VSL Sklep III Cp 668/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, naj se 65-letnemu A. A. (nasprotni udeleženec) še za 6 mesecev podaljša zadržanje v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda SVZ B., kjer biva že 3 mesece (I. točka izreka). Zraven tega je odločilo, da nosi stroške postopka sodišče (II. točka izreka). Nosilni argument sodišča je, da potrebuje nasprotni udeleženec stalna nadzor in varovanje, ker bi se sicer življenjsko ogrožal. Zaradi posledic duševne motnje namreč ne zmore poskrbeti zase (predvsem ne točno jemati življenjsko nujnega inzulina), pomoč drugih in možnost bivanja v svobodnejši skupnostni obliki pa zavrača.

2Zoper sklep se pritožuje odvetnica nasprotnega udeleženca iz "vseh pritožbenih razlogov". Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni, tako da se nasprotnega udeleženca za isto 6-mesečno obdobje namesti v odprti oddelek zavoda B. ali v dom starejših občanov. Opozarja na mnenje zavodske psihiatrinje, da je stanje nasprotnega udeleženca stabilno, da ni akutne nevarnosti in ne strokovnih razlogov za njegovo prisilno zadrževanje v varovanem oddelku. V zavodu naj bi tako ne opažali večjih odstopanj, tudi inzulin naj bi si nasprotni udeleženec večinoma dajal ustrezno. Ker nasprotuje oceni zavodske psihiatrinje o tem, da je nasprotni udeleženec primeren za odprti oddelek, izrečeni ukrep po oceni nasprotnega udeleženca ni zakonit. Prav tako naj bi bilo njegovo trajanje močno pretirano. Pritožba poudarja, da lahko nasprotni udeleženec ob pomoči zdravstvenega osebja v zavodu popolnoma normalno funkcionira, ne da bi ogrožal sebe ali druge, zna živeti v institucionalnem varstvu in jemlje zdravila pod nadzorom. Zato naj bi mu bilo treba dati možnost živeti v odprtem oddelku v zavodu B. za največ 6 mesecev, dokler mu center za socialno delo kot predlagatelj tega postopka ne najde prostega mesta v domu za starejše.

3Pritožba ni utemeljena.

4Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena Zakon o duševnem zdravju¹). Sprejetje posameznika na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njegove privolitve pomeni poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. To človekovo pravico sme sodišče omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon - prvi odstavek 74. člena ZDZdr. Zakon določa, da morajo biti izpolnjeni tile pogoji:

- akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno oziroma ni potrebno;

- oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način;

- oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja;

- navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi) in

- oseba izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da so ti pogoji izpolnjeni. Nujni postopek, v katerem je moralo procesna dejanja izvesti poudarjeno hitro, je izpeljalo korektno in skrbno. V njem je poleg nasprotnega udeleženca zaslišalo njegovega nečaka (kot najbližjega v Sloveniji živečega svojca) in zavodsko socialno delavko. Dejstva je ugotavljalo še s poročilom zavodske strokovne službe, tista pa, za katere samo nima znanja, je ugotavljalo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke (ki je pregledal nasprotnega udeleženca in preučil njegovo zdravstveno dokumentacijo). Nosilni razlogi sodišča so:

- nasprotni udeleženec ima zaradi duševne motnje - kronificirane psihotične motnje s preganjalnimi blodnjami in telesnimi halucinacijami ter obsežne organske psihične motnje hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se med drugim kaže kot slabo prilagodljivo, rigidno mišljenje in funkcioniranje, kot prepričanje, da razen sladkorne nima drugih bolezni in da si želijo svojci prisvojiti njegovo stanovanje);

- nasprotni udeleženec zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje in celó življenje (zlasti, ker zaradi hudih spominskih motenj ne zmore samostojnega življenjsko nujnega injiciranja inzulina 4x dnevno v različnih odmerkih; v zavodu to sicer večinoma počne sam, a včasih pozabi ali stori napako, ki je zanj lahko usodna), kar je mogoče odvrniti le s stalnima oskrbo in varstvom v socialno varstvenem zavodu.

6Pritožba v bistvu ne zanika obstoja duševne motnje, katere posledici sta hudo motena presoja realnosti in obvladovanja svojih ravnanj, in tudi ne iz nje izvirajočih nevarnosti za življenje in zdravje nasprotnega udeleženca. Njena rdeča nit je prepričanje, da je lahko nasprotni udeleženec temu kos že brez posega v osebno svobodo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da to ni mogoče. Nasprotni udeleženec potrebuje, kakor je utemeljil sodni izvedenec, zaradi opisane nevarnosti ogrožanja nenehna, 24-urna nadzor in varstvo, česar ni mogoče zagotoviti drugače kot v varovanem oddelku zavoda.

7Najprej je treba pojasniti, da sodišče ne more odrediti sprejetja posameznika v "odprti oddelek" nobene skupnostne oblike bivanja. Odloča namreč le o sprejetju posameznika v zdravstvene in socialno varstvene ustanove, od koder posameznik ne more prostovoljno oditi. O tem odloča sodišče zato, ker je takšno sprejetje poseg v posameznikovo osebno svobodo, za njeno omejevanje pa je skladno s prvim odstavkom 23. člena Ustave in četrtim odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) nujen sodni preizkus. Pomoč pri iskanju ustreznega bivanja posameznikom, ki tega sami ne zmorejo, zagotavlja družbena skupnost z mehanizmi socialne države.

8Ko sodišče preizkuša dopustnost posameznikovega zadržanja v varovanem oddelku (in s tem posega v osebno svobodo), pa se mora prepričati, ali je tak poseg res nujen, ker se cilja ne da doseči že z manj invazivnimi ukrepi. Zato je sodišče prve stopnje raziskalo tudi možnosti, da bi nasprotnega udeleženca sprejel k sebi kdo od svojcev, ki bi ga nasprotni udeleženec sprejel, ali da bi živel v bolj odprti skupnostni obliki (t. i. odprti oddelek zavoda ali doma starejših). Prvo možnost je argumentirano ocenilo za neuresničljivo, ker svojec (nečak) take visoko odgovorne in poudarjeno požrtvovalne naloge ni sprejel. Povrh svojce nasprotni udeleženec občasno bolezensko doživlja kot sebi sovražne (ker da se želijo polastiti njegovega stanovanja oziroma mu odtujiti premoženje). In ne le to, nasprotni udeleženec zavrača vsakršno pomoč na domu; oskrbovalke, ki jih je k njemu napotil center za socialno delo, je napodil. Da nasprotni udeleženec ne zmore brez tveganja za svoje zdravje in življenje živeti ne v odprtem oddelku zavoda B. ne doma starejših - skratka nobeni svobodni skupnostni obliki, je sodišče prav tako oprlo na očitne argumente. Tega ne more, ker bi od tam takoj odšel: to je prognoza izvedenca, ki jo s svojo odločno in vztrajno namero oditi domov izpričuje sam nasprotni udeleženec in jo potrjuje zavodska socialna delavka.

9Pravkar zapisano pove, kakor je v skrbni in izčrpni obrazložitvi pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zakaj ni odločilno mnenje zavodske psihiatrinje, da nasprotni udeleženec ne potrebuje varovanega oddelka. To mnenje - v nasprotju s tem, kar je naloga sodišča - je izraz iz le enega zornega kota usmerjenega pogleda. To je videnje nasprotnega udeleženca v okolju, kjer je trenutno. Pogled sodišča je nujno širši. Vsebovati mora premislek, kako bi ravnal nasprotni udeleženec po odhodu iz tega okolja. Kritično mora oceniti, ali ni nasprotni udeleženec zdaj "stabilen" prav (celo zgolj) zato, ker je v tem visoko strukturiranem varstveno-terapevtskem okolju. Sodišče je to nalogo, opirajoč se na izvedenčevo ekspertizo, opravilo. Prepričljivo utemeljitev je mogoče povzeti takole: če ne bi bil v varovanem oddelku, bi nasprotni udeleženec odšel. Tako ne bi imel nikogar, ki bi 4x dnevno bdel nad tem, ali bo vzel inzulin in ali ga bo vzel pravem odmerku ter tako preprečil usodno (komo ali celo smrt). Nikogar ne bi imel, ki bi ga spodbudil k jemanju psihiatričnih zdravil ter tako preprečeval poglabljanje organskih možganskih okvar. Pritožbeno sodišče tu dodaja, da je med bivanjem v varovanem oddelku mogoče tudi začasno svobodno zapuščanje tega oddelka, ko zavod glede vse konkretne okoliščine posameznikovega stanja strokovno presodi, da je to dovolj varno oziroma ustrezno.²

10Glede na vse to tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da nasprotni udeleženec ne more varno živeti brez stalne in strokovno strukturirane podpore, kakršne v domačem okolju ne more dobiti (celo razpoložljivi se je zaradi bolezenskih simptomov zoperstavljal). Z drugimi besedami: opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb.

11Izvedenec je strokovno utemeljil, zakaj je podaljšanje ukrepa nujno za pol leta. To je manj od zakonsko predvidenega maksimuma, pritožba pa trajanju oporeka brez posebne utemeljitve. Čeprav je to zapisalo že prvostopenjsko sodišče, naj bo še ponovljeno: Če bi psihiater kadar koli pred potekom tega roka ugotovil, da zadržanje ni več potrebno, je treba nasprotnega udeleženca nemudoma odpustiti z varovanega oddelka in o tem obvestiti sodišče (prvi odstavek 71. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZDZdr).

12Pritožbene trditve torej niso utemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo.

¹ Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - ZDZdr.
² Da je ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve tega vprašanja takšna praksa socialno varstvenih zavodov, ki jo podpira tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, potrjuje raziskovalno poročilo Arnež J. in drugi: Preobrazba varovanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi: poročilo o raziskavi, Založba Univerze, 2025 (https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/749/1134/11498), str. 175-177.