78. člen ZDZdr

Nima prav pritožba, da se nasprotni udeleženec želi prostovoljno zdraviti, saj je več kot očitno, da je opustil zdravljenje, da je do svojega zdravstvenega stanja nekritičen, saj bo jemal zdravila po potrebi, v kolikor bo ocenil, da jih potrebuje in meni, da se lahko sam zdravi. Tako je tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja pri nasprotnem udeležencu nujno potrebna in je ni mogoče nadomestiti z drugačno obliko, kot je ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovana obravnava, saj se z njo ne bi moglo doseči izboljšanja duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Za izrek ukrepa namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni potrebno aktivno ravnanje osebe, pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi z opustitvijo pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami. Zato sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja.

Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.

Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo in v ta namen tudi ni izvedlo dokazov, ker je preuranjeno in zmotno sklepalo, da namestitev nasprotne udeleženke v Domu ostarelih B. ni možna zgolj zaradi trenutne prezasedenosti tega doma, čeprav sta predlagatelj in zakonita zastopnica nasprotne udeleženke trdila, da bi Dom ostarelih B. lahko sprejel nasprotno udeleženko v roku štirih do šestih mesecev. Predlagatelj je tudi pojasnil, da v kolikor sodišče prve stopnje sklepa ne bo izdalo, bo nasprotna udeleženka izločena iz vrstnega reda za sprejem v Dom ostarelih B. in bo morala znova čakati na namestitev več kot eno leto. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev predlagatelja, da bi bilo v korist nasprotne udeleženke, če bi se namestila v Dom ostarelih B., ker bi na ta način imela stike s svojim invalidnim sinom.

Nadalje pritožba nima prav, da bi bilo potrebno nasprotno udeleženko namestiti v DSO oziroma v SVZ, saj pri njej zdravljenje še ni potekalo in je najprej potrebno uvesti ustrezno terapijo in šele po zaključenem zdravljenju obstaja možnost njene namestitve v drugi ustrezni ustanovi.

Prognoza stanja zadržane osebe v primeru njenega odpusta je nujna predpostavka za presojo, ali se je njeno zdravstveno stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa izboljšalo do mere, ki omogoča njen odpust, zato pri tem ne gre za preventivno zadržanje, kot to materialnopravno zmotno uveljavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno, temelječo na metodološkem načelu iz 8. člena ZPP, in pravilno zaključilo, da pogoji za odpust po 78. oz. 71. členu ZDZdr niso podani, ker se zdravstveno stanje udeleženca še ni toliko izboljšalo. Tako pritožba ne uspe prepričati, da ne bi bilo več razlogov za zadržanje udeleženca v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Za razjasnitev dejanskega stanja pa sodišče tudi ni bilo dolžno opraviti ogleda stanovanja nasprotne udeleženke, saj slednja, ki zatrjuje, da jo doma nadzira sin, sedaj v svoji blodnjavi simptomatiki, navaja, da jo s kamerami nadzirajo tudi v bolnišnici, kar pritrjuje ugotovitvam izvedenca, da je pri nasprotni udeleženki podana akutna blodnjava motnja.

Ker je bil nasprotni udeleženec premeščen na odprti oddelek in je čas zadržanja v varovanem oddelku po sklepu sodišča že potekel, je predlog za odpust z varovanega oddelka neutemeljen. O odpustu z odprtega oddelka socialno varstvenega zavoda pa sodišče ne odloča, kot tudi ne o sprejemu na tak oddelek.

Prvi odstavek 78. člena ZDZdr namreč določa, da se za postopek odpusta iz varovanega oddelka smiselno uporabljajo določbe 71. člena tega zakona, torej določba, ki velja za odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, ta člen pa v sedmem odstavku med drugim določa, da če je postopek za odpust uveden na podlagi predloga iz drugega odstavka tega člena (če predlog za odpust vloži oseba, njen odvetnik, najbližja oseba ali zakoniti zastopnik), se stroški postopka krijejo v skladu z 51. členom tega zakona. To pa pomeni, da jih predhodno zaradi hitrosti postopka založi sodišče (prvi odstavek 51. člena ZDZdr), na koncu pa jih mora povrniti predlagatelj. Ta zakonska ureditev je bila presojana tudi s strani Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo U-I-60/20 z dne 6. 3. 2020 ugotovilo, da zakonska ureditev, da stroške, nastale v zvezi s postopkom predčasnega odpusta nosi predlagatelj (pacient), če je njegov predlog zavrnjen, ni neustavna, saj ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Sodišče druge stopnje v na naroku ustno podanem izvedenskem mnenju izvedenke ne vidi nikakršnih neskladnosti, tudi ne v zvezi z ugotovitvijo odvisnosti od alkohola nasprotnega udeleženca, saj je izvedenka v zvezi s tem evidentno pojasnila, da nasprotni udeleženec na splošno zanika pitje alkohola v večjih količinah in svoje pitje alkohola minimalizira ter ne premore uvida v svojo bolezen, v potrebo po zdravljenju in jemanju zdravil ter abstinenci od alkohola in vse to kljub dosedanjemu rednemu jemanju zdravil in vodenju v varovanem oddelku.

Sodišče tudi v nepravdnem postopku praviloma odloča po stanju ob zaključku glavne obravnave (oziroma naroka v nepravdnem postopku) oziroma po stanju na dan izdaje sodne odločbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Pri svoji odločitvi tako lahko upošteva le v tem trenutku že obstoječa dejstva, ne pa nekih bodočih in negotovih dejstev, ki so za odločitev zaradi svoje negotovosti pravno nepomembna. Ko odloča o predlogu predlagatelja za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ brez njegove privolitve, to pomeni, da sodišče prve stopnje ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ brez njegove privolitve, na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno na dan izdaje sklepa o tem predlogu. Ob pritožbeno neizpodbijani nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec živi sam v stanovanju v bloku, pa se ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 74. člena ZDZdr izkaže za materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da potrebne oskrbe in varstva nasprotnemu udeležencu ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Čeprav je sin nas

Drugi odstavek 42. člena ZDZdr sodišču nalaga, da osebo, ki poda predlog za predčasni odpust pouči o pravici do odvetnika, ki si ga ima oseba pravico izbrati v roku enega dneva (drugi odstavek 42. člena v zvezi s sedmim odstavkom 71. člena ZDZdr). Upoštevaje velik pomen pravice do osebne svobode nasploh in še posebej glede na znatno ranljivost oseb, ki jim je odvzeta prostost in so v psihiatričnih bolnišnicah in v socialno varstvenih zavodih ter upoštevaje dejstvo, da se socialno šibkim osebam na podlagi ZBPP zagotavlja proračunsko pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, sodišče druge stopnje meni, da bi v primeru kot je konkretni, ko je predlog za odpust podan s strani osebe, ki je v varovanem oddelku bilo primerno, da sodišče prve stopnje osebo opozori (najkasneje takrat, ko ga obvesti o zakonski možnosti, da si sam najame odvetnika) o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči za stroške postopka.

Eden od pogojev za izrek ukrepa sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je obstoj duševne motnje pri zadržani osebi. Pri tem pa sam vzrok njenega nastanka oziroma poslabšanja ni pravno odločilno dejstvo, Namen izrečenega ukrepa sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je odvrniti ugotovljeno ogrožanje zaradi vzrokov iz 1. odstavka 74. člena ZDZdr, zato je tudi samo trajanje izrečenega ukrepa po ZDZdr odvisno od njegove potrebnosti. Drugače povedano, ukrep je potreben toliko časa, dokler obstaja ogrožanje, ki je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Ker zgolj oprava diagnostičnih nevroloških in ginekoloških pregledov ter izvedba potrebnih operativnih ali kakšnih drugih medicinskih posegov pri zadržani osebi, četudi bi bilo ugotovljeno, da tovrstna bolezenska stanja predstavljajo vzrok poslabšanja ugotovljene duševne motnje, same po sebi še ne omogočajo sklepanja, da potreba po izrečenem ukrepu ne obstaja več, saj se mora učinek tovrstnega zdravljenja in medicinskih posegov odražati tudi v duševnem stanju zadržane osebe, pritožnica neutemeljeno izpodbija t

Sprejem v varovani oddelek SVZ brez privolitve.

Nasprotna udeleženka grozi s samomori, prav tako je na varovanem oddelku razbila steklo, se porezala in s takšnim vedenjem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, hudo ogroža svoje zdravje in življenje, kakor tudi hudo ogroža zdravje drugih. Pritožbeno sodišče je prepričano, glede na izvedeni dokazni postopek, da je dokazano hudo ogrožanje zdravja in življenje udeleženke in drugih ter je zaenkrat to možno preprečiti le ob stalnem nadzoru na varovanem oddelku, vendar pa je potrebno udeleženki nuditi postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih samostojnih izhodov na lokaciji zavoda.

Pritožbeno sodišče nima razloga, da izvedenskemu mnenju dr. M. K., izvedenca psihiatrične stroke, ne bi sledilo. Tudi pritožbeni pomisleki utemeljenega dvoma vanj ne vzbujajo. Zatrjevanje pritožbe, da se nasprotni udeleženki intelektualne sposobnosti občutno izboljšujejo, so povsem posplošene, brez prepričljive podlage. Pritožbena navedba o izredno hitrem napredovanju nasprotne udeleženke ni z ničemer podkrepljena. Razumna in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oseba v takšni situaciji potrebuje stalno oskrbo in varstvo, sicer bi bilo ogroženo njeno življenja. Še vedno je pokretna, zato obstaja nevarnost zatavanja in posledična ogroženost v prometu ali ob neugodnih vremenskih razmerah. Zaradi demence ima moteno presojo realnosti in svojega ravnanja ni sposobna obvladovati. Razlogi za bolnišnično zdravljenje pa niso več podani, saj izvedenec ugotavlja, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno.

Glede predlagateljice so še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, saj se njeno zdravstveno stanje še ni dovolj izboljšalo. Do svoje bolezni je še vedno nekritična in nima uvida vanjo, kar je osnovni pogoj za sprejem zdravljenja. Dokler ne bo dosegla vsaj delnega uvida v svojo bolezen, v domačem okolju predpisanih zdravil ne bo jemala.

Pravna narava razmerij v postopkih zadržanja na zdravljenju na oddelkih pod posebnim nadzorom onemogoča brezpogojno uporabo pravil o povrnitvi stroškov postopka, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Smisel 51. člena ZDZdr ne more biti le uspeh v postopku. Iz citiranega določila smiselno izhaja, naj v primeru, če je oseba sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom stroške postopka krije država. Torej tudi v primeru (kot je obravnavani), ko je bil zavrnjen predlog za odpust osebe (ki tako ostaja na zdravljenju) in oseba nima premoženja ter sredstev za preživljanje (v obravnavanem primeru ji je bila odobrena BPP) stroške krije država. Saj je v nasprotnemu primeru oseba, zadržana na zdravljenju in brez premoženja ter sredstev za preživljanje, onemogočena pri uveljavljanju svoje pravice predlagati odpust z zdravljenja, ki je zaradi izvedbe dokaza z izvedencem redno povezan s stroški.