VSM Sodba III Kp 42643/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta zapora in denarno kazen v skupnem znesku 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 15. 6. 2023 od 16.35 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 97. člena tega zakona pa se potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, to je mobilnega telefona in dveh SIM kartic, po osmem odstavku 308. člena KZ-1 pa še odvzem osebnega avtomobila znamke Audi A4 in kontaktnega ključa.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenskih sankcijah, konkretno zaradi izrečene kazni zapora in varnostnih ukrepov odvzema mobilnih telefonov ter osebnega avtomobila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo oziroma nižjo kazen zapora in nižjo denarno kazen ter mu vrne zasežena mobilni telefon in osebno vozilo, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu, čeprav mu je izreklo najnižjo predpisano kazen, ni upoštevalo vseh okoliščin primera, oziroma je le-te upoštevalo napačno. Izrečena kazen je hkrati nerazumno višja od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih, tovrstna neenakost kaznovanja pa predstavlja kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo, saj se ni opredelilo do argumentov zagovornika v dokaznih predlogih in zaključni besedi. Izpostavlja ugotovitev sodišča, da obteževalnih okoliščin pri obdolžencu ni našlo, v nadaljnji obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da je pri odmeri kazni upoštevalo okoliščine, v katerih je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, način izvršitve in nagibe, iz katerih je dejanje izvršil. Gre dejansko za obteževalne okoliščine, zato je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu sama s seboj v nasprotju.

5Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino. Vendar sodišče tega nagiba obdolženca, kot tudi načina in okoliščine, v katerih je izvršil kaznivo dejanje, očitno ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, saj je obdolžencu izreklo z zakonom predpisano minimalno kazen zapora. Ob sklicevanju na izpovedbi zaslišanih tujcev, da so vsi tujci v obdolženčev avtomobil sedli prostovoljno, zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je obdolženec izkoristil njihovo življenjsko stisko. Očitano kaznivo dejanje je namreč že po svoji naravi povezano s specifičnimi okoliščinami in življenjskimi stiskami ilegalnih prebežnikov v ogroženih državah, njihovi prevozi v specifičnih okoliščinah in načinih izvršitve pa praviloma nikoli niso neodplačni, kot je bilo s priznanjem obdolženca, podprtim z zbranimi dokazi v spisu, brez dvoma potrjeno tudi v obravnavanem primeru.

6Pri zavzemanju za izrek nižje kazni obdolžencu zagovornik ne more biti uspešen niti z navedbami, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki jih je zagovornik zatrjeval v zaključni besedi. Navaja, da obdolženec v organizaciji prevoza ni imel pomembne vloge in zanj ni prejel plačila; znašel se je v težki življenjski situaciji, brez zaposlitve, ko je potreboval denar za zdravljenje bolne, še ne dve leti stare hčerke; star zgolj 25 let; da je njegova noseča zunajzakonska partnerka v posledici stresa, povezanega s kaznivim dejanjem, izgubila otroka; ter da so tujci v vozilo obdolženca vstopili prostovoljno in se niso počutili ogroženo. Vse navedene okoliščine so po mnenju zagovornika posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

7Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Nedvomna dejanska ugotovitev o načinu prevažanja tujcev, podprta s priznanjem obdolženca in dokazi v spisu, brez dvoma potrjuje zaključek, da je obdolženec s tem tujce izpostavil nevarnosti za njihovo zdravje in življenje. Da je izguba otroka - sicer tragična okoliščina - dejansko v vzročni povezavi z obdolženčevo storitvijo kaznivega dejanja, ostaja gola, z ničemer podkrepljena trditev. Nobena od ostalih pritožbeno izpostavljenih okoliščin na strani obdolženca, pa ne pomeni posebne olajševalne okoliščine, ki bi po zakonu utemeljevala izrek omiljene kazni, temveč gre zgolj za splošne olajševalne okoliščine, kar - čeprav ni izrecno omenjeno v razlogih izpodbijane sodbe - velja tudi za starost obdolženca.

8Glede na ugotovljene relevantne okoliščine je odmerjena kazen zapora, kot tudi določeno število dnevnih zneskov v okviru izrečene denarne kazni obdolžencu, po presoji višjega sodišča ustrezna, primerna in pravična in je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist; odločitev pa tudi ustrezno in zadostno obrazložena. V nasprotno zagovornik ne more prepričati niti s sklicevanjem na nevzdržno stanje v zavodih za prestajanje kazni zapora zaradi njihove kronične prezasedenosti in posledično obremenitev pravosodnih policistov, kot navaja, saj te okoliščine na odmero kazni ne morejo vplivati; kot tudi ne s posplošenim sklicevanjem na sodbe različnih okrožnih sodišč v državi in eno odločbo Višjega sodišča v Mariboru glede izrečenih kazenskih sankcij za istovrstno kaznivo dejanje. Ob izboru konkretnih primerov iz sodne prakse, bi namreč moral zagovornik na njihovi podlagi obrazloženo utemeljiti, da je bila v primerljivih okoliščinah za istovrstno kaznivo dejanje drugim obdolžencem izrečena drugačna, milejša, kazenska sankcija.¹ Tem merilom zagovornik v pritožbi ni zadostil. Zato mu ni mogoče pritrditi, da izrečena kazen obdolžencu - sicer na minimumu zakonsko predpisane za očitano kaznivo dejanje - pomeni neenako obravnavanje obdolženca v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj, kar naj bi pomenilo kršitev načela pravne države in načela enakosti iz 2. in 14. člena Ustave. Odločitev v nasprotju z navedenimi ustavnopravnimi jamstvi bi bila namreč zgolj v primeru, če bi bistveno odstopala od kazni v (povsem) primerljivih zadevah, upoštevaje vse relevantne ugotovljene okoliščine. Takšnega odstopanja višje sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja. Uveljavljane kršitve torej niso podane.

9Zagovornik nasprotuje tudi izrečenima varnostnima ukrepoma - fakultativnemu odvzemu mobilnega telefona in obligatornemu odvzemu osebnega avtomobila obdolžencu. Meni, da je odločitev napačna, saj pogoji za odvzem predmetov niso podani, sodišče pa te odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo. Ni pojasnilo zaključka, da sta oba predmeta obdolženčeva last, prav tako pa se ni opredelilo do navedb zagovornika, da sta bila vozilo in mobilni telefon kupljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti obdolženca s sedanjo partnerko, ter da zato sodita v njuno skupno premoženje po 67. členu Družinskega zakonika.

10Ugotovitev in ocena sodišča prve stopnje, da sta oba odvzeta predmeta obdolženčeva last, ima nedvomno podlago v podatkih kazenskega spisa, primarno že v lastnih navedbah samega obdolženca ob navedbah osebnih podatkov. Razloge za odvzem je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe. Pri tem se sicer res ni opredelilo do navedb zagovornika v zaključni besedi, da naj bi predmeta predstavljala skupno premoženje obdolženca in njegove zunajzakonske partnerke, vendar so te navedbe, enako kot v pritožbi, primarno povsem posplošene in z ničemer podprte, še manj dokazane trditve, zato se sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve in upoštevaje določbo osmega odstavka 364. člena ZKP glede obrazložitve sodbe, do teh posplošenih navedb ni bilo dolžno opredeljevati. In drugič, tudi sicer premoženjska skupnost zakoncev (oziroma v obravnavanem primeru zunajzakonskih partnerjev) ni institut, ki bi zagotavljal, da bo univerzalni prispevek zakonca ob delitvi vselej opredmeten na kakem premoženjskem predmetu; premoženje take skupnosti ob delitvi je namreč lahko enako nič.² Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten. Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je namreč onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.³ Pritožbeno zatrjevane kršitve torej niso podane.

11Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa tudi na pritožbeni stopnji bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

¹ Sodba VSRS I Ips 24794/2015 z dne 29. 2. 2024.
² Utemeljitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017, uporabljiva tudi za obravnavani primer.
³ M. Šepec, Uvodna pojasnila v Kazenski zakonik z novelo KZ-1 I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 81.