VSL Sodba III Kp 42558/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti, nastali v pritožbenem postopku, bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1G in mu izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 1.500,00 EUR. Obtožencu je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1G v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 18.48 ure dne 18. 8. 2020 dalje ter mu na podlagi 73. člena KZ-1G odvzelo elektronsko napravo mobilni telefon znamke Xiaomi, z vstavljeno SIM kartico, in ga skladno z določilom četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve „vseh“ stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo državni tožilec iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani obtožencu kazen zviša na najmanj štiri leta in šest mesecev zapora.

3Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženi po svojem zagovorniku in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na vrsto in višino kazenske sankcije, in obtoženemu upravičeno izreklo triletno zaporno kazen ter stransko denarno kazen v višini 1.500,00 EUR.

6Pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje soobtoženemu B. B., ki je krivdo na predobravnavnem naroku priznal, izreklo kazen štirih let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 1.500,00 EUR, in ob tem poudarja, da je edina razlika med njima, da je B. B. kazenska evidenca obsežna, A. A. pa prazna, ter dodaja, da B. B. kazenski list ni bil nikoli ažuriran v smislu zakonske rehabilitacije, saj se zadnje sodbe nanašajo na kazniva dejanja, ki jih je ta storil pred osmimi leti. Do navedenih okoliščin se je prvostopenjsko sodišče podrobno in prepričljivo opredelilo, ko je v 44. točki sodbe navedlo, da izrečena kazen obtoženemu B. B. ne more predstavljati izhodišča za odmero kazni obtoženemu A. A., saj je obtoženi B. B. predkaznovan in je od leta 2002 dalje, ko je bil prvič pravnomočno obsojen, kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, pri čemer so mu bile večinoma izrečene zaporne kazni, zadnjo kazen zapora pa je prestal 18. 2. 2017. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pri obtoženemu B. B. izkazana tudi predkaznovanost za prekrške. Pritožnikovo stališče o B. B. neažuriranem kazenskem listu je brezpredmetno, saj je bil slednji pravnomočno obsojen kar osemkrat, prvič leta 2002 zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin in goljufije, nato pa je kontinuirano izvrševal kazniva dejanja zatajitve, tatvine, nasilništva, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, goljufije, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu, vse do leta 2016, ko je bil zadnjič pravnomočno obsojen na enotno kazen štirih let in osmih mesecev zapora, pri čemer so mu bile v večini izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrednotilo vlogi obeh obtožencev in zaključilo, da priznanje obtoženega B. B. nima tolikšne teže z vidika ugotavljanja dejanskega stanja in skrajšanja postopka, kot jo izpostavlja pritožnik, saj so ga bremenili tehtni dokazi, oba obtoženca so namreč policisti zaustavili, ko sta v avtu prevažala nelegalne prebežnike.

7Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, kar je povsem pravilno v predmetni zadevi storilo sodišče prve stopnje in jasno ter kritično podalo obrazložitev v 45. do 47. točki izpodbijane sodbe. Sklicevanje pritožnika na izrečene zaporne kazni v kazenskih zadevah z istovrstnim kaznivim dejanjem je brezpredmetno, saj odločb sodišč druge stopnje ni moč šteti za obvezujočo pravno podlago pri odločanju v podobnih primerih. Matematično izrekanje kazni, kot ga ponuja pritožnik, v smislu „večje kot je število ilegalnih prebežnikov, ki jih obtoženec prevaža, višja bo kazen,“ pa predstavlja (preživeto) idejo retributivizma, ki daleč odstopa od razumevanja namenov kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. V navedeni določbi je namreč zajetih več različnih namenov kaznovanja: prevencija, retribucija in rehabilitacija, pri katerih je zaradi koherentnosti in jasnosti sistema nujna ustrezna vzpostavitev hierarhije med njimi, kar je v zakonskem besedilu določeno z besedo „predvsem“, ki se nanaša na možnost storilca kaznivega dejanja, da se dostojno vključi v skupno družbeno okolje, torej na rehabilitacijski vidik kaznovanja.¹ Prav slednje je, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, obžalovanje, opravičilo najemodajalcu avtomobila), ovrednotenju obteževalnih okoliščin (izkoriščanje življenjske stiske ilegalnih prebežnikov, število oseb in razmere, v katerih jih je prevažal) in upoštevanju objekta kazenskopravnega varstva v konkretnem primeru (javni red in mir), pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje.

8Očitano kaznivo dejanje je povezano s specifičnimi socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere v Sloveniji, ki praviloma ni ciljna država ilegalnih prebežnikov, ni mogoče vplivati. Sodišče prve stopnje je povsem razumno izpostavilo okoliščino, da so v praksi večinoma procesuirani vozniki, prevozniki tujcev, ki imajo najnižji položaj med udeleženci v verigi nezakonitih prehajanj državne meje in so večinoma pripadniki marginalnih skupin, kar velja tudi za obtoženega A. A., prejemnika socialne pomoči in invalidskega dodatka, s sindromom odvisnosti ter duševnimi in vedenjskimi motnjami zaradi uživanja sedativov in hipnotikov, ki prebiva pri mami v enosobnem stanovanju v večstanovanjskem objektu, namenjenem osebam s posebnimi potrebami in starejšim ljudem. Po mnenju sodišča druge stopnje je tako izrečena zaporna kazen obtoženemu A. A. povsem ustrezna in je jasno sporočilo glavnim organizatorjem nezakonitih prehajanj državnih meja, ki ponavadi ostajajo nekaznovani, o nedopustnosti izvrševanj teh kaznivih dejanj, kar nenazadnje izhaja iz (mesec dni pred storitvijo kaznivega dejanja) spremenjene predpisane kazni, katere spodnja meja, določena v šestem odstavku 308. člena KZ-1G, se je s spremembo zakona povečala za kar trikrat.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba niti s trditvijo o znani politiki pregona državnega tožilstva, da v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku tožilstvo predlaga tretjino nižjo kazen, ne navaja utemeljenih razlogov, ki bi upravičevali zvišanje obtožencu izrečene kazni zapora na „okoli“ petih let zapora, ker je sodišče v postopku zoper obtoženega A. A. izvedlo glavno obravnavo. S priznanjem obtoženec ne samo prizna dejansko stanje in pravno kvalifikacijo, temveč se tudi odreka številnim procesnim jamstvom, kot so kontradiktornosti glavne obravnave, privilegiju zoper samoobtožbo, delno pravici do pravnega sredstva ter vsebinski sodni presoji. Obtoženec je že policistom ob prijetju navajal o svojem slabem psihičnem stanju v času storitve kaznivega dejanja, zaradi česar je na predobravnavnem naroku predlagal postavitev ustreznega sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je predlaganim dokazom obrambe sledilo in izvedlo dokazni postopek zgolj v smeri ugotavljanja obtoženčeve prištevnosti, kar je njegova temeljna pravica do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), ki med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in ne sme neugodno vplivati na višino izrečene kazni.

10Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (brezposelnost, slabo premoženjsko stanje) je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

------------------------------------

¹ Plesničar M., M.: Nov veter v slovenski kaznovalni politiki? Dva poudarka iz predloga novele KZ-1E. Pravna praksa, 2016, št. 41–42, str. 15.