VDSS Sklep Psp 87/2026

• Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožnik. Navaja, da je stališče sodišča, da se zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi, ob upoštevanju prvega odstavka 274. člena ZPP, zavrže tudi predlog za izdajo začasne odredbe, pravno zmotno. Po 267. členu ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati tudi pred uvedbo sodnega postopka. Izdaja začasne odredbe ni vezana na dopustnost tožbe oziroma na izpolnitev procesnih predpostavk za meritorno odločanje. Sklicevanje na prvi odstavek 274. člena ZPP je napačno, saj se ta določba nanaša na zavrženje tožbe in ne ureja odločanja o začasnih odredbah. Določba 63. člena ZDSS-1 se nanaša na dopustnost socialnega spora, ne pa na odločanje o začasnih odredbah. Tudi če procesne predpostavke za tožbo niso izpolnjene, to samo po sebi ne izključuje možnosti izdaje začasne odredbe. Razlaga sodišča pomeni, da posameznik v obdobju dejanske socialne ogroženosti nima dostopa do nobenega učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva, kar predstavlja poseg v pravice iz 23. in 25. člena Ustave ter v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Takšna razlaga v praksi pomeni, da institut začasne odredbe v socialnih sporih ne more opravljati svoje funkcije v primerih, ko je najbolj potreben. Če mora posameznik najprej čakati na iztek upravnega postopka, nato vlagati pritožbo in šele nato vložiti tožbo, to pomeni, da v ključnem obdobju ostane brez sodnega varstva. Pravica do denarne socialne pomoči je namenjena zagotavljanju osnovnih sredstev za preživetje. Če pomoč ni zagotovljena pravočasno, pravica izgubi svoj namen. Gre za nenadomestljivo škodo, ker je trenutek, ko bi bila pomoč dejansko potrebna, trajno izgubljen. Verjetnost obstoja terjatve je izkazana, saj je bila tožniku pravica do denarne socialne pomoči v preteklosti že priznana, njegov materialni položaj pa se ni spremenil. Nujnost izdaje začasne odredbe je izkazana s predloženimi bančnimi izpiski, iz katerih izhaja, da tožnik nima sredstev na bančnem računu. Denarna socialna pomoč je namenjena zagotavljanju sredstev za preživetje v določenem časovnem obdobju. Če v tem obdobju ni zagotovljena, pravica izgubi svoj smisel. Sodišče se je sklicevalo na določbe, ki urejajo zavarovanje denarnih terjatev. V konkretnem primeru pa tožnik primarno uveljavlja priznanje pravice do socialne pomoči, kar predstavlja nedenarno terjatev, na podlagi katere šele nastane denarna obveznost. Zato bi bilo treba presojati pogoje za izdajo začasne odredbe v okviru pravil o nedenarnih terjatvah. Izdaja začasne odredbe je nujna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, pri čemer nasprotni stranki ne nastanejo hujše neugodnosti. Izpolnjeni so vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje, odloči, da se predlog za izdajo začasne odredbe obravnava vsebinsko oziroma samo odloči o izdaji začasne odredbe. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti ureditve, ki v socialnih sporih ne omogoča dostopa do začasnih odredb pred izpolnitvijo procesnih predpostavk za meritorno odločanje. V upravnem postopku ni pravnega sredstva, ki bi stranki omogočilo, da organ odloči v nekaj dneh, kot je to mogoče v socialnih sporih z začasno odredbo sodišča. Edini načini za pospešitev so neformalni in neučinkoviti, saj ne omogočajo dostopa do pravice, ko je ta dejansko potrebna in za njen dejanski namen. Pravni red predvideva možnost začasnih odredb, vendar hkrati ne omogoča dostopa do sodišča v času, ko je takšno varstvo potrebno. Posameznik mora najprej čakati na iztek upravnega postopka, kar v primerih socialne ogroženosti pomeni dejansko izgubo pravice. V veljavni ureditvi ne obstaja noben učinkovit mehanizem, ki bi posamezniku omogočal pridobitev začasne zaščite že v upravnem postopku. Veljavna ureditev po ZUP omogoča le izdajo t. i. začasne odločbe (221. člen ZUP). Vendar takšno pravno sredstvo ni vezano na noben zakonsko določen rok odločanja, za razliko od začasnih odredb v sodnih postopkih. Posledično takšna možnost v upravnem postopku ne zagotavlja učinkovitega in pravočasnega varstva. Posameznik nima na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegel začasno ureditev svojega položaja pred dokončnostjo upravnega akta. Zastavlja se vprašanje skladnosti takšne ureditve s 23., 25., 50. in 2. členom Ustave, saj posamezniku v času dejanske socialne ogroženosti ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa v izpodbijanem delu. Ta je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem pravu. V postopku tudi ni prišlo do kršitev na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih kršitve ustavnih določb.

5. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval priznanje izredne denarne socialne pomoči ter predlagal izdajo začasne odredbe. Sodišče je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, ker tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za vložitev tožbe zaradi molka organa, hkrati pa je zavrglo tudi njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

6. Sodišče v socialnih sporih odloča po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Za sodno presojo socialnih pravic morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki omogočajo dopustnost sodnega varstva. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena, saj ni bila izdana dokončna odločba, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo. Temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

8. Pogoji za izdajo začasne odredbe so določeni v 70. členu ZDSS-1. Po tej določbi lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti med postopkom odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.

10. Zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči se presoja v upravnem postopku v katerem ima tožnik možnost predlagati izdajo začasne odločbe po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta določa, da se lahko, kadar je glede na okoliščine primera neogibno potrebno pred koncem postopka začasno urediti posamezna vprašanja ali razmerja, izda začasna odločba na podlagi podatkov, s katerimi organ razpolaga v trenutku izdaje.¹

11. Neutemeljen je tudi podredni predlog, da pritožbeno sodišče prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti ureditve glede odločanja o začasnih odredbah v socialnih sporih. Glede na že omenjeno naravo socialnih sporov je pri obravnavi teh sporov ključno, da je pred sodno presojo izdana dokončna odločba oziroma, da so izpolnjeni pogoji za t. i. molk organa. Sodišče namreč skladno s 63. členom ZDSS‑1 presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta. Če postopek pred upravnim organom še ni končan, mora stranka najprej izkoristiti pravne možnosti, ki jih predvideva ZUP. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na 221. člen ZUP, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZUP vsebuje splošna pravila o hitrosti postopka in prepovedi zavlačevanja, zato mora organ o začasnih odločbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, četudi zakon izrecnega roka ne določa.

12. Ker formalni pogoji za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo tistih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na vsebinske razloge za izdajo začasne odredbe.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Prav tako lahko posameznik kadarkoli vloži zahtevo za priznanje izredne denarne socialne pomoči, če meni, da so izpolnjeni pogoji za njeno dodelitev, ki so določeni v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).