VSC Sodba II Kp 4858/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena R. S. in F. V. sta dolžna plačati sodni taksi za pritožbi zoper sodbo, obtožena v znesku 540,00 EUR, F. V. pa v znesku 30,00 EUR.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena R. S. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača v dobro državnega proračuna 50.000,00 EUR, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje F. V. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 74. in 75. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženi naložilo, da v dobro državnega proračuna plača 50.000,00 EUR, kolikor je znašal znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Prvostopenjsko sodišče je obtoženi naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 128,01 EUR, stroškov pooblaščencev F. V., ki bodo odmerjeni kasneje ter plačilo sodne takse 360,00 EUR.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženke ter pooblaščenci F. V. Zagovorniki uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pooblaščenci F. V. pa izpodbijajo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da F. V. priglašeni premoženjskopravni zahtevek prisodi oziroma podrejeno, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obtožene:

5Po proučitvi predmetne pritožbene zadeve drugostopenjsko sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Zbrano dokazno gradivo je pravilno ocenilo, prav tako pa je v izpodbijani sodbi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obtoženi očitano kaznivo dejanje napeljevanja h kvalificirani obliki kaznivega dejanja goljufije z gotovostjo dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti kot pravilne sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov pa gre za dodati sledeče:

6Zagovorniki se uvodoma sklicujejo na navajanja v besedi strank po končani glavni obravnavi 19. 11. 2019. V tej zvezi gre opozoriti, da ZKP v prvem odstavku 369. člena predpisuje vsebino pritožbe. Ta mora po 3. točki citiranega zakonskega določila obsegati tudi obrazložitev. Vendar pa, v skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo (glej 4. točko komentarja 369. člena ZKP mag. Štefana Horvata, GV Založba Ljubljana, 2004), pritožba, ki se v razlogih le sklicuje na prejšnje pritožbe ali navedbe v drugih vlogah pritožnika, ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP. To je tudi povsem logično, saj je bila faza kazenskega postopka na katero se pritožnik sklicuje že zaključena pred končno odločitvijo prvostopenjskega sodišča in pred izdelavo pisnega odpravka izpodbijane sodbe, kar pomeni, da pritožnik sploh še ni mogel polemizirati z zaključki sodišča, ki jih je to obrazložilo v napadeni sodbi. Prav tako v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno, sodišče druge stopnje v tej sodbi ni odgovarjalo na navedbe zagovornikov, podane v besedi strank.

7Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožniki zatrjujejo na podlagi prepričanja, da izpodbijana sodba nima razlogov o obtoženkini krivdi. Obtoženki očitano napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja je ena izmed oblik udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja, ki je po prvem odstavku 37. člena KZ-1 izvršena, ko napeljevalec drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Po drugem odstavku istega člena je sankcioniran napeljevalec k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če kaznivega dejanja storilec niti ni poskušal storiti. Napeljevalčev naklep obsega dve posledici, in sicer storilčevo odločitev za kaznivo dejanje ter samo storitev kaznivega dejanja. Povedano drugače, napeljevalec h kaznivemu dejanju goljufije se zaveda, da storilca napeljuje k storitvi tega kaznivega dejanja in to hoče, storilec posledično, zaradi uspešnega napeljevanja, ki se lahko manifestira v prigovarjanju, obljubljanju, ukazovanju ipd., pa stori to kaznivo dejanje. Pod točkama 36. in 37. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obtoženkin subjektivni odnos do kaznivega dejanja, torej do zavestnega in hotnega napeljevanja obsojene K. B. k storitvi kaznivega dejanja goljufije opredelilo kot direktni naklep. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je obtoženka z navajanji in prigovarjanji, navedenimi v opisu kaznivega dejanja, izkoriščajoč ob tem premoženjsko stisko K. B., še zlasti pa medsebojno zaupno razmerje in vodljivost slednje, pri njej vzbudila odločitev, da izvrši kaznivo dejanje goljufije. Obtoženki so bile obenem znane vse okoliščine tega kaznivega dejanja h kateremu je napeljala K. B. in ga je slednja dosledno upoštevajoč obtoženkina navodila tudi izvršila. Tako gre zaključiti, da so pritožbeni očitki o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, neutemeljeni.

8Dalje zagovorniki zmotno ocenjujejo, da je izpodbijana sodba nerazumljiva ter da temelji na napačni oceni dokazov, napačnih zaključkih o dejanskem stanju ter napačnih pravnih naziranjih. Strinjati se sicer gre s pritožniki, da je sodišče prve stopnje pod točko 47 obrazložitve nekoliko neustrezno zapisalo, da naj bi bil predmet kazenskopravnega varstva lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin obeh obtoženih in dejstvo, da sta si na škodo oškodovane družbe pridobili protipravno premoženjsko korist, vendar ni res, da bi se takšno naziranje prvostopenjskega sodišča kazalo skozi celotno obrazložitev. Povsem jasno je namreč, da je predmet kazenskopravnega varstva v predmetnem primeru premoženje, saj gre za tipični premoženjski delikt. Po izključitvi F. V. kot oškodovanca predmetnega kaznivega dejanja, pa je očitno, da je predmet kazenskopravnega varstva premoženje oškodovane družbe A., d. o. o., kot tudi izhaja iz aktualnega opisa kaznivega dejanja goljufije.

9Pritožniki problematizirajo dejanske zaključke prvega sodišča, ki se nanašajo na vodljivost obsojene storilke K. B. ter oporekajo pravilnosti očitka, da naj bi obtožena izkoristila premoženjsko stisko storilke, ker naj ta sploh ne bi bila izkazana. Res je sicer, kot izpostavljajo zagovorniki, da je bila K. B. zaposlena na pomembnih položajih v številnih podjetjih (S., S.1, L., P., članica nadzornega sveta N.), da je bila strokovnjakinja na področju financ in da je bila sicer na poslovnem ter strokovnem področju suverena. To pa še ne pomeni, da je bila takšna v zasebnem življenju. Kot izhaja iz njenih izpovedb, ki so jih nenazadnje potrdile priče J. K., L. M. in M. G., se je sprva k obtoženi zatekla po pomoč, v upanju, da ji bo lahko s svojimi alternativnimi metodami pomagala pri reševanju osebnih stisk. Že to, da se je ″izjemno močna osebnost″, kot K. B. označujejo pritožniki, zatekla k alternativnim metodam za odpravljanje težav v zakonu, kaže na njeno ranljivost na področju zasebnega življenja, kot jo je tudi ugotovilo prvo sodišče. Podobne dvome je izrazila priča L. M., ko ji ni bilo jasno, kako lahko takšna oseba kot je K. B. išče tovrstno pomoč in je v navezi s takšno osebo kot je obtoženka in kako ima slednja lahko nanjo tako velik vpliv. Ni pa bila M. edina, ki je potrdila velik vpliv obtoženke na K. B., tudi priča M. G. je K. B. v tistem času opisovala kot „hipnotizirano“ osebo, ki njenih dobronamernih nasvetov sploh več ni poslušala. K. B. je obtoženko spoznala preko J. K., pred tem ji niso bile znane težave F. V. s financiranjem njegove družbe in s temi jo je seznanila obtožena, ko je ugotovila, da je K. B. strokovnjakinja na področju financ. Ona je že na samem začetku povezala K. B. z F. V. in kot izhaja iz izpovedb K. B., ki jih je potrdil F. V., se je morala po navodilih obtoženke predstavljati kot samska, brez otrok in z zaposlitvijo v Bruslju. Ni nobenega razloga, da sodišče ne bi sledilo navedbam K. B., da je bila v času storitve kaznivega dejanja v finančnih težavah. Nenazadnje je bil v tistem času njen mož brez zaposlitve, sama je morala skrbeti za vzdrževanje dveh otrok in nositi vse stroške bivanja. Tudi priča L. M. je na glavni obravnavi potrdila, da ji je K. B. omenjala finančne težave. Glede na vse izvedene dokaze, ki so se nanašali na ugotavljanje vodljivosti K. B. s strani obtoženke v času storitve kaznivega dejanja in njihovo pravilno oceno po prvem sodišču, sodišče druge stopnje meni, da je bilo v tej smeri dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno tudi brez angažiranja ustreznega izvedenca.

10Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da so izkazana dejstva in okoliščine, ki izključujejo pravilnost ugotovitve, da je F. V. verjel v trditve K. B. o potrebi plačila provizije, ker ni bil nek amater na gospodarskem področju, ampak je imel dolgoletne izkušnje in mu je bilo jasno, da se za pridobitev financiranja provizija ne plačuje. Sodišče druge stopnje v tej zvezi izpostavlja prepričljivo izpovedbo F. V., da se mu zaradi slabe bonitete družbe A., d.o.o. in že prej zavrnjenih prošenj za odobritev financiranja pri isti banki, ni zdelo nič nenavadnega, da bi bilo treba za odobritev financiranja plačati provizijo. V letu gospodarske krize 2009 banke praviloma avtohiš niso financirale in so zaradi tega mnoge propadle. Seveda je bilo tako njemu kot tudi drugim vpletenim v pridobitev financiranja jasno, da zahteva po proviziji, ki jo je lažno navajala obsojena storilka, dejansko pomeni zahtevo po podkupnini. Takšno dojemanje zahteve po plačilu provizije sta pojasnili tudi priči D. K. in M. K.. V primeru, če je bilo F. V. znano, da plačuje podkupnino za odobritev bančnega financiranja, pa zagovorniki zastopajo tezo, da je podkupovanje kaznivo dejanje (op. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po 242. člena KZ-1) in zaradi zavržnosti takšnega početja, si F. V. ne zasluži pravnega varstva. Sodišče druge stopnje se s to tezo ne strinja, saj kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je predmet kazenskopravnega varstva v obravnavani zadevi, potem ko je iz opisa kaznivega dejanja izpadel F. V. kot oškodovanec, zgolj še premoženje oškodovane družbe A., d. o. o., katere prokurist je F. V. bil. Zato ne gre slediti pritožnikom, da v predmetni zadevi ni konkretizirana preslepitev F. V.. F. V. je bil namreč prepričan, da je provizija oziroma podkupnina namenjena ″dvema osebama z vrha H. L.″ kot pogoj za odobritev financiranja, v kar ga je obsojena storilka po navodilih obtožene uspešno prepričala. F. V. je bil zaveden oziroma preslepljen, saj je bilo z gotovostjo tudi ugotovljeno, da znesek 70.000,00 EUR ni bila cena storitve K. B. Če bi F. V. vedel, da je denar namenjen njej in obtoženi, ji ga ne bi izročil. Iz izpovedb K. B. in F. V., ki jih je potrdila priča D. K., izhaja, da je bil kot plačilo za urejeno financiranje K. B. obljubljena brezplačna uporaba vozila višjega razreda znamke Jeep Grand Cherokee. Tudi ni nobenega razloga, da bi F. V. po dokončni odobritvi financiranja obtoženko in K. B. nagradil s po 500,00 EUR nagrade, če bi vedel, da je za svojo storitev dobila že 70.000,00 EUR in brezplačno uporabo vozila.

11Pritožniki dalje izpostavljajo, da je bila prvotna obtožnica v opisu kaznivega dejanja obsežnejša, saj je navajala tudi domnevno agresivno ravnanje F. V. napram obtoženi, dolg do obtožene zaradi vlaganja v skupno premoženje, itd., kar vse pa naj bi se tekom kazenskega postopka izkazalo za neresnično. To dejstvo pa naj bi potrjevalo, da naj bi F. V. izrabil vsako priložnost za dosego cilja. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da je bil opis le očiščen balasta oziroma dejstev, ki niso odločilna. Tak kot je ostal, pa vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Glede na to, da je bilo v dokaznem postopku z gotovostjo dokazano, da je obsojena storilka K. B. po napeljevanju obtožene F. V. spravila v zmoto z lažnimi zatrjevanji, da mora plačati osebam iz H. L. 70.000,00 EUR provizije, kar pa je bil znesek, ki je bil namenjen njej in obtoženki, ni prepričljiva teza obrambe, da naj bi si F. V., ob pomoči K. B. vse izmislil z namenom, da doseže svoj cilj. Ta pa naj bi bil po pritožnikih poplačilo terjatev, ki jih zoper obtoženko uveljavlja v pravdnih postopkih. Glede na vse po prvem sodišču pravilno ocenjene dokaze, sodišče druge stopnje te možnosti ne sprejema. Znesek uveljavljanega deleža na skupnem premoženju 60.000,00 EUR po prepričanju sodišča druge stopnje nima nobene zveze z zneskom 70.000,00 EUR, ki ga je F. V. na škodo družbe A, d.o.o. izročil K. B.

12Sodišče druge stopnje zavrača tudi v nadaljevanju pritožbe izpostavljeno možnost, da naj bi bil kazenski postopek zoper obtoženo R. S. posledica dejstva, da sta se F. V. in K. B. z inkriminiranjem obtoženke rešila kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj goljufije oziroma poslovne goljufije. Zoper že obsojeno K. B. (tedaj H.) je tekla preiskava zaradi kaznivih dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1 in goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, zoper F. V. pa je tekla preiskava zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1. Ko so rezultati preiskave zanesljivo izkazali dejstvo, da podkupnina osebam iz ″vrha H. L.″ ni bila dana in je bilo vse skupaj izmišljeno s strani obtožene in že obsojene K. B., državni tožilec več ni imel nobene dejanske podlage, da bi obdolžene K. B., F. V., pa tudi A. P. (nekdanji direktor H. L.) preganjal zaradi kaznivih dejanj po 241. oziroma 242. členu KZ-1. Državni tožilec je zato 23. 1. 2017 zoper navedene odstopil od pregona za ta kazniva dejanja, zoper K. B. (tedaj D.) in obtoženo R. S. pa vložil obtožnico, zoper K. B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, zoper obtoženo R. S. pa zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 37. členom KZ-1. Ker ni bilo nobenih dokazov, da je bila podkupnina zahtevana, dana oziroma sprejeta, K. B. pa je bila v nadaljevanju procesuirana zaradi kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije, povzete okoliščine v ničemer ne potrjujejo, da sta ona in F. V. lažno kot napeljevalko prikazovala obtoženo R. S. ter da naj bi bil razlog za takšno početje spor o skupnem premoženju F. V. in obtožene.

13Sodišče druge stopnje tudi zavrača pritožbene navedbe, da tedanje zaupno razmerje med F. V. in obtoženko izključuje možnost spravljanja v zmoto ali preslepitev. Pri preslepitvi F. V. zaupno razmerje z obtoženko ni imelo nobenega bistvenega pomena, saj je obtoženka kot napeljevalka F. V. preslepila preko že obsojene storilke K. B., ki naj bi kot finančna strokovnjakinja imela zveze na H. L. in bi s pomočjo svojih zvez pri vrhu te banke proti plačilu ″provizije″ dosegla odobritev financiranja F. V. družbe A. d.o.o.. Z analizo premoženjskih razmer obtoženke v obravnavanem času, je sodišče prve stopnje samo dodatno podkrepilo svojo dokazno oceno. Ti podatki pa nikakor ne izkazujejo, da F. V. ne bi govoril resnice, še zlasti glede odločilnih dejstev predmetnega kaznivega dejanja o njegovi preslepitvi k plačilu 70.000,00 EUR, pod pretvezo, da plačuje provizijo za odobritev financiranja na eni strani ter goljufivem namenu obtožene kot napeljevalke ter K. B. kot storilke kaznivega dejanja.

14Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtožene. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženkine krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženke. V določeni kazni enega leta in šestih mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (obtoženkina neobsojenost ter časovna odmaknjenost kaznivega dejanja) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

K pritožbi pooblaščenec F. V.:

15V skladu z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen), oprostilo obtoženca obtožbe (358. člen), sodbo s katero je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Le v primeru, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen). V primeru obsodilne sodbe kot je bila obtoženi R. S. izrečena s pritožbeno izpodbijano sodbo, bi se smel oškodovanec pritožiti le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ter odločbe o stroških. Vendar pa je F. V. izgubil status oškodovanca v tej kazenski zadevi s tem, ko ga je prvo sodišče izpustilo kot oškodovanca iz opisa kaznivega dejanja, zoper takšno odločitev prvega sodišča pa državni tožilec ni napovedal pritožbe niti se posledično ni pritožil. Če bi mu pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku takšen status priznalo, bi s tem poseglo v sam opis dejanja in ugotovljeno dejansko stanje po izpodbijani obsodilni sodbi. Kot rečeno, bi sodišče druge stopnje lahko presojalo pravilnost tozadevne odločitve prvega sodišča le, če bi jo pritožbeno problematiziral državni tožilec, česar pa slednji ni storil. Pritožbeno sodišče F. V. po uradni dolžnosti ne more podeliti statusa oškodovanca, kar posledično pomeni, da ne more poseči v odločbo prvostopenjskega sodišča s katero je F. V. na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in jo spremeniti ali razveljaviti v skladu s pritožbenim predlogom njegovih pooblaščencev. Tako pritožbeno sodišče ni imelo na voljo nobene druge možnosti, kot da pritožbo pooblaščencev F. V. zavrne kot neutemeljeno.

16Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obtoženke ter pooblaščencev F. V. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Obtoženka in F. V. s pritožbama nista uspela in zato morata plačati sodni taksi kot strošek pritožbenega postopka. Obtožena R. S. po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 540,00 EUR, F. V. pa po določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP, po tarifni št. 74013 ZST-1 v znesku 30,00 EUR. Izterjani bosta s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.