VSK Sodba II Kp 8150/2024

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s tretjo alinejo 3. točke in 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je izreklo kazen enega leta in pet mesecev zapora, ki se izvrši na način, da obtoženec v obdobju treh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist na način in s pravnimi pouki, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 324. člena KZ-1 in po določbi 48. člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in enega meseca od pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov kazenskega postopka je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik, oba zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju dveh let, obtoženčev zagovornik pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi priznanja krivde obtoženca, zato se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe predvsem omejilo na utemeljitev razlogov za izrek kazenske sankcije in nadomestitve izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist.

5Državna tožilka navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno odmerilo stranske kazni, pri čemer trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil obtoženec že obravnavan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, zaradi katerih mu je prenehala veljavnost vozniškega dovoljenja decembra 2018, pa je obtoženec avtomobil vozil še vse do 11. 12. 2023, ko je storil obravnavano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je čas trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije izreklo za čas enega leta in enega meseca od pravnomočnosti sodbe. Pravilno je upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, pri čemer pritožnica nima prav, da bi moralo sodišče upoštevati tudi predkaznovanost obtoženca za cestnoprometne prekrške, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da obtožencu niso bile izrečene sankcije za prekrške.

6Obtoženčev zagovornik navaja, da je izrečena zaporna kazen prestroga ter bi se tudi s pogojno obsodbo doseglo namen kaznovanja. Po njegovi oceni je izbira in odmera sankcije nepravilna. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati okoliščine glede vožnje osebnega avtomobila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker obtoženec ni bil seznanjen, da z veljavnim vozniškim dovoljenjem ne razpolaga. Poleg tega pritožnik trdi, da obravnavana zadeva po strogosti bistveno odstopa od primerljive sodne prakse, pri čemer našteva sledeče zadeve: III Kp 25881/2014, II Kp 4663/2015, II Kp 19071/2022 in II Kp 42631/2016.

7Gornje pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika niso utemeljene in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je glede izrečene zaporne kazni navedlo v 4. in 7. točki izpodbijane sodbe ter v 10. točki izpodbijane sodbe, ko je odločilo, da je glede na okoliščine primera utemeljeno, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Pravilno je upoštevalo, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, zato pritožnik nima prav, da obtoženec ni vedel, da v času storitve kaznivega dejanja ni imel veljavnega vozniškega izpita B kategorije. Sodišče prve stopnje je nadalje izhajalo iz teže kaznivega dejanja in stopnje obtoženčeve krivde ter okoliščin na njegovi strani, pri čemer je utemeljeno sledilo namenu kaznovanja ter v celoti upoštevalo načelo sorazmernosti in enakosti pred zakonom glede izreka sankcij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne olajševalne okoliščine in jim dalo pravo težo ter je utemeljeno spoznalo, da bo tudi izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obtožencu dosegla namen kaznovanja. Pritožnik nadalje nima prav, da so izpostavljene zadeve iz sodne prakse primerljive obravnavani, saj gre v obravnavani zadevi za kvalificirano obliko storitve kaznivega dejanja po četrtem odstavku 324. člena KZ-1, medtem ko gre pri izpostavljenih zadevah za temeljno kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen in zapor do treh let, kar sodi v pristojnost okrajnega sodišča.

8Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov pred tem sodiščem.