev, npr. pismonoš, se napaka vročevalca vedno šteje kot napaka organa v razmerju do naslovnika oziroma strank.⁵

23Vendar ZUP ureja tudi položaj, če se pri vročitvi zgodi pomota. Tako se po prvem odstavku 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

24Predpisi o vročanju namreč niso sami sebi namen in tudi kršitve teh pravil same po sebi še ne pomenijo utemeljenosti tožbe, tožnica pa tudi v konkretni zadevi ne pojasni, kako je zatrjevano nepravilno vročanje vplivalo na njene pravice. Zato v konkretnem primeru ob tem, ko tožnica v tožbi sama navede, da je bila izpodbijana odločba zakonitemu zastopniku vročena 20. 6. 2023 in po ugotovitvi sodišča, da je bila tožba v tem upravnem sporu pravočasno vložena (ne glede na to, ali je bila izpodbijana odločba tožnici vročena 24. 5. 2023 ali 20. 6. 2023), sodišče ta tožbeni očitek zavrača.

Glede utemeljenosti tožbe

25Tožba je utemeljena.

26Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločbe o zavrnitvi tožničine vloge za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru X. zaradi neizpolnjevanja enega od v 50. členu ZRud-1 določenih pogojev, to je da izkoriščanje ni potekalo izven mej odobrenega pridobivalnega prostora (10. točka prvega odstavka 50. člena ZRud-1).

27Sporni pogoj je bil v ZRud-1 dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (Uradni list RS 54/2022, v nadaljevanju ZRud-1D), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 20. 4. 2022 in je začel veljati 5. 5. 2022.

28Tožnica v tožbi zatrjuje, da ob vložitvi njene vloge za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice in koncesije za izkoriščanje mineralne surovine dolomita v pridobivalnem prostoru kamnoloma X. (v nadaljevanju: vloga) 7. 2. 2022 ta pogoj še ni veljal.

29V okviru procesnega dejanskega stanja v tej zadevi sodišče ugotavlja, da je tožnica vlogo, naslovljeno "Vloga za podaljšanje časa trajanja rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehničnega kamna - dolomita v pridobivalnem prostoru X. (po določbi 50. čl. Zakona o rudarstvu - ZRud-I, Ur. l. RS, št. 14/2014 - UPB, 61/2017 - GZ, 54/2022 - spremembe in dopolnitve ZRud-ID), številka: 2022/052" in datirano "... dne 07. 12. 2022", ki se nahaja v upravnem spisu predmetne zadeve (označena s številko dokumenta 0141-101/2006-DE/75), vložila 8. 12. 2022, saj jo je tega dne prejel organ toženke, kar izhaja iz dohodnega žiga organa, odtisnjenega na dokumentu. Tudi v dopisu upravnega organa Seznanitev stranke o ugotovitvah organa v postopku in vabilo k izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izdajo odločbe, številka 0141-101/2006-DE/81 z dne 1. 3. 2023, ki ga je tožbi priložila tožnica in se tudi nahaja v upravnem spisu s številko dokumenta 0141-101/2006-DE/81 (02731869), je navedeno, da je tožnica pri tukajšnjem upravnem organu vložila vlogo 8. 12. 2022. Navedba v izpodbijani odločbi, da je organ prejel vlogo 7. februarja 2022, torej ni pravilna. Vendar to za odločitev ni odločilno, saj sme organ očitne pomote v odločbi popraviti vsak čas (223. člen ZUP), med strankama pa glede na vsebino njunih navedb v tem upravnem sporu tudi ni sporno, katero tožničino vlogo je organ obravnaval in je predmet presoje v tem upravnem sporu.

30Navedeno torej pomeni, da je sporni pogoj iz 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 (ki velja od 5. 5. 2022) veljal tako v času odločanja organa (22. 5. 2023) kot tudi že v času vložitve tožničine vloge (8. 12. 2022).

31Toženka je neizpolnjevanje tega pogoja, torej zaključek, da je izkoriščanje potekalo izven mej odobrenega pridobivalnega prostora, ugotovila na podlagi dejstev, ki jih je sprejela iz zapisnikov rudarskega inšpektorja z dne 9. 4. 2021 in 21. 4. 2021 ter odločbe rudarskega inšpektorja z dne 5. 7. 2021 (glede katere v izpodbijani odločbi ni ugotovljeno, ali je dokončna oz. pravnomočna), torej da je tožnica 8. 4. 2021 izvajala izkoriščanje mineralne surovine na zemljišču, kjer tožnica kot nosilec rudarske pravice nima podeljene rudarske pravice, torej izven mej odobrenega pridobivalnega prostora ter da so se nezakonita rudarska dela izvajala tudi na drugih zemljiščih ob odobrenem pridobivalnem prostoru ter se je izvedel tudi poseg v globino pod koto 380, do katere je izkoriščanje dovoljeno, torej je šlo tudi za nezakonito izkoriščanje v globino.

32Tožnica temu nasprotuje in trdi, da rudarskih del izkoriščanja mineralne surovine ni izvajala izven meja, pač pa le znotraj odobrenega pridobivalnega prostora ter tudi očita napačno uporabo materialnega prava.

33Sodišče ugotavlja, da je z ZRud-1D, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 20. 4. 2022 in je začel veljati 5. 5. 2022, v drugem odstavku 18. člena določeno glede spremembe prvega odstavka 50. člena ZRud-1, da se na koncu 8. točke pika nadomesti z vejico ter dodata novi 9. in 10. točka, ki se glasita: "9. za pridobivalni prostor ali njegov del ni sprejet začasni ukrep za zavarovanje prostorskega načrtovanja po predpisih, ki urejajo urejanje prostora, 10. izkoriščanje ni potekalo izven mej odobrenega pridobivalnega prostora.".

34V prehodnih in končnih določbah ZRud-1D je v 74. členu določen začetek veljavnosti zakona petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS. Glede začetka veljavnosti in uporabe 18. člena ZRud-1D (torej spremenjenega prvega odstavka 50. člena ZRud-1) ni drugačnih določb.

35To pomeni, da je (nov) pogoj za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice iz citirane 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 začel veljati 5. 5. 2022 in ga je skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) upravni organ pri odločanju od tega dne dalje bil dolžan uporabiti.

36Ker v zakonski opredelitvi vsebine obravnavanega pogoja ni določeno upoštevno obdobje izkoriščanja izven mej odobrenega pridobivalnega prostora, torej kdaj je izkoriščanje potekalo izven mej odobrenega pridobivalnega prostora, je glede na začetek veljavnosti te določbe, ustavnoskladen le odgovor, da se to nanaša na dejanja od 5. 5. 2022 dalje.

37Ustava RSv prvem odstavku 155. člena namreč prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Smisel te ustavne prepovedi je zagotavljanje bistvene prvine pravne države, tj. pravne varnosti, ter s tem ohranjanje in utrjevanje zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS).

38Ustaljena je ustavnosodna presoja, da ima predpis povratne učinke, če je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, in tudi, če je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa (prava retroaktivnost). Le izjemoma lahko predpis velja retroaktivno, in sicer pod pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS, ki so: da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj; da to zahteva javna korist; da se s tem ne posega v pridobljene pravice.

39Pravni predpisi ne samo, da praviloma ne smejo retroaktivno jemati pravice, temveč tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo (na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti) konstituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala - na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo. Za pravo retroaktivnost je značilno tudi, da prizadeti dejanskega stanja, ki se je zaključilo v preteklosti, s svojim kasnejšim ravnanjem ne more več spreminjati ali dopolnjevati ter si s tem olajšati ali izboljšati pravni položaj.⁶

40Po presoji sodišča sporni pogoj iz 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 nima povratne veljave. Če bi zakonodajalec imel takšen namen, bi to iz zakona moralo izhajati. Vendar to iz ZRud-1 ne izhaja - ne izhaja namreč ne iz same določbe 50. člena ne iz prehodnih in končnih določb. Tudi iz zakonodajnega gradiva ZRud-1D (Besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu; EVA 2019-2430-0049) ne izhaja, da bi šlo za retroaktivno določbo.⁷ Poleg tega bi upoštevanje navedene določbe kot retroaktivne poseglo v pravni položaj tožnice, ki si položaja ne bi mogla več izboljšati.

41Vendar je toženka v konkretni zadevi ugotovitev o neizpolnjevanju pogoja oprla na stanje v letu 2021 (april - julij 2021), torej na ugotovitve o izkoriščanju izven meja pridobivalnega prostora na ogledu 8. 4. 2021, zapisnika in izdano odločbo rudarskega inšpektorja z dne 5. 7. 2021, to je vse v času pred začetkom veljavnosti spornega pogoja. To pomeni, da z izpodbijano odločbo upravni organ ni pravilno uporabil določbe 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 in posledično ni ugotavljal vseh pravno relevantnih dejstev. V izpodbijani odločbi ni ugotovljeno, ali je izkoriščanje izven mej odobrenega pridobivalnega prostora potekalo od 22. 5. 2022 dalje.

42V obravnavani zadevi je toženka napačno uporabila materialno pravo in je posledično nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. Sodišče je na podlagi določbe 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

43Sodišče je v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, pri čemer v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

44Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, ker je bila zadeva rešena izven glavne obravnave in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za DDV, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Toženka je država, ki jo v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu). V konkretni zadevi je toženko zastopalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. V izpodbijani odločbi je kot izdajatelj odločbe navedeno najprej Ministrstvo za naravne vire in prostor, v uvodu pa Ministrstvo za infrastrukturo. Glede na to, da je z Zakonom o spremembah Zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 163/22 z dne 27. 12. 2022) področje rudarstva prešlo iz pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo na Ministrstvo za naravne vire in prostor in glede na tožničino opredelitev izpodbijanega akta v tožbi, je sodišče tej opredelitvi sledilo.
² Uradni list RS, št. 14/14 - uradno prečiščeno besedilo, 61/17 - GZ in 54/22.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-436/15 z dne 23. 6. 2017 (in druge).
⁴ P. Kovač in E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 529.
⁵ P. Kovač in E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 594.
⁶ Tako odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-397/20 z dne 2. 12. 2021, odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008, odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-285/10 z dne 7. 6. 2012, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-348/20-20 z dne 30. 5. 2024 in Vrhovno sodišče RS v zadevah X Ips 15/2021, X Ips 10/2019 (in drugih).
⁷ V obrazložitvi členov je k 13. členu tega ZRud-1D glede dodane nove 10. točke navedeno le "Z 10. točko pa se omejuje podelitev rudarske pravice, če izkoriščanje že posega izven odobrenega pridobivalnega prostora. V takem primeru namreč podaljšanje ne more upravičiti izkoriščanja izven odobrenega pridobivalnega prostora, ampak je potrebno pridobiti novo rudarsko pravico in koncesijo za širitev pridobivalnega prostora, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Podaljšanje je namreč možno le v mejah obstoječega pridobivalnega prostora, in sicer tako tlorisno kot 57 tudi v globino oziroma le, če se s tem ne bo prekoračilo z veljavno koncesijo predvidenega končnega stanja pridobivalnega prostora."