VSL Sklep IV Cp 1387/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodi ter je nasprotni udeleženec A. A. od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve v tem postopku za preživljanje mladoletnih otrok B. B. in C. C. dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 90 EUR za vsakega otroka, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na račun matere D. D. Tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih s sklepi Vlade RS o uskladitvi preživnin, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega zamujenega obroka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek glede odločanja o glavni stvari (I. točka izreka) in zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mladoletna otroka B. B. in C. C. do pravnomočne odločitve v postopku zaupala v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, nasprotnemu udeležencu pa naložilo plačilo preživnine v višini 200 EUR za vsakega otroka (II. točka izreka).

2Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ga pritožbeno sodišče spremeni, tako da nadaljuje postopek odločanja o glavni stvari in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo 19. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II a). V postopku je predložila sklepe nemških sodišč, ki so se že izrekla v smeri nepristojnosti za odločanje, a se sodišče do njih ni opredelilo. Naloga sodišča bi bila, da pred izdajo sklepa aktivno pristopi k razjasnitvi dejanskih okoliščin v zvezi z vprašanjem mednarodne pristojnosti in se pozanima o odločitvi nemških sodišč, česar v pol leta ni storilo. Takšno postopanje je nezakonito in predstavlja nepotrebno zavlačevanje postopka, s čimer je predlagateljici kršena pravica do pravočasnega sodnega varstva.

Sodišče je začasno odredbo dolžno izdati na podlagi 20. člena Uredbe Bruselj II a, ki zagotavlja začasno varstvo ne glede na primarno pristojnost sodišča. Ne drži, da ne bi utemeljila akutne ogroženosti otrok. Čeprav nasprotni udeleženec ne živi v Sloveniji, je formalnopravno izenačen v možnosti dolžnostnega upravičenja vzgoje in varstva. Predlagateljica je predložila veliko dokazov, ki kažejo na njegovo nepredvidljivo in nerazumno vedenje, pri čemer iz ocene CSD z 9. 2. 2022, ki jo ponovno prilaga, izhaja visoka stopnja ogroženosti zanjo in mladoletna otroka. Korespondenca potrjuje, da želi nasprotni udeleženec samovoljno odločati o vzgoji in varstvu ter o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok. Sodišče prve stopnje dokaznega gradiva očitno ni pregledalo, saj vsa pretekla ravnanja nasprotnega udeleženca dokazujejo nujnost izdaje predlagane začasne odredbe.

Sodišče je na podlagi napačno izračunanih odhodkov in prihodkov zmotno presodilo, da preživljanje mld. otrok ni ogroženo. Sodišče k dohodkom predlagateljice ne bi smelo prišteti dela prevoznih stroškov, ki so namenjeni povračilu nastalih stroškov delavca v zvezi z delom. Predlagateljica je tudi izkazala, da v varni hiši plačuje 180,98 EUR mesečno in ne 120 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ni upoštevalo, da tam prebiva z dvema otrokoma. Ob upoštevanju prihodkov in odhodkov predlagateljice ji za lastne stroške prehrane, oblačil, obutve in higienskih pripomočkov ne ostane 160 EUR, temveč le 96,70 EUR, kar ne zadošča za preživljanje odrasle delovno aktivne osebe.

3Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 19. člena Uredbe Bruselj II a, po katerem mora v postopkih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske skupnosti oziroma v zvezi z istim zahtevkom glede starševske odgovornosti do istega otroka, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekiniti svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. Ugotovilo je, da je nasprotni udeleženec istovrsten postopek začel že 25. 6. 2021 pred nemškim sodiščem, ki o pristojnosti še ni odločilo, zato je nastopil pogoj za prekinitev postopka po uradni dolžnosti.

6Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se je nemško sodišče že izreklo za nepristojno za vodenje tega postopka. Spor sodišč o krajevni pristojnosti med družinskima sodiščema v E. in F. tega ne potrjuje, saj odklonitev krajevne pristojnosti in medsebojni odstop zadev ne pomenita tudi odločitve o mednarodni nepristojnosti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je po opravljenih poizvedbah pri sodišču v F. po izdaji izpodbijanega sklepa na sodišče prispel odgovor, da nemško sodišče še ni sprejelo končne odločitve¹, čeprav v svojo pristojnost dvomi. To pa pomeni, da tudi ob odločanju pritožbenega sodišča še niso podani pogoji za nadaljevanje postopka niti za odločitev, da za obravnavanje zadeve slovensko sodišče ni pristojno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s predlagateljico, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati bolj aktivno in hitreje stopiti v stik z nemškim sodiščem, a to na pravilnost sklepa o prekinitvi postopka ne vpliva. Zaradi zagotovitve pravice udeležencev do sodnega varstva bo v nadaljevanju sodišče prve stopnje od nemškega sodišča moralo pridobiti konkretnejše informacije o poteku postopka in ga pozvati, da se o pristojnosti izreče.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo kršitev 20. člena Uredbe Bruselj II a, saj sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo zaradi pomanjkanja primarne pristojnosti, temveč iz vsebinskih razlogov. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da predlagateljica ni izkazala akutne ogroženosti otrok, ki bi nastala brez izdaje začasne odredbe.

8Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča, nanizanimi v 27. do 29. točki sklepa, glede neobstoja potrebe po začasnem zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi. Ker nasprotni udeleženec živi v Nemčiji in ima z otrokoma zgolj telefonske stike, mati že sedaj v celoti odloča o vprašanjih dnevnega življenja otrok in nad njima izvaja polno starševsko skrb.

9Začasna odredba z začasnim zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo enemu od staršev ni namenjena preprečevanju izvajanja stikov niti preprečitvi nadlegovanja predlagateljice, kar kot razlog ogroženosti (sicer pavšalno) izpostavlja v pritožbi. Predlagateljica konkretnih okoliščin, v katerih bi nasprotni udeleženec po vrnitvi v Nemčijo samovoljno odločal o vzgoji in varstvu otrok in jo izključeval iz izvajanja starševske skrbi, zaradi česar bi bila otroka ogrožena, ni izpostavila. Zato tudi k pritožbi predložena ocena ogroženosti z 9. 2. 2022, ki jo je CSD izdelal na predlog predlagateljice in nima posebne obrazložitve, na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva.

10Pri odločanju o izdaji začasne odredbe za zagotovitev potrebnih sredstev za preživljanje otroka standarda ogroženosti ni mogoče presojati le v luči zmožnosti enega od staršev, da v celoti pokrije njegove najosnovnejše eksistenčne potrebe, temveč mora sodišče oceniti, ali je začasna odredba potrebna, da se odvrne ogroženost otroka, ki lahko nastane zaradi primanjkljaja v financiranju ostalih potreb, zaradi katerih je okrnjen otrokov psihofizični razvoj². Posebno v primeru, ko je mogoče predvideti, da bo postopek trajal dalj časa in eden od staršev za preživljanje ne prispeva ničesar, a je sposoben za delo, drugi pa ima skromne dohodke, je dolžnost sodišča, da z regulacijsko začasno odredbo preživljanje uredi že pred izdajo končne odločbe ter s tem olajša stisko družine.

11Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče, ob skupno ugotovljenem znesku najosnovnejših potreb za oba otroka v višini 350 EUR in neto dohodku matere 381,78 EUR ter povračilu 140,76 EUR stroškov prehrane in 231,84 EUR stroškov prevoza na delo, zmotno zaključilo, da standard ogroženosti otrok ni izpolnjen, saj predlagateljica, ki prejema tudi otroški dodatek, te stroške zmore plačati. Kljub temu, da je sodišče kot dohodek predlagateljice upoštevalo tudi sredstva, namenjena kritju stroškov za prehrano in prevoz (delno) na delo, je po odštetju stroška z bivanjem v varni hiši preostali znesek manjši od zneska, določenega za preživetje odrasle osebe po 26. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre)³.

12Pritožba višine ugotovljenih potreb otrok konkretizirano ne izpodbija, opozarja le, da sodišče pri stroških predlagateljice ni upoštevalo celotnega zneska prispevka za varno hišo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče del tega zneska upoštevalo v okviru potreb otrok, zato je pravilno kot strošek predlagateljice upoštevalo sorazmerno zmanjšani del v višini 120 EUR. Ker pa bo postopek predvidoma trajal dalj časa⁴ in nasprotni udeleženec k preživljanju ne prispeva ničesar⁵, je z verjetnostjo izpolnjen pogoj ogroženosti v smislu daljšega prikrajšanja otrok pri uresničevanju in razvijanju njunih sposobnosti⁶. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo predlogu predlagateljice in nasprotnemu udeležencu naložilo plačilo preživnine v višini 90 EUR za vsakega od otrok. Ob tem je upoštevalo oceno potreb sodišča prve stopnje (skupno 350 EUR za oba otroka) ter dejstvo, da je neposredna skrb za otroka v celoti na materi. Tako določena preživnina bo skupaj z otroškim dodatkom otrokoma zagotovila ustrezne življenjske razmere do pravnomočne odločitve v zadevi, pri čemer ima predlagateljica možnost, da ob neplačilu s strani nasprotnega udeleženca predlaga izplačilo nadomestila v okviru Javnega štipendijskega, razvojnega invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije.

13Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi predlagateljice delno ugodilo in sklep v II. točki izreka spremenilo, tako da je glede plačila preživnine delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

¹ Dopis Amtsgerricht F. Familiengericht s 5. 4. 2022.
² Primerjaj sklep VSL IV Cp 977/2020.
³ Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 421,98 EUR, ob upoštevanju 2. točke 1. odstavka 26. člena ZSVarPre pa bi predlagateljica, ki je delovno aktivna manj kot 126 ur na teden, za svoje preživetje potrebovala 531,58 EUR. Po ugotovitvah sodišča predlagateljici ostane 160 EUR in otroški dodatek, ob tem, da je sodišče v ta znesek vštelo tudi delodajalčev prispevek za prehrano in del prevoza, odštelo pa je stroške varne hiše, strošek preživljanja otrok in mesečno vozovnico.
⁴ Tožba je bila vložena že pred enim letom, a še ni odločeno o pristojnosti.
⁵ Nasprotni udeleženec živi v Nemčiji, po lastni izjavi trenutno ni zaposlen, prejema socialno pomoč, ni pa nezmožen za delo. Po oceni pritožbenega sodišča se preživlja z neprijavljenim delom, saj je po izjavi predlagateljice pomagal pri polaganju keramike.
⁶ Sodišče v okviru nujnih potreb, ki jih je sodišče ocenilo v minimalnem znesku (npr. za obleko in obutev skupaj 30 EUR mesečno), otrokoma ni priznalo stroškov, nastalih z izvenšolskimi aktivnostmi, ukvarjanjem s športom, stroškov šolskih izletov, igrač, športnih rekvizitov, počitnic, kar na daljši rok nedvomno neugodno prispeva k razvoju otrok, ki sta od rojstva bivala v Nemčiji in se morata v slovensko okolje šele integrirati.