VSK Sodba II Kp 47786/2016

I. Pritožba obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo odločilo, da se stranska denarna kazen v višini 4.000,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s pravnomočno sodbo istega sodišča I K 47786/2016 z dne 29.5.2017 v zvezi s sodbo in sklepom višjega sodišča v Kopru IV Kp 47786/2016 z dne 8.3.2018, izvrši tako, da se spremeni v kazen zapora v trajanju 20 dni.

2Zoper sodbo se pritožuje obsojenec sam. Navaja, da je zaporno kazen začel prestajati že 22.1.2018 in sedaj, ko je zaposlen v zavodski kuhinji, prejema le simbolično plačilo, s katerim pa ne more poravnati vseh svojih obveznosti. Do sedaj je uspel plačati protipravno premoženjsko korist v višini 309,98 EUR, trenutno odplačuje tudi stroške kazenskega postopka, kar vse dokazuje s priloženimi dokazili o rednih mesečnih obročnih odplačilih, glede plačila denarne kazni pa nima nobenih sredstev, da bi kazen lahko poravnal. Glede na to, da je vendar pripravljen plačati svoje obveznosti, sodišče druge stopnje naproša, da mu stransko denarno kazen dovoli v obročnem odplačilu in to po zmožnostih, ki ustrezajo mesečnim prejemkom v zaporu.

3Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilkab B. B. pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici in navedla, da obsojenec celotnega plačila v višini 4.000,00 EUR ne bo uspel izvršiti v roku, ki velja za zastaranje denarne kazni, zaradi česar predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določi en dan zapora, pri čimer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Navedena določba je prisilne narave, kar pomeni, da jo mora sodišče, kolikor ugotovi, da niti izvršba ni bila uspešna, uporabiti na način, kot je v njej naveden. Razumljivo je, da je neuspešnost izvršbe praviloma posledica tega, da dolžnik nima rubljivega premoženja in tako je tudi v konkretnem primeru. Zaradi tega pritožbene navedbe tudi kolikor so dejansko podane v resnični nameri plačila kazni, pravilnosti izpodbijane sodbe niso mogle omajati. Posledično je zato sodišče druge stopnje pritožbo obsojenca na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav obsojenec s pritožbo ni uspel, ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka, upoštevajoč da v zaporu prejema le minimalno plačilo.