VSRS Sklep X DoR 135/2025-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo dvanajstega odstavka 13. člena ZIntPK, s tem da je trenutek teka zastaralnega roka vezalo izključno na trenutek izvršljivosti prvotne odločbe in ne na posamezna ravnanja, s katerimi je bila tožnica pozvana k izpolnitvi obveznosti, ki jo je zavračala?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je ugodilo tožbi in odpravilo ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) o konkretnem primeru, št. 06216-14/2023/50 z dne 7. 3. 2025. V izreku navedene odločbe je KPK ugotovila, da je v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo odgovorne osebe subjekta javnega sektorja ravnanje tožnice, takratne dekanje A., ki kot odgovorna oseba javnega zavoda ni izpolnila obveznosti, ki so bile fakulteti naložene s pravnomočno in izvršljivo delno odločbo informacijske pooblaščenke (v nadaljevanju IP) z dne 7. 9. 2015, ko je kljub naštetim pozivom IP v letih 2020 do marca 2023, naj izpolni obveznost, ter kljub v izvršilnem postopku izrečenimi oziroma uporabljenimi denarnimi kaznimi prosilki zavračala dostop do informacij javnega značaja, kar predstavlja kršitev integritete v smislu 3. točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2Kot izhaja iz obrazložitve pravnomočne sodbe, odločitev sodišča temelji na določbi dvanajstega odstavka 13. člena ZIntPK¹ in ugotovitvi, da je bil postopek pred KPK uveden prepozno, to je po poteku petih let od dogodka, na katerega se zadeva nanaša. Po presoji sodišča je dogodek, od nastanka katerega je začel teči zastaralni rok, nastop izvršljivosti odločbe IP, to je 17. 8. 2016. Toženka bi zato lahko uvedla postopek le do 17. 8. 2021, a ga je šele 5. 6. 2023. KPK je sicer ugovarjala, da do zastaranja ni moglo priti, saj je tožnica zavračala dostop do informacij javnega značaja tudi kasneje (po nastanku izvršljivosti odločbe IP), ko jo je IP neuspešno pozivala k izvršitvi odločbe in zoper njo uporabila denarne kazni v izvršilnem postopku. Upravno sodišče je navedeno zavrnilo z razlago, da so ti pozivi in kazni sestavni del enega in istega dogodka, to je "del očitka, da tožnica ni izpolnila obveznosti, ki je izhajala iz odločbe IP. Pomenijo le podrobnejše naštevanje ravnanj, opravljenih v izvršilnem postopku, ki jih je mogoče strniti v en dogodek oziroma očitek, to je, da tožnica ni izvršila pravnomočne in izvršljive odločbe upravnega organa."

3Tožena stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo dopusti zaradi petih pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, zato je tožnikovemu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre za vprašanje pravilne uporabe določbe dvanajstega odstavka 13. člena ZIntPK v okoliščinah večkratne zavrnitve izpolnitve obveznosti, naložene s pravnomočno in izvršljivo upravno odločbo, v okviru katerega se bo Vrhovno sodišče opredelilo tudi do pojma dogodka. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pomemben za pravno varnost in presega pomen konkretne zadeve, saj je relevanten za nadaljnje odločanje KPK in sodišča v podobnih primerih ter za odgovorne osebe subjektov javnega sektorja, ki bi se znašli v enakem položaju kot tožnica. Vrhovno sodišče ob tem pojasnjuje, da je dopuščeno pravno vprašanje vsebinsko v bistvenem enako kot ostala predlagana vprašanja, ki se vsa nanašajo na zastaranje.

6Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Ta določa, da komisija ne obravnava zadev, če je od dogodka, na katerega se zadeva nanaša, preteklo več kot pet let.