77. člen ZDZdr

Za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdana sodna odločba, ki mora jasno določiti tudi kraj izvrševanja ukrepa. Sodišče druge stopnje se mora opredeliti do odločilnih pritožbenih navedb, ki niso očitno neutemeljene. Za uresničitev ustavne pravice do poštenega sojenja mora stranka iz obrazložitve spoznati, da se je sodišče s takšnimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.

Izvedenka je ugotovila, da v tem trenutku, glede na dosedanji potek bolezni, ni mogoče pričakovati, da bi pritožnik, kljub intenzivni zunanji podpori, jemal zdravila za zdravljenje duševne bolezni, istočasno abstiniral od alkohola ter poskrbel za nekatere temeljne življenjske aktivnosti (ustrezno prehrano, higieno), kar znotraj okolja varovanega oddelka ob abstinenci od alkohola, kontroli jemanja zdravil ter veliki podpori in pomoči zmore.

Podani so vsi zakonski pogoji, ki opravičujejo podaljšanje zadržanja pritožnika na varovanem oddelku SVZ brez njegove privolitve. Pri pritožniku gre za hudo duševno motnjo, to je za blago duševno manjrazvitost, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti kakor tudi sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Njegova begavost ima za posledico, da huje ogroža svoje zdravje in življenje, saj prihaja do dehidracije, podhladitve v zimskem času, je brez hrane, pijače, neustrezno oblečen glede na vremenske razmere ter ne jemlje predpisane terapije. Podano je tudi hujše ogrožanje zdravja drugih oseb v obliki heteroagresivnosti do sostanovalcev in osebja zavoda.

Za izrek ukrepa namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni potrebno aktivno ravnanje osebe, pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi z opustitvijo pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami. Zato sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja.

Sodišče druge stopnje ima uvid v dejstvo, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekove pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz celotne listinske dokumentacije, blažji ukrep, pri nasprotni udeleženki ne pride v poštev.

Pritožba se v razlogih osredotoča in izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in sicer, da vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, a jih je v nadaljevanju v celoti ignoriralo. Res sodišče s pomočjo izvedenca, strokovnjaka, ugotavlja dejansko stanje, pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanu pa je v pristojnosti sodišča. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora imeti pravna presoja sodišča, še posebej v obravnavanem primeru, ko gre za statusno zadevo in hud poseg v osnovne pravice in svoboščine nasprotnega udeleženca s prisilnim pridržanjem na varovanem oddelku SVZ, (vsaj minimalno) podlago v dejanskih ugotovitvah. Navedeno potrjujejo določila 43. člena in 47. člena ZDZdr, ki predpisujejo obvezno sodelovanje izvedenca psihiatra z izdelavo mnenja in obveznim zaslišanjem na naroku. S tem je udeležencu postopka, o pridržanju katerega se odloča, v največji možni meri zagotovljena tako strokovna kot pravna presoja.

Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

Ugotovljena potencialna samomorilnost, ki je v vzročni zvezi z ugotovljeno duševno motnjo, predstavlja veliko nevarnost ponovnega avtoagresivnega ogrožanja, ki glede na naravo ugotovljene duševne bolezni predstavlja konkretno in realno ogrožanje zdravja in življenja nasprotnega udeleženca.

Drugi odstavek 77. člena ZDZdr določa, da se v postopku za nadaljnje zadržanje osebe v varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, torej določbi 75. člena in 74. člena ZDZdr, ki določata pogoje za sprejem osebe v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda brez privolitve osebe in sta uvrščeni v posebno - VI. poglavje zakona, ki ureja postopek sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda (73. do 79. člen ZDZdr).

Sodišče druge stopnje na očitek neupravičenega predlagatelja odgovarja, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati specifično situacijo, ko nasprotni udeleženec, kljub pravnomočni odločitvi sodišča, vse do izteka ukrepa na varovani oddelek SVZ, še ni bil nameščen. Zaradi prezasedenosti varovanega oddelka Doma A., je bil nasprotni udeleženec ves čas veljavnosti ukrepa nameščen pri predlagatelju, na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo. Zato je predlagatelj, ki je nasprotnega udeleženca ves čas izvajanja ukrepa spremljal in nadzoroval, ocenil, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje ukrepa.

Ugotovitev, da so vsi socialnovarstveni zavodi v času odločanja (pre)zasedeni, ni razlog, ki bi nudil podlago za zavrnitev predloga. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora izbrati socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme ter odločiti o obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda lahko traja največ eno leto z možnostjo podaljšanja (glej 77. člen ZDZdr). V to obdobje pa je treba, čeprav gre le za začasno namestitev, ki zakonsko ni urejena in je posledica sistemskega problema prezasedenosti SVZ, šteti tudi čas, ko bo nasprotna udeleženka ostala nameščena pri predlagatelju.

Pravilno pritožba opozarja, da se je predhodni postopek že pravnomočno končal in je sedaj, v primeru podaljšanja bivanja, v skladu s 77. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) potrebno uporabiti določbe o ponovnem sprejemu na varovani oddelek, saj se celoti postopek izpelje na novo.

Glede na sodno prakso ni možno, da bi bila oseba, ki varstvo in oskrbo v socialno varstveni ustanovi potrebuje, zaradi prezasedenosti teh ustanov prepuščena sama sebi oz. v oskrbo oseb, ki ji tega varstva niso sposobne nuditi. Pri reševanju podobnega ustavno nevzdržnega položaja – ali zaradi prezasedenosti socialno varstvenih zavodov osebo zadržati v psihiatrični bolnišnici ali jo pustiti brez ustreznega varstva – se je Vrhovno sodišče izreklo, da je zadržanje osebe na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice boljša izbira.

Vrhovno sodišče pritrjuje Okrajnemu sodišču v Ajdovščini, da se bo postopek, upoštevaje procesna pravila, ki veljajo v tovrstnih zadevah in stanje nasprotnega udeleženca, lažje opravil pred okrajnim sodiščem v kraju, kjer se nasprotni udeleženec trenutno nahaja.

Pri nasprotnemu udeležencu je akutno bolnišnično zdravljenje končano, sicer pa potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, saj v kolikor ni nadzorovan in voden, huje ogroža zdravje drugih, to je s heteroagresivnim vedenjem do zaposlenih.

Za zdravljenje v nadzorovani obravnavi morajo biti vsi pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr izpolnjeni kumulativno.

Sodišče druge stopnje v na naroku ustno podanem izvedenskem mnenju izvedenke ne vidi nikakršnih neskladnosti, tudi ne v zvezi z ugotovitvijo odvisnosti od alkohola nasprotnega udeleženca, saj je izvedenka v zvezi s tem evidentno pojasnila, da nasprotni udeleženec na splošno zanika pitje alkohola v večjih količinah in svoje pitje alkohola minimalizira ter ne premore uvida v svojo bolezen, v potrebo po zdravljenju in jemanju zdravil ter abstinenci od alkohola in vse to kljub dosedanjemu rednemu jemanju zdravil in vodenju v varovanem oddelku.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni naredilo nič narobe, ko se je oprlo na ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, saj samo nima strokovnega znanje, da bi lahko ugotovilo, če bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči z milejšim ukrepom. Obrazložitev potrebe po namestitvi pridržane osebe na odprt oddelek socialno varstvenega zavoda je temeljita in prepričljiva ter povsem v zadostni meri pojasni, da vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr v konkretnem primeru ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči.