VSM sodba I Cp 714/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka 80% spremeni v 50% in 20% spremeni v 50%.

II. V presežku se pritožba zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) do 80% odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) utrpela v škodnem dogodku, tožnica pa je do 20% soprispevala k nastanku škodnega dogodka (I. izreka), ter da bo o višini zahtevka odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II. izreka), odločitev o stroških pa pridržalo za končno sodbo (točka III. izreka).

2Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi ponovno izpostavlja, da je toženka v celoti odgovorna za škodni dogodek ter na strani njene zavarovanke (K.R. d.d.) ni podane krivdne odgovornosti, saj ni opustila dolžne skrbnosti pravočasnega zimskega vzdrževanja javne ceste. Sodišče prve stopnje je spregledalo oba v postopku pridobljena izvedenska mnenja (izvedencev C. in RC I.), do njiju se ni opredelilo ter je svojo odločitev, da je do nezgode prišlo zaradi zjutraj neposute, poledenele in delno zasnežene ter s tem nevarne ceste, sprejelo na pristranskih izpovedbah prič, ki jih je predlagala tožnica. Sklicuje se na ugotovitev izvedenca RC I., da ni šlo za poledenelo cestišče, saj so ostali vozniki, ki so pripeljali po nezgodi, svoja vozila kljub močneje omejeni preglednosti pravočasno ustavili pred prevrnjenim vozilom sredi ceste ter ugotovitve izvedenca C., da je vzrok nezgode neprilagojena hitrost tožnice, cestišče je bilo spluženo in posipano, koeficient oprijema na področju, kjer so bile zavarovane sledi gibanja, je znašal manj kot 0,5, ki velja za deloma zasneženo cestišče, ne pa poledenelo. Iz listinske dokumentacije - dnevnikov izhaja, da je vzdrževalna služba zavarovanke toženke posipavala dan prej, kar je potrdila tudi priča M.K. (posip s posebnim materialom, ki zdrži temperature od -3 do -5 stopinj nekaj dni, dokler se cestišče ne zvozi, bil opravljen dan ali dva pred škodnim dogodkom). S tem se je zagotovila prevoznost vseh cest ob 5.00 uri zjutraj ne glede na to ali je na dan dogodka posipalec že prispel do te ceste in jo posipal ali ne. Temperatura, vreme in višina snega so bili takšni, da je bila prevoznost zagotovljena, kar so potrdili izvedenci. Izpostavlja izpovedbo priče V., da prevoznost ceste z 10 cm snega velja zgolj za ravni del občine, ne pa za klance, kot popolnoma nekritično, saj priča ni nastopala v funkciji izvedenca ali izvedene priče, čeprav je zaposlena v Občini G.R. kot svetovalec za cestno dejavnost. Nekritična presoja izvedenih dokazov sodišča je, da bi morala zavarovanka pogosteje pregledovati in posipavati proti poledici, saj je ugotoviti, da poledice sploh ni bilo (fotografije, izvedeniška mnenja), o teh odločilnih dejstvih sodišče nima razlogov, zato je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da je tisto noč malo snežilo, vendar je imela zavarovanka ustrezno organizirano čiščenje, posipavanje pa se je izvajalo že več dni prej in je bilo poskrbljeno za zagotavljanje varnega cestnega prometa. Trditev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev, da ni bilo ustrezne prometne signalizacije, pa tožnik ni zatrjeval v svojih trditvah, izpoved stranke pa ne more nadomestiti trditev o pravno odločilnih dejstvih. Toženka meni, da je dokazni postopek pokazal, da je imela zavarovanka dobro organizirano in utečeno prakso zimske službe, ki je ravnala s skrajno skrbnostjo, saj je posipavala vse dni pred nezgodo in opravljala oglede, tudi v času škodnega dogodka je imela na terenu posipalce, ki pa so v skladu s pravili stroke čistili najprej prioritetne ceste, saj je v skladu s strokovno skrbnostjo izvajalca, da opredeli prednostne naloge pri opravljanju zimske službe. Izvajalec in vzdrževalec ne moreta nadzorovati celotnega območja in posipati prav vsako lokalno cesto ali ledeno ploskev na javni površini naenkrat in takšne skrbnosti ni mogoče pričakovati od nobenega izvajalca oziroma vzdrževalca, ki se ukvarja z zimsko službo. Na podlagi sodne prakse se od vzdrževalcev pričakuje razumna meja profesionalne skrbnosti, ki pa je v danem primeru bila podana. Priglaša stroške v višini sodne takse za pritožbo.

3Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožene stranke, v kateri nasprotuje vsem pritožbenim grajam. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila prometna nesreča, v kateri je tožnica utrpela škodo, posledica opustitve potrebne skrbnosti vzdrževalca lokalne ceste, na kateri je prišlo do prometne nesreče, saj je bila cesta neposuta, poledenela, delno zasnežena in s tem nevarna. Zavarovanka toženke kot vzdrževalka ceste, ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, saj je opustila dolžnostno ravnanje izvajanja zimske službe v smeri posipa poledenele ceste, zato je podana njena krivdna odgovornost (malomarnost pri izvajanju zimske službe). K prometni nesreči pa je v 20% prispevala tudi tožnica, ker svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti kot se pričakuje od povprečnega udeleženca v prometu, saj je že zjutraj ob odhodu v službo videla kakšne so razmere ter ji je bilo znano, da je ponoči snežilo, zato bi lahko s počasnejšo in prilagojeno vožnjo preprečila škodo.

6Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo o podanem 80 % temelju odškodninske odgovornosti toženke (zaradi opustitve dolžne skrbnosti pravočasnega zimskega vzdrževanja ceste) in 20 % odgovornosti tožnice (ker svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti) na podlagi naslednjih pravno odločilnih dejstev:

- tožnica se je kot voznica osebnega vozila poškodovala v prometni nesreči dne 17. 2. 2011 zjutraj po 06.00 uri;

- do prometne nesreče je prišlo na predelu ceste, ki teče skozi gozd, kjer je cestišče ozko, z blagim ovinkom, pred katerim je klanec;

- cesta je bila v času nezgode poledenela, zasnežena in neposipana;

- zavarovanka toženke je vedela, da je ponoči padal sneg in je od zadnjega posipa minil dan ali dva;

- prometna nezgoda se je pripetila na pomembnejši lokalni cesti, ki se neposredno priključi na državno cesto in sodi v tretji prednostni razred, v planu izvajanja zimske službe zavarovanke toženke pa je označena kot prvi prednostni razred in kot pomembnejša lokalna cesta, za katero je potrebno zagotoviti prevoznost med 05.00 uro do 20.00 ure;

- zavarovanka tožene stranke K.R., d.o.o. je upravljavka in vzdrževalka te javne ceste na območju občine G.R., ki je imela zavarovano svojo civilno odgovornost pri toženki;

- zavarovanka toženke je imela sklenjeno pogodbo s Cestnim podjetjem, ki jo je obveščalo o vremenskih razmerah;

- tožnica je pred mestom trčenja vozila s hitrostjo 56 km/h, tik pred mestom trčenja pa s hitrostjo 39 km/h;

- na območju prometne nezgode je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 40 km/h;

- RC I. je izpostavil, da je tehnična priporočenost vožnje v razmerah, v katerih je tožnica vozila, 33 km/h, najvišja hitrost, s katero bi izkušen voznik še obvladal vozilo pa 53 km/h, tožnica je skozi ovinek tik pred mestom trčenja vozila 39 km/h;

- zavarovanka toženke je opustila dolžnostno ravnanje izvajanja zimske službe v smeri posipa poledenele ceste (glede na to, da je ponoči snežilo in je Cestno podjetje okrog 01.00 ure zjutraj toženko obvestilo o vremenskih razmerah ter je bil posip preklican, posipavanje pa se je začelo šele ob 05.00 uri zjutraj);

- na delu ceste, kjer se je pripetila prometna nezgoda, še ni prišlo do posipa cesta, posip od prejšnjih dni pa ni več obstajal oziroma je obstajal malenkostno (priča V.);

- zavarovanka toženke se ni rešila svoje odgovornosti s sklenitvijo pogodbe s Cestnim podjetjem, ki jo je obveščalo o vremenskih razmerah;

- zavarovanka toženke je pred nezgodo vozila v smeri proti levemu ovinku, ki se je začel s spuščanjem po klancu navzdol;

- po nezgodi se je tožničino vozilo zaustavilo na srednjem delu vozišča prevrnjeno na streho v smeri tožničine vožnje in proti desni strani.

7Pritožba najprej graja zaključke sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanke toženke, ter da je izključni vzrok prometne nesreče v neprilagojeni vožnji tožnice (prehitri).

8Ni sporno, da je zavarovanka toženke upravljavka in vzdrževalka lokalne ceste, na kateri je prišlo do prometne nesreče (drugi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah - ZJC, Uradni list RS, št. 29/1997 s spremembami, ki se je uporabljal do 30. 6. 2011)(1). Zavarovanka toženke bi morala poskrbeti, da bi bila lokalna cesta vzdrževana tako, da bi jo, ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, na primer slabih vremenskih razmer (kot v obravnavanem primeru), lahko varno uporabljali vsi uporabniki cest (5. člen ZJC). Vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega redno vzdrževanje javnih cest, kamor spada tudi zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest (8. člen ZJC). Vrste vzdrževalnih del na javnih cestah in potrebni nivo vzdrževanosti javnih cest določa Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 62/1998 s spremembami z veljavnostjo do 30. 6. 2011). Slednji določa, da se v zimskem obdobju, ki praviloma traja od 15. 11. tekočega leta do 15. 3. naslednjega leta, ceste vzdržujejo v skladu z izvedbenim programom zimske službe (28. člen), pri čemer zimske razmere nastopijo, ko je zaradi zimskih pojavov (sneg, poledica in drugo) lahko ogroženo normalno odvijanje prometa. 30. člen Pravilnika izrecno določa, kako ravnati v primeru obstoja nevarnosti poledice. V obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice je potrebno izpostavljene in prometno nevarne dele cest posipati proti poledici, na delih cest, kjer se poledica pogosto pojavlja, pa namestiti dopolnilno prometno signalizacijo, ki na to nevarnost opozarja ali pa zagotoviti stalno spremljanje razmer in izvajanje ukrepov za preprečitev poledice na vozišču. Vzdrževanje prevoznosti posameznih cest je v zimskih razmerah opredeljeno s prednostnimi razredi. Za pomembnejše lokalne ceste (kot je okategorizirati tudi cesto, na kateri je prišlo do prometne nesreče), ki so uvrščene v III. prednostni razred, je potrebno zagotoviti prevoznost od 5.00 do 20.00 ure, v primeru sneženja pa predvsem med 20.00 in 5.00 uro zjutraj. Šteje se, da je prevoznost zagotovljena na cestah I. in II. prednostnega razreda, če višina snega ne presega 10 cm, na drugih cestah pa 15 cm (na slednje se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi), promet pa je možen z uporabo zimske opreme. Sodišče druge stopnje se na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ob upoštevanju citiranih materialnih določb pridružuje njegovi dokazni oceni, da zavarovanka toženke kot vzdrževalka javnih cest ni zagotovila varno uporabo lokalne ceste, na kateri je prišlo do prometne nezgode.

9Sodišče prve stopnje je zaključke o tem, da je bila lokalna cesta, na kateri je prišlo do prometne nesreče, zjutraj neposuta, poledenela, delno zasnežena in s tem tudi nevarna, sprejelo na podlagi zaslišanja tožnice in prič, ki so prve prispele na kraj škodnega dogodka (F., K. in K.), kakor tudi na podlagi zaslišanja priče C. (poveljnika gasilcev), ki je bil po nezgodi na kraju samem in je povedal, da je bilo cestišče zasneženo, spolzko in neposipano, kar je jasno navedel tudi v zapisniku, ki ga je takrat sestavil in kar vse je potrdil tudi s tem, ko je povedal, da so gasilci zaradi tega, ker so morali svojo vožnjo prilagoditi razmeram na cesti, za prihod na kraj nesreče porabili več časa. Izpovedbe vseh navedenih so medsebojno skladne in si ne nasprotujejo ter potrjujejo tožničino izpovedbo, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Dokazne presoje ne more spremeniti pritožbena graja, da je izvedenec RC I. v svojem mnenju zapisal, da stanje razvidno iz fotografij ne kaže, da bi šlo za poledenelo cestišče, kakor tudi ne zapis izvedenca C., da je bilo cestišče spluženo in posipano. Vse priče, na podlagi izpovedb katerih je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, so se po nezgodi nahajale na kraju samem in so izpovedale na podlagi svojega lastnega zaznavanja. Zato pritožba, ki izpodbija njihove izpovedbe s povzemanjem izvedenskih mnenj, pri čemer sta izvedenca zaključke o stanju ceste sprejela na podlagi na kraju samem posnetih fotografij, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bila cesta, prekrita s 5 cm snegom poledenela.

10Nadalje je neutemeljena pritožbena graja, da je tisto noč pred nezgodo malo snežilo, da je imela zavarovanka toženke ustrezno organizirano čiščenje, da se je posipavanje izvajalo že več dni prej, s čimer je bilo poskrbljeno za potrebno zagotavljanje varnega cestnega prometa, sklicujoč se pri tem tudi na dnevnik vzdrževalne službe, iz katerega naj bi izhajalo, da je vzdrževalna služba posipavala en dan prej in kar naj bi potrdil priča K.. Odgovor na tovrstno pritožbeno grajo toženke izhaja že iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje izpostavilo izpovedbo priče K.. Ta je res povedal, da na cesti ni bilo več kot 5 cm snega (kar med strankama ni bilo sporno), in da so dolžni plužiti šele, ko zapade 10 cm snega, pritožba pa spregleda, da je povedal tudi, da je možno, da cesta, kjer se je zgodila nesreča, še ni bila splužena, saj so obvestilo prejeli ob 5.00 uri zjutraj in, da bi bil na cesti led ter da je bil dan ali dva pred nezgodo opravljen posip s posebnim materialom (ki vzdrži temperaturo od -3 do -5 stopinj Celzija). Da še ni prišlo do posipa ceste na delu, kjer je prišlo do prometne nesreče, pa je potrdila tudi priča V., ki je istočasno povedala še, da prevoznost cest z 10 cm snega, ne velja za klance. Brezpredmetna je pritožbena graja o tem, koliko snega je nametalo oziroma kakšna je bila višina snega na cesti, saj zaključki sodišča o odškodninski odgovornosti toženke oziroma vprašanju dolžnostnega ravnanja njene zavarovanke temeljijo na ugotovljeni poledenelosti cestišča. Bistvena v tem postopku je ugotovitev, da je bila cesta, na katero je čez noč nasnežilo približno 5 cm snega, poledenela in s tem tudi nevarna za vožnjo. Zavarovanka toženke ni zagotovila stalnega spremljanja razmer in izvajanja ukrepov za preprečitev poledice na lokalni cesti, za katero je bilo potrebno zagotoviti prevoznost med 5.00 uro zjutraj in 20.00 uro (pri čemer se je nezgoda pripetila po 6.00 uri zjutraj), posebej še na delu ceste, ki teče skozi gozd in po klancu, pri čemer je ponoči snežilo in so bile temperature pod lediščem. Zato se sodišče druge stopnje pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da zavarovanka toženke ni poskrbela za njeno varno uporabo z zagotavljanjem prometne varnosti in prevoznosti v smislu preprečitve poledice na vozišču (pri čemer toženka niti ni zatrjevala, da ni bilo možno preprečiti poledice na vozišču). Na strani zavarovanke toženke je obstajalo dolžnostno ravnanje vzdrževanja ceste za zagotovitev njene varne uporabe (prvi odstavek 5. člena ZJC ter 30. člen Pravilnika). Zaradi opustitve dolžnega ravnanja je po oceni sodišča druge stopnje zavarovanka toženke prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar v manjšem obsegu kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v višini 50% (ne v višini 80%).

11Povsem neutemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na ugotovitvi, da ni bilo ustrezne prometne signalizacije, ker tožnica tega ni zatrjevala. Sodišču druge stopnje ni jasno, od kot ta pritožbena graja, saj sodišče prve stopnje tega ni zapisalo in je svojo odločitev sprejelo na povsem drugih pravno odločilnih dejstvih.

12Neutemeljena je pritožbena trditev, da je edini vzrok za nastanek prometne nesreče tožničina neprilagojena hitrost. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožnica pomembno prispevala k nastanku prometne nesreče, v bistveno večjem deležu, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Ne drži pritožbena trditev, da je tožnica vozila skozi ovinek s hitrostjo 56 km/h, res pa je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, opirajoč se na izvedenski mnenji RS I. in C., da je bila hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 40 km/h, tožnica je pred mestom trčenja vozila s hitrostjo 56 km/h, skozi ovinek (tik pred nezgodo) pa okrog 39 km/h, kar je več, kot je tehnična priporočenost vožnje v takšnih razmerah (33 km/h). Ob dejstvu, da je tožnica zjutraj ob odhodu v službo videla, kakšne so razmere na cesti, saj je vedela, da je ponoči snežilo, kar je kazalo na nevarnost poledice, je očitno, da hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na cesti. Pri tem sodišče druge stopnje posebej izpostavlja, da je tožnica z vožnjo 39 km/h tik pred nezgodo, ko je torej vozila kilometer manj od predpisane hitrosti (ki je predpisana za normalne razmere na cesti), pred tem pa kar za 16 km/h hitreje, vsekakor ni ravnala v okviru skrbnosti, ki bi jo bilo pričakovati od povprečno skrbnega človeka v danih zimskih razmerah. Na neskrbno ravnanje tožnice pa kaže tudi dejstvo, da so priče, ki so na kraj nezgode pripeljale za njo (K., K. in F.) svoja vozila ustavile pred njenim vozilom, ki se je nahajalo na srednjem delu cestišča prevrnjeno na streho in je preprečevalo vožnjo mimo. Zaradi tega sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi tožnica s svojim neskrbnim ravnanjem pomembno prispevala k nastanku prometne nesreče, po oceni sodišča druge stopnje v enaki meri, kot je prispevala zavarovanka toženke s svojim opustitvenim ravnanjem. Po oceni sodišča druge stopnje je tožničin soprispevek k nastanku prometne nezgode, ko hitrosti svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti (s čimer je kršila določbe prvega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP-1, Uradni list RS, št. 30/1998 s spremembami z veljavnostjo do 30. 6. 2011), enak prispevku zavarovanke toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve poledice na vozišču z ustrezno izvedbo ukrepov - posipavanjem). Njuno odgovornost je zato oceniti v razmerju 50:50%.

13V posledici navedenega je sodišče druge stopnje, na podlagi pravilne uporabe materialnega prava in porazdelitve odgovornosti, vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta tožnica in toženka odškodninsko odgovorni za nastanek prometne nesreče, vsaka v višini 50%, v presežku pa pritožbo, ki zatrjuje izključno odgovornost toženke, kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru se državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste I. in II. reda ter regionalne ceste I., II. in III. reda, občinske ceste pa na lokalne ceste in javne poti.