VSC Sodba II Kp 65269/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju na podlagi šestega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 87. člena KZ-1 odločilo, da se stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s sodbo istega sodišča III K 65269/2019-236 z dne 20. 4. 2020, pravnomočno 16. 7. 2020, v neporavnani višini 2.500,00 EUR izvrši tako, da se obsojencu za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, kar skupaj znese 125 dni zapora. Če bo obsojenec plačal še preostanek stranske denarne kazni, pa se bo izvrševanje zapora ustavilo.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, zaradi kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojencu stranska denarna kazen ne spremeni v kazen zapora, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo „sojenje“ (prav: odločanje).

3Pritožbeno sodišče prvenstveno poudarja, da sodbe, s katero je bila po vsebini izrečena kazen zapora (čeprav gre za izvršitev neplačane in neizterljive denarne kazni), obsojencu ni dopustno vročiti s pritrditvijo na sodno desko,¹ ne glede na to, da slednji sodišču ni sporočil spremembe naslova oziroma prebivališča.² Prvo sodišče je sicer pravilno upoštevalo določbo tretjega odstavka 120. člena ZKP in obsojencu, katerega naslov je trenutno neznan, postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, zagovorniku vročilo sodbo in omogočilo vložitev predmetne pritožbe zoper sodbo. Sodišče druge stopnje pritožbo s ciljem zagotavljanja hitrosti in ekonomičnosti postopka ter poštenosti postopka tudi obravnava,³ kar pa še ne pomeni, da je bila sodba veljavno vročena obsojencu, kot je razumeti odredbo na list. št. 911. Zato sodba kljub zavrnitvi pritožbe zagovornika ni pravnomočna, saj se rok za vložitev pritožbe, ki teče od zadnje vročitve sodbe obsojencu oziroma zagovorniku, že pojmovno ni mogel izteči.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje, oprta na določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki za spremembo denarne kazni v zapor predpostavlja neizterljivost denarne kazni, je pravilna in zakonita. V izpodbijani sodbi je obrazloženo, da je obsojenec državljan Ukrajine, ki je bil na ozemlju Republike Slovenije zaloten „v tranzitu“, natančneje pri izvrševanju kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, za katerega je bil spoznan za krivega s pravnomočno sodbo. Po podatkih spisa je obsojenec brez prihodkov in brez premoženja, zlasti pa, kot je razumno pojasnilo že sodišče prve stopnje, premoženja nima v Republiki Sloveniji, na katero ga ne veže prav nič. Posledično je očitno, da izterjava denarne kazni oziroma izvršba v naši državi ne more biti uspešna in da za tak tehten zaključek ni treba formalno uvesti postopka izvršbe ali poizvedovati o morebitnem premoženju, kar bi bilo samo sebi namen. Prav tako ne drži, da bi moral biti izvršilni postopek zaključen kot neuspešen, saj je moč tudi na podlagi drugih odločilnih okoliščin z zadostno mero zanesljivosti ugotoviti, da denarne kazni na ozemlju Slovenije ni mogoče izterjati. V zvezi s tem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne zatrjevane kršitve.

6Prav tako neutemeljeno pritožba izpodbija prizadevanja sodišča prve stopnje, da bi se denarna kazen izterjala prek mednarodnega sodelovanja s pravosodnimi organi Ukrajine (priloženi spis I Pom-i 65269/2019). Iz prošnje za mednarodno pravno pomoč pristojnemu organu v Ukrajini z dne 7. 10. 2021 je razvidno, da je prvo sodišče zaprosilo za izterjavo denarne kazni, izrečene obsojencu s kazensko sodbo. Pritožbena izvajanja, da je med izvršitvijo kazenske sodbe in izterjavo denarnega zneska razlika ter da (smiselno) ni jasno, ali je sodišče sploh zaprosilo za izterjavo denarne kazni, so le golo sprenevedanje, saj je preiskovalni sodnik decidirano zapisal, da sodišče prosi za izvršitev slovenske kazenske sodbe, tj. z izterjavo zapadle in neplačane denarne kazni v višini 2.500,00 EUR. Iz odgovora Ministrstva za pravosodje Ukrajine (torej ne organa, ki iz podatkov spisa ne bi bil razviden, zaradi česar ni potrebe za izrecno reproduciranje v razlogih izpodbijane sodbe) z dne 9. 12. 2021 izhaja, da zaprosilo ni bilo izvršeno, saj ravnanje, ki je v slovenskem pravnem redu inkriminirano v 308. členu KZ-1, po ukrajinskem pravu ni kaznivo dejanje, ampak (upravni) prekršek, zaradi česar ni bilo pravne podlage za prevzem izvršitve sodbe oziroma izterjave denarne kazni. Ne drži, da naj bi se ukrajinski organ „smiselno izrekel za nepristojnega“. Iz danih razlogov je potemtakem logično, da in zakaj ukrajinski pravosodni organi niso pristopili k izterjavi denarne kazni, kar pa v ničemer ne spreminja zaključka, da denarne kazni kljub mednarodnopravnim prizadevanjem sodišča prve stopnje na ta način očitno ni bilo moč prisilno izterjati. Posledično ne drži niti, da sodišče ni skušalo doseči prisilne izterjave v Ukrajini. Zaradi neuspešnosti prizadevanj pa je s tem izčrpalo še zadnje razumne možnosti za izvršitev denarne kazni in v tej posledici upravičeno sprejelo tudi pritožbeno izpodbijano odločitev. Relevantno dejansko stanje ni bilo ne nepopolno niti zmotno ugotovljeno, prav tako pa ni bil prekršen kazenski zakon na načine, ki jih konstatira pritožba.

7Zakonski pogoj po prvem odstavku 87. člena KZ-1, ki za spremembo neizvršljive denarne kazni v zapor predpostavlja neuspešnost prisilne izvršbe denarne kazni, bi bil brezpredmeten, kolikor bi moralo sodišče preverjati razloge za likvidnostne težave obsojenca, na katere namiguje zagovornik in (bržkone) ugiba, da je bil obsojenec zaradi vojnih razmer v Ukrajini vpoklican v vojsko, posledično pa ni bil zmožen prostovoljno plačati denarne kazni. Gre za okoliščine, ki za preizkušano odločitev niso relevantne in ne omajejo nosilnih razlogov izpodbijane sodbe, prav tako pa jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati, kot ocenjuje pritožnik.

8Pritožbenega razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik z ničemer ne utemelji, saj zgolj prepisuje zakonsko dikcijo in opredelitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Na tovrstne navedbe ni mogoče odgovoriti, medtem ko uradni preizkus izpodbijane sodbe nakazanih napak procesne narave ni razkril.

9Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ob preizkusu izpodbijane sodbe pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Sodbe ni potrdilo zaradi že pojasnjenega dejstva, da pravnomočnost sodbe ne more nastopiti, saj sodba še ni bila procesno veljavno vročena obsojencu.

10Glede na to, da je obsojenec po podatkih spisa brez prihodkov in premoženja, ga je višje sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), kljub temu, da zagovornik s pritožbo ni požel uspeha.

¹ Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem – 1. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 667, tč. 11.
² Sodba in sklep VS RS I Ips 44108/2015 z dne 8. 4. 2021 (točka 20 obrazložitve).
³ Sodba VS RS I Ips 36786/2012 z dne 2. 2. 2007.