VSM Sodba II Kp 16593/2022

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, prav tako ji je na podlagi četrtega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi z 48. členom KZ-1 izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta, računajoč od dneva pravnomočnosti te sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 38.300,00 EUR napotilo na pravdo. Glede stroškov kazenskega postopka je še odločilo, da je obdolženka po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so doslej zaznamovani v višini 989,55 EUR, obdolženka pa jih je dolžna plačati v 12 zaporednih mesečnih obrokih, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica glede izrečene stranske kazni, to je prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča glede izreka stranske kazni v trajanju enega leta spremeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica sicer uvodoma navaja, da izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter v odločbi o kazenski sankciji, vendar kršitve določb kazenskega postopka v nadaljevanju pritožbe ne utemelji, iz predhodnega stavka pa izhaja, da obdolženka sodbo izpodbija le glede izrečene stranske kazni, to je prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta. Zagovornica v pritožbi poudarja, da obdolženka, ki je bolna in jemlje predpisana zdravila, navedenega dne do trenutka prometne nezgode teh zdravil ni zaužila in je imela psihoaktivne učinke še zaradi zdravil od prejšnjega dne, prav tako še ni bila obravnavana zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, s storjenimi prekrški pa ni ogrozila življenja drugih. Od novembra 2021 tudi upravlja z motornim vozilom in upošteva vse omejitve v zvezi z uživanjem zdravil, zato je ni mogoče šteti za nevarno voznico. Po prometni nezgodi je tudi spremenila način jemanja predpisanih zdravil in nekatera tudi povsem opustila, saj je že samo dejstvo, da je povzročila prometno nezgodo, v kateri je ena oseba utrpela hudo telesno poškodbo, vplivalo nanjo, da je spremenila svoj odnos do vožnje. Zagovornica meni, da obdolženki ni mogoče očitati zavestnega ignoriranja prometnih predpisov, prav tako pri njej očitno ni bil ocenjen vpliv zdravil na njene psihofizične sposobnosti s strani izbranega zdravnika. Ob tem pa tudi ni bila poučena, da predpisana zdravila, zlasti jemanje v kombinaciji, kot jih je uživala, v tako veliki meri vplivajo na varno udeležbo v prometu.

5S pritožbenimi izvajanji zagovornice sodišče druge stopnje ne more soglašati. Uvodoma je izpostaviti, da je bila obdolženka spoznana za krivo očitanega kaznivega dejanja na podlagi sprejetega priznanja krivde, zaradi česar se v skladu z drugim odstavkom 370. člena ZKP takšna sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar nakazujejo pritožbene navedbe v zvezi z dokazanostjo subjektivnega znaka očitanega kaznivega dejanja.

6Po presoji pritožbenega sodišča pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe, ki izpodbijajo trajanje na prvi stopnji izrečene stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Pritožnica se zavzema za to, da bi bila glede na izpostavljene okoliščine zadostna stranska kazen v trajanju šestih mesecev, čemur ne gre pritrditi. Kot je ustrezno izpostavilo v svojih razlogih že prvostopenjsko sodišče, je glede na ugotovljene okoliščine, ko je obdolženka vozila pod vplivom kar štirih psihoaktivnih zdravil in bila predhodno že dvakrat obravnavana za prekrške zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena, da je izrečena stranska kazen v trajanju enega leta povsem primerna. Ne gre prezreti, da je bila oškodovanka B. B. v obravnavani prometni nezgodi hudo telesno poškodovana in bo njeno zdravje ostalo za vselej v manjši meri okvarjeno. Tako okoliščine, ki jih v svoji pritožbi poudarja zagovornica, ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjske odločitve, saj bo tudi po presoji sodišča druge stopnje enoletno obdobje primerno, da bo obdolženka v celoti ozavestila nujnost doslednega spoštovanja cestnoprometnih predpisov.

7Glede na to, da se navedbe obdolženkine zagovornice niso izkazale za utemeljene, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve kazenskega postopka oziroma kazenskega zakona v škodo obdolženca, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Čeprav pritožba obrambe ni bila uspešna, je višje sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je invalidsko upokojena in prejema nizko pokojnino, zaradi česar je na mestu ocena, da bi lahko bilo s plačilom sodne takse, ob že naloženih stroških postopka na prvi stopnji, ogroženo njeno vzdrževanje oziroma vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati.