VDSS Sodba Pdp 551/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku s sklepom z dne 19. 4. 2023 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 5. 2023; 2. da delovno razmerje tožnika pri toženki na delovnem mestu višji policist - starejši policist ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč traja še naprej z vsemi pravicami; 3. da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto višji policist - starejši policist ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati neprekinjeno delovno dobo ter ga za to dobo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje; 4. da je toženka dolžna tožniku za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo obračunati nadomestilo plač v bruto znesku 2.362,68 EUR mesečno ter tožniku po obračunu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti nadomestila plače do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje pri ugotavljanju pogoja "ugotovitve razloga za izredno odpoved". Toženka je bila z razlogom za izredno odpoved seznanjena že bistveno prej, kot zatrjuje, saj je bil 31. 8. 2022 o zaznavi kaznivega dejanja tatvine obveščen posebni oddelek SDT RS, ki je bil 22. 2. 2023 obveščen tudi o zaznavi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov. Pri tem je ključni podatek, ki ga je sodišče izpustilo, da je med subjekti, ki se jim vroča dopis, navedena tudi Generalna policijska uprava, Služba generalnega direktorja policije (GPU SGDP). V skladu s sodno prakso VSRS¹ je mogoče zaključiti, da se je generalni direktor policije z razlogi za podajo izredne odpovedi seznanil na navedena dneva, ko je SGDP po elektronski pošti prejela navedena dopisa. Materialnopravno zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je bistveno le, kdaj se je z razlogi za izredno odpoved dejansko seznanil generalni direktor policije, saj je preveč restriktivno, nepredvidljivo in onemogoča pravno varnost. Izredna odpoved z dne 19. 4. 2023 je tako zaradi poteka 30-dnevnega roka prepozna. Tožnik poudarja, da je bila na navedena dneva (31. 8. 2022 in 22. 2. 2023) Služba generalnega direktorja policije obveščena o zaznavah in odstopu preiskav glede kaznivih dejanj, zato je edina smiselna razlaga, da je bil generalni direktor na navedena datuma seznanjen z razlogi za podajo izredne odpovedi tožniku, sicer pa bi v skladu z navedeno sodno prakso o tem moral biti seznanjen. Ker sta bila dopisa na navedena dneva elektronsko posredovana GPU SGDP, je z ugotovitvijo, da iz nobenega dokumenta v sodnem spisu ne izhaja, da bi bila vsaj Služba generalnega direktorja policije dejavna pred 23. 3. 2023, sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja na možnost številnih zlorab instituta izredne odpovedi in zavlačevanja preiskovanja sumov kaznivih dejanj ter posledičnega manipuliranja začetka teka subjektivnega roka, kar je v nasprotju z namenom določitve prekluzivnega roka, sprejeta sodna praksa in pomanjkanje zakonske ureditve pa to omogočata. Zmoten je prvostopni zaključek, da so podani znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v povezavi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, saj je v nasprotju z ugotovitvijo o obvestilu državne tožilke SDT, da je zavrgla poročilo policistov, ker ni podan utemeljen sum, da je tožnik storil navedeno kaznivo dejanje. Sodišče s tako odločitvijo ne verjame tožilki, ki je specializirana na področju kazenskega pregona, razlogov za tako odločitev pa ne pojasni. V tem delu je obrazložitev pomanjkljiva in sodbe ni mogoče preizkusiti, glede odločilnih dejstev pa obstaja nasprotje med predloženimi listinami in razlogi sodišča, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zlorabe osebnih podatkov tožnik izpostavlja, da niso bili podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so bili vpogledi nepooblaščeni že zgolj zato, ker niso bili zavedeni v policijske evidence. Pri ugotovitvi, da tožnik ni znal pojasniti spornih vpogledov, sodišče prve stopnje ni upoštevalo njihove časovne oddaljenosti. Zmotno je ugotovilo razlog za srečanje tožnika in A. A. na parkirišču policijske postaje. Vpogled in obdelava podatkov je dopustna, če je podana zakonska podlaga in gre za opravljanje nalog policije. Tožnik navaja razloge za posamezni očitani vpogled in izpostavlja, da je ves čas utemeljeno mislil, da z vpogledi izvaja naloge policije, saj je izvajal preventivno dejavnost. Vpogledov ni izvajal zaradi osebnih razlogov v lastno korist niti brez vedenja osebe, katere podatke je obdeloval, saj je vse vpoglede opravil na njen predlog, torej z njenim soglasjem. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo soglasja A. A. k vpogledom. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Prvostopna sodba vsebuje jasne in izčrpne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni podanih nobenih nasprotij, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotij med predloženimi listinami in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh listin. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku podane na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi očitanih mu kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj tatvine in zlorabe osebnih podatkov. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila odpoved podana pravočasno, očitki kršitev z znaki obeh kaznivih dejanj pa izkazani.

7V zvezi z zaključkom o pravočasnosti odpovedi tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer se ne strinja z ugotovitvijo, da je bila odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana pravočasno, znotraj prekluzivnega roka za njeno podajo, je materialnopravno pravilna ter v prvostopni sodbi tudi dovolj izčrpno in prepričljivo obrazložena (obrazložitev v točkah 5 do 11). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, razen če ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, v tem primeru se objektivni rok za podajo odpovedi podaljša za ves čas, ko je možen kazenski pregon. Vprašanje trenutka ugotovitve razloga za izredno odpoved, torej dejanske seznanitve z bistvenimi elementi očitane kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v vsakem primeru posebej. Pri tem je pomembna seznanitev tistega, ki nastopa v imenu delodajalca, kar je v primeru državnega organa predstojnik tega organa (20. člen ZDR-1). Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je zato sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko gre za odpoved policistu, pravilno vezalo na seznanitev s strani (v. d.) generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s posamezno od kršitev s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena Služba generalnega direktorja policije oziroma slednji, vendar ni bil. Tako stališče je povsem skladno z uveljavljeno sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje tudi izčrpno citiralo (obrazložitev v točki 11). Pravilnosti zavzetega stališče ne more omajati v pritožbi izpostavljena sodna odločba, v kateri je bilo glede na okoliščine tistega primera ugotovljeno, da je bil z obvestilom Službe generalnega direktorja s strani SDT o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico o tožničinih kršitvah kot razlogu za podajo izredne odpovedi obveščen tudi generalni direktor policije.

8Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi bilo potrebno kot trenutek seznanitve toženke z razlogom za izredno odpoved šteti že datuma 31. 8. 2022 oziroma 22. 2. 2023, ko je bilo o zaznavi posameznega kaznivega dejanja obveščeno Specializirano državno tožilstvo (SDT) oziroma njegov posebni oddelek. Tudi če je bil dopis o zaznavi posameznega kaznivega dejanja istega dne (v vednost) poslan GPU SGDP, to še ne pomeni seznanitve generalnega direktorja policije z zaznavo, še manj pa njegove seznanitve z razlogi za izredno odpoved.² V pritožbi grajani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz nobenega dokumenta v sodnem spisu ne izhaja, da bi bila vsaj Služba generalnega direktorja policije dejavna pred 23. 3. 2023, tožnik neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj posredovanje dopisa o zaznavi kaznivega dejanja (v vednost) še ne pomeni dejavnega ugotavljanja razloga za izredno odpoved, tem manj pa že trenutka njegove ugotovitve s strani predstojnika, od katerega bi lahko tekel subjektivni rok za podajo odpovedi. Sicer pa toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni podal konkretnih trditev, s katerimi bi trenutek dejanske seznanitve generalnega direktorja policije z razlogi za odpoved vezal na šele v pritožbi s tem v zvezi izpostavljena dopisa (z dne 31. 8. 2022 oziroma 22. 2. 2023). Zato gre pri teh pritožbenih navedbah za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dejansko vprašanje glede trenutka seznanitve toženke z razlogi za izredno odpoved na podlagi rezultatov izpeljanega dokaznega postopka pravilno razrešilo z zaključkom, da je ta trenutek nastopil 23. 3. 2023, kot je utemeljeno razbralo tako iz listinskih dokazov (predvsem priloga B2), pisne izjave generalnega direktorja (priloga B68), kakor tudi na podlagi izvedenih osebnih dokazov, saj nobena od oseb, ki so bile s tožniku očitanimi ravnanji seznanjene oziroma so jih v okviru svojih službenih obveznosti (notranje varnostnega postopka oziroma preiskovanja razlogov za sum kaznivih dejanj) raziskovale, ni potrdila, da bi bil o ugotovitvah pred navedenim datumom že obveščen generalni direktor policije. Pritožbeno opozarjanje na možnost zavlačevanja preiskovanja sumov kaznivih dejanj ter posledičnega manipuliranja začetka teka subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi, je za obravnavano zadevo nerelevantno, zloraba, pred katero svari tožnik, v obravnavani zadevi ni bila ugotovljena.

10Prvostopnemu zaključku, da so v tožniku očitanih ravnanjih podani znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena istega zakona (neuspelo napeljevanje) tožnik neupravičeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja zgolj na podlagi okoliščine, da je državna tožilka SDT zavrgla poročilo policistov, ker (po njeni presoji) ni bil podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine. Že sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločitev državne tožilke SDT nima nobenega vpliva na obravnavano zadevo. Sodišče v delovnem sporu namreč lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu.³ Ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa, da bi bila kazenska odgovornost tožnika ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi storitve kaznivega dejanja, temveč zaradi očitane kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, za kar zadošča ocena delodajalca neodvisno od uvedbe ali celo uspeha kazenskega postopka. Taka ocena je bila v obravnavani zadevi podana, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da so bili v ravnanju tožnika vsi znaki očitanega kaznivega dejanja tudi podani, kar je podrobno pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Pravilnosti takega zaključka tožnik, razen z neutemeljenim sklicevanjem na relevantnost presoje državne tožilke SDT, konkretno niti ne graja. Posledično je brez podlage tudi očitek nasprotja med predloženimi listinami in razlogi sodišča (pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ki ga tožnik neupravičeno vidi v drugačnem zaključku sodišča prve stopnje glede podanih vseh znakov kaznivega dejanja, od tistega, ki ga je sprejela državna tožilka SDT. Podobno sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, ker je najprej povzelo navedbe tožnika, da naj bi pri napeljevanju k tatvini šlo zgolj za zbadanje oziroma hecanje, nato pa prepričljivo pojasnilo, zakaj temu ne verjame (kontinuirana komunikacija, konkretizirana s posredovanjem fotografij, lokacij, zaščitenosti vitrin, dejansko ogledovanje predmetov s strani naslovnika A. A.).

11Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z zaključkom, da so v drugem tožniku očitanem ravnanju (nepooblaščen vstop v računalniško zbirko osebnih podatkov in 25-krat obdelava osebnih podatkov A. A. v obdobju od 1. 1. 2021 do 1. 9. 2022) podani znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu KZ-1. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se tožniku očita izpolnjenost znakov tega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s sedmim odstavkom 143. člena KZ-1, pri katerem gre za vdor ali nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek (drugi odstavek), kar pri kvalificirani obliki tega dejanja stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (sedmi odstavek), pri čemer je irelevantno morebitno soglasje osebe, na katero se osebni podatek nanaša. Soglasje te osebe bi bilo namreč pomembno zgolj pri očitku ravnanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1, ki zoper tožnika ni bil podan. Zato tožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere neuspešno poudarja soglasje A. A. za sporne vpoglede. Glede na to, da je zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 143. člena KZ-1 celo pridobivanje osebnega podatka za koga drugega z vdorom oziroma nepooblaščenim vstopom v računalniško vodeno zbirko podatkov, je samo po sebi razumljivo, da je soglasje tistega, za katerega se osebni podatek pridobiva, praviloma podano. Slednje torej ne more biti hkrati razlog za ekskulpacijo. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopnega zaključka, da so bili vpogledi nepooblaščeni, ki naj bi ga sodišče sprejelo že zgolj zato, ker niso bili zavedeni v policijske evidence, ter s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo v obratnem vrstnem redu, kot poskuša prikazati pritožba. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka (listinskih dokazov in zaslišanih prič, katerih izpovedbe je podrobno povzelo in prepričljivo dokazno ocenilo - točke 21 do 31 obrazložitve) je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik posameznih očitanih vstopov v računalniško vodeno zbirko podatkov ni uspel upravičiti, saj ni dokazal, da je vanje vpogledoval v službene namene. Iz dejstva, da vpogledi niso bili zavedeni v policijskih evidencah (niso bili zapisani v delovnem nalogu, v uradnem zaznamku niti v poročilu o opravljenem delu oziroma v poročilu dežurnega), je sodišče prve stopnje zgolj sklepalo, da tožnik v zvezi s spornimi vpogledi ni opravljal policijskih nalog oziroma izrekal ukrepov, saj če policist osebo obravnava oziroma ji izreče ukrep, mora to zabeležiti, torej ustrezno evidentirati. To pa pri očitanih vpogledih (ažurno) ni bilo storjeno (tožnik jih je poskušal upravičiti z uradnim zaznamkom skoraj dve leti kasneje - UZ z dne 21. 1. 2023). Ker so se vsi sporni vpogledi in na njihovi podlagi pridobljeni osebni podatki nanašali na tožnikovega znanca A. A., je tudi neutemeljen tožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo časovne oddaljenosti očitanih vpogledov kot razloga, da jih tožnik ni znal pojasniti oziroma upravičiti. Razlogi, zaradi katerih se je tožnik dogovarjal za srečanja z A. A. prav na lokaciji parkirišča policijske postaje, so za odločitev irelevantni, kar posledično velja tudi za pritožbeno grajo s tem v zvezi. V pritožbi izpostavljeno, da naj bi tožnik ves čas utemeljeno mislil, da z vpogledi izvaja naloge policije, saj je izvajal preventivno dejavnost, pa se izkaže kot nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v odgovoru na pritožbo namreč utemeljeno izpostavlja, da tožnik takega subjektivnega prepričanju v času izvajanja očitanih vpogledov v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, temveč je nasprotno v svoji izpovedbi kot stranka celo priznaval, da je znancu delal uslugo, česar pa seveda ni mogoče enačiti z izvajanjem policijskih nalog.

12Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje pritožbene stroške.

¹ VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015.
² Za ugotovitev odpovednega razloga je pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec preko zakonitega zastopnika ali predstojnika, v konkretnem primeru generalnega direktorja policije, dovolj zanesljivo ugotovi kršitev in posledično poda odpoved - tako VSRS VIII Ips 28/2022 z dne 17. 1. 2023, tudi VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013.
³ Tako tudi VSRS VIII Ips 177/2014 z dne 15. 12. 2014.