VSK Sodba II Kp 19071/2022

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izreče denarna kazen v višini 120 dnevnih zneskov po 25,00 EUR oziroma 3.000,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora,

pritožba obdolženčevega zagovornika pa se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 108,50 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega Igorja Starca spoznalo za krivega nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 324. člena KZ-1 določilo denarno kazen v višini 120 dnevnih zneskov po 25,00 EUR oziroma 3.000,00 EUR denarne kazni, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obdolženec v primeru preklica pogojne obsodbe dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev, če pa se ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije, pri čemer se mu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati v roku enega leta. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v znesku 224,00 EUR po tarifni št. 7115 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter v znesku 35,00 EUR po tarifni št. 7110 ZST-1.

2Zoper sodbo se pritožujeta višja državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Državna tožilka sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nepogojno denarno kazen v višini 120 zneskov po 25,00 EUR oziroma 3.000,00 EUR ter pusti v veljavi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije za čas enega leta.

3Obdolženčev zagovornik se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in sicer v delu, ki se nanaša na odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo, v delu, ki se nanaša na izrek varnostnega ukrepa, razveljavi.

4Pritožba državne tožilke je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba obdolženčevega zagovornika.

5Strinjati se je treba z državno tožilko, da izrek pogojne obsodbe ni upravičen. Sodišče prve stopnje je navedeno sankcijo utemeljilo z ugotovitvijo, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza, saj je krivdo priznal, izrazil obžalovanje in pojasnil okoliščine, v katerih se je znašel pri obravnavanem početju. Zato je pričakovati, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Ta zaključek pa državna tožilka izpodbija z ugotovitvijo, da je obdolženec storil dve grobi kršitvi cestnoprometnih pravil, saj je pod vplivom alkohola vozil po vozišču, ki je namenjen vožnji v nasprotni smeri in kolikor bi bil obravnavan zgolj za storjena prekrška, bi bil deležen strožje sankcije kot v obravnavanem primeru, ko je storil kaznivo dejanje. Z vidika specialne in generalne prevencije je zato nesprejemljivo, da je storilec kaznivega dejanja kaznovan mileje kot storilec prekrška, zaradi česar meni, da je edina primerna kazenska sankcija nepogojna denarna kazen.

6Z navedenim stališčem državne tožilke sodišče druge stopnje povsem soglaša. Drži sicer, da sodišče po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Vendar pa je to določbo treba razumeti skupaj s splošnim pravilom za odmero kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 in spacialno preventivnim namenom kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. Pozitivna prognoza pri storilcu zato ne more biti ključni razlog za izrek sankcije opominjevalne narave, temveč je treba v prvi vrsti upoštevati težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde. V zvezi s tem pa pritožnica utemeljeno opozarja na obdolženčevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, zlati vožnjo pod vplivom alkohola, ki je po statističnih podatkih eden od najbolj pogostih vzrokov za prometne nesreče. Povsem utemeljena pa je tudi njena primerjava s postopkom o prekršku, kjer bi obdolženec bil deležen strožje sankcije kot sedaj v predmetnem, kazenskem postopku. Spričo navedenega je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo po prvem odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo nepogojno denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7Enaki razlogi, kot so zgoraj navedeni, terjajo zavrnitev pritožbe obdolženčevega zagovornika. Ta meni, da izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja ni pravilen, saj obdolženec ni nevaren voznik v cestnem prometu. Šlo je namreč za enkraten dogodek, z zdravniškim spričevalom pa je obdolženec dokazal, da je sposoben za vožnjo v cestnem prometu, kar je sprejelo tudi sodišče druge stopnje v sklepu z dne 7.7.2022, ko je ugodilo pritožbi in obdolžencu vrnilo začasno zaseženo vozniško dovoljenje. Odločitev sodišča pa je po mnenju zagovornika tudi nezadostno obrazložena, saj sodišče ne pove zakaj se je odločilo za izrek varnostnega ukrepa, katerega namen je preprečiti nadaljnjo udeležbo obdolženca v javnem prometu, če pa na drugi strani ugotavlja, da je pri njem podana pozitivna prognoza.

8Sodišče prve stopnje je razloge za odvzem vozniškega dovoljenja podrobno obrazložilo v 5. točki sodbe in iz teh izhaja, da je ocenilo, da bi njegova udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za ostale udeležence. Poleg tega pa je ugotovilo, da bi bil odvzem vozniškega dovoljenja obligatoren, kolikor bi bil obdolženec obravnavan v postopku o prekršku. Ugotovilo je torej enako kot državna tožilka glede izreka denarne kazni. Razlogi sodbe zato v tem delu le zavračajo predhodni zaključek o obdolženčevi pozitivni prognozi glede denarne kazni. Ker pa je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, je tudi odločitev o izreku varnostnega ukrepa povsem skladna z namenom izrekanja varnostnih ukrepov.

9Spričo obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po tem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

10Glede na to, da z odločitvijo sodišča druge stopnje ni bilo odločeno v prid obdolžencu, je ta na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Obdolžencu je bila taksa za denarno kazen, ob upoštevanju količnika 0,8 določena v višini 224,00 EUR, vendar, ker je državna tožilka s pritožbo uspela, bi morala taksa ob količniku 1 znašati 280,00 EUR, kar pomeni, da mora obdolženec doplačati še 56,00 EUR. Glede takse, kolikor se nanaša na zavrnjeno pritožbo glede varnostnega ukrepa, pa je po tarifni št. 7122 treba upoštevati količnik 1,5 glede na takso, ki je bila določena v postopku na prvi stopnji oziroma 35,00 EUR, kar torej znese 52,50 EUR. Skupaj je zato obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 108,50 EUR.