VSC Sklep II Kp 36707/2023

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru obdolženega A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju IV K 36707/2023 z dne 24. 10. 2023, s katerim je bilo ugodeno predlogu tožilstva za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ter z izpodbijanim sklepom ta predlog tožilstva zavrnilo.

2Zoper tak sklep se pritožuje okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 372. in 373. členom Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obdolžencu odredi začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 10. 2023 odločilo, da se obdolžencu začasno, za čas trajanja kazenskega postopka, odvzame vozniško dovoljenje, nato pa je s sklepom z dne 14. 11. 2023 zavrnilo ugovor obdolženca, vložen po njegovem zagovorniku, zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Celju je s sklepom II Kp 36707/2023 z dne 6. 2. 2024 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 11. 2023 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ob ponovnem odločanju je, glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ustrezno sledilo navodilom pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 6. 2. 2024 ter po presoji vseh relevantnih ugotovljenih okoliščin zaključilo, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja predmetnega kazenskega postopka ni (več) nujen in sorazmeren ukrep.

5Namen in narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1, saj gre pri obeh ukrep za preventivno sankcioniranje, katerega namen je izločiti nevarnega voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka, temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakon predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-328/04 z dne 23. 11. 2004, ki je ob tem izpostavilo tudi pomen načela sorazmernosti.

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru upoštevalo, da je v obravnavanem dogodku obdolženec vozil pod vplivom alkohola s koncentracijo kar 1,42 grama alkohola na kilogram krvi, kar že samo zase predstavlja grobo kršitev cestnoprometnih predpisov in nevarnost za udeležence cestnega prometa; da je ob tej vožnji povzročil prometno nesrečo, v kateri je nasprotni udeleženec utrpel hude telesne poškodbe; da je bil obdolženi že predhodno obravnavan zaradi storitve prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker je kot voznik začetnik v cestnem prometu vozil motorno vozilo v času, ko je imel v organizmu najmanj 0,29 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka; da mu je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi EPVD 157/2021 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nato pa s sklepom 13. 1. 2022 ugodilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; da je v tem sklepu storilcu določilo preizkusno dobo dvanajstih mesecev, v katerih se je moral udeležiti edukacijskih delavnic; da je preizkusna doba po navedenem sklepu Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu trajala od 3. 2. 2022 do 3. 2. 2023; da se je obdolženec na edukacijske delavnice prijavil 11. 1. 2023 (dan pred obravnavanim kaznivim dejanjem v tem postopku) in jih tudi pravočasno opravil; da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sklepom 6. 2. 2024 odločilo, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši; da je od domnevno storjenega kaznivega dejanja do dneva ponovnega odločanja o predlaganem ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja preteklo že več kot leto dni; da je v tem času obdolženec bil udeležen v cestnem prometu, vendar v tem času ni bil spoznan za krivega storitve kakšnega kaznivega dejanja ali za kakšen nov prekršek ter da ni bil obravnavan za prekrške niti po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

7Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje poudarilo, da je namen ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja čimprejšnja izločitev nevarnega voznika iz javnega prometa, da bi se preprečilo nadaljnje ogrožanje življenj in zdravje drugih udeležencev v cestnem prometu in s tem ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, zaradi česar je potrebno postopati hitro in brez odlašanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je v konkretni zadevi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka že izgubil svoj namen zaradi poteka časa od storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Poudarilo je, da policisti obdolžencu vozniškega dovoljenja na dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja niso odvzeli, ker so iz izpisa iz evidence o vozniškem dovoljenju videli, da je bil zoper njega voden ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z odložitvijo izvršitve in da v času ponovnega odločanja predlagani ukrep ni sorazmeren in ni potreben, saj ves čas od storitve obravnavanega dejanja do dneva odločanja, obdolženec ni storil nobenega novega prekrška, zaradi česar ga ni mogoče šteti za nevarnega voznika, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz prometa več kot leto dni po domnevni storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

8Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in tudi utemeljeno zaključilo, da v predmetni zadevi, zlasti glede na potek časa, ni izkazana nujnost in sorazmernost predlaganega ukrepa.

9Res je sicer, da v predmetnem postopku obravnavano kaznivo dejanje ni edina kršitev pravil o prepovedi vožnji pod vplivoma alkohola, saj je bil obdolženec že spoznan za odgovornega storitve prekrška, ko je kot voznik začetnik vozil pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,29 miligrama na liter izdihanega zraka, zaradi česar mu je bilo posledično izrečeno tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar je potrebno upoštevati tudi, da je prekršek vožnje pod vplivom alkohola storil že 31. 7. 2021, da je uspešno prestal preizkusno dobo po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je trajala od 3. 2. 2022 do 3. 2. 2023 in tudi opravil vse obveznosti, ki so mu bile naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi česar do izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni prišlo. Slednje dejstvo pa pomeni, da obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila. Prav tako ne drži, da sodišče ni preverjalo ali je zoper obdolženca uveden kakšen prekrškovni postopek, ki ni pravnomočno končan, saj je takšne poizvedbe opravilo pri Policijski postaji Slovenj Gradec, ki je z dopisom z dne 16. 2. 2024 sporočila, da obdolženi ni bil obravnavan za kakšen nov prekršek po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

10Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ob smiselnem stališču sodne prakse, da nepravnomočnih postopkov ni mogoče očitati obdolženemu škodo, po oceni tožilstva tudi vsebinsko enako ni mogoče uveljavljati negotova dejstva in nepravnomočnih postopkov zgolj v korist. Iz teh navedb namreč izhaja stališče pritožnika, da naj bi sodišče v primeru, če nima podatkov o tem, da so bili zoper obdolženega sproženi kakšni postopki, domnevalo, da postopki tečejo, kar pa bi bilo prav tako v nasprotju z domnevno nedolžnosti.

11Pritožnik nadalje sicer utemeljeno izpostavlja, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženi v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storil v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje zoper varnost cestnega prometa, neutemeljeno pa zatrjuje, da preizkusna doba in edukacijske delavnice niso dosegle svojega namena zato, ker se je obdolženi na edukacijske delavnice prijavil 11. 1. 2023, naslednji dan 12. 1. 2023 pa povzročil prometno nesrečo ob vožnji motornega vozila pod visokim vplivom alkohola, v kateri je druga oseba utrpela hudo telesno poškodbo. Glede na to, da je obdolženec edukacijske delavnice obiskoval šele po storitvi v predmetnem postopku obravnavanega kaznivega dejanja, ni mogoče trditi, da te niso dosegle svojega namena, zlasti ob upoštevanju prej izpostavljenega dejstva, da po storitvi v predmetnem postopku obravnavanega kaznivega dejanja obdolžencu niso bile pravnomočno izrečene kazenske sankcije niti v prekrškovnih postopkih. Tako se tudi pritožbene navedbe, da se namen obdolženega, da se bo spremenil, izkaže za neiskrenega in da služi zgolj kot sredstvo za doseganje njegovih nadaljnjih koristi, predstavljajo zgolj domneve pritožnika.

12V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu ob odločanju o končni odločitvi glede prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni moglo upoštevati predmetnega nekončanega kazenskega postopka in ravnanja obdolženega, ki presega prekrškovno kršitev varnosti v cestnem prometu, da pa bi lahko okrožno sodišče v nasprotju s tem to upoštevalo in ima na razpolago celovitejšo sliko ravnanj obdolženega in njegovo dejansko nevarnosti, pritožbeno sodišče poudarja, da je v okviru presoje te nevarnosti sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo že zgoraj izpostavljene ugotovitve, ko je presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve ni mogoče oceniti, da gre za tako nevarnega voznika, ki bi ga bilo nujno in nemudoma potrebno izločiti iz prometa.

13Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da argumentacija sodišča ne upošteva zakonskega okvirja in vseh okoliščin obravnavane zadeve. Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja (čeprav bi glede na ugotovljeno stopnjo alkohola v organizmu obdolženca in izkazane telesne poškodbe drugega udeleženca prometne nesreče bilo pričakovati, zlasti ob upoštevanju, da je v času obravnavanega kaznivega dejanja še bila v teku preizkusna doba po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja). Ker iz kazenske ovadbe z dne 27. 1. 2023, ki jo je, glede na datum na prejemni štampiljki, tožilstvo prejelo 3. 2. 2023, izhaja, da naj bi obdolženi povzročil prometno nesrečno iz malomarnosti, v kateri se je ena oseba huje telesno poškodovala, so neprepričljive navedbe pritožnika, da v obravnavani zadevi niso bili izkazani pogoji, da bi se obdolženemu prej odvzelo vozniško dovoljenje tj. v kratkem času po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Čeprav v okviru predkazenskega postopka res ni mogoč ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljena in je sprožitev kazenskega postopka objektivni pogoj za podajo predloga po 137. členu ZKP, glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj (ki ga je Okrožno sodišče v Celju sicer prejelo šele 25. 5. 2023) ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Sicer se je na načelni ravni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da potreba, da se dejansko stanje najprej razišče in sproži kazenski postopek, ki je kar najbolj skladen z objektivno ugotovljenimi okoliščinami primera, ne more biti okoliščina, ki preprečuje, da se storilca tako resnega kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa odstrani iz cestnega prometa zgolj zaradi dejstva, da je minilo nekaj mesecev od obravnavanega dogodka. Vendar pa glede na podatke, s katerimi je razpolagalo tožilstvo že ob prejemu kazenske ovadbe, ko ni bilo ovir, da ne bi tožilstvo predlagalo začasni odvzem vozniškega dovoljenja že prej in ko so se v vmesnem času tj. od storitve obravnavanega kaznivega dejanja do ponovnega odločanja o ugovoru izkazale okoliščine, ki jih je v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izpostavil zagovornik, vendarle ni mogoče trditi, da bi bil ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka nujno potreben in sorazmeren za preprečitev nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa, ko pa v vsem tem v vmesnem času več kot enega leta niso izkazane okoliščine, ki bi kazale, da gre za nevarnega voznika, pač pa nasprotno, da se je storilčev odnos do kršitev cestnoprometnih predpisov izboljšal. Poleg tega pa odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na dejstvu, da je poteklo nekaj mesecev od dneva storitve obravnavanega kaznivega dejanja do podaje predloga oziroma dneva odločanja, temveč tudi na podlagi ostalih zgoraj izpostavljenih dejstev.

14Tudi trditev pritožnika, da je v četrtem odstavku 324. člena KZ-1 predviden obligatorni izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, pri čemer pa kazenski postopki tečejo več let in ne zgolj nekaj mesecev, ne more biti prepričljiv argument, da potek časa od storitve obravnavanega kaznivega dejanja do podaje predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, ne more biti razlog za sprejem ocene, da je izkazana sorazmernost tega ukrepa. Pri odločanju o začasnih omejevalnih ukrepih je načelo sorazmernosti še posebej pomembno, saj se v pravice obdolženca posega že na podlagi določene stopnje verjetnosti, preden je torej mogoče z gotovostjo zaključiti, da je očitano mu dejanje dejansko storil. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni obligatoren, kot to velja za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ki temelji na pravnomočno dognanem dejanskem stanju, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je za storjeno kaznivo dejanje tudi kriv. Pa tudi sicer velja poudariti, da odlašanje s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja lahko predstavlja izvotlitev namena tega ukrepa, saj je zaradi nevarnosti, ki jo tak voznik predstavlja za cestni promet, potrebno nujno ukrepanje in takojšnja izločitev tega voznika iz cestnega prometa.

15Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa. Glede na zgoraj pojasnjeno ni mogoče trditi, da edukacijske delavnice niso vplivale nanj, ko pa ni izkazano, da bi po opravi teh edukacijskih delavnic in po izteku preizkusne dobe, bili zoper obdolženega sproženi kakšni kazenski postopki (razen predmetnega), še manj pa, da bi bil pravnomočno spoznan za odgovornega storitve kakršnegakoli prekrška zoper varnost cestnega prometa oziroma kakšnega kaznivega dejanja. Ravno dejstvo, da ni izkazano, da bi bili zoper obdolženca, razen predmetnega postopka, uvedeni kakšni drugi kazenski ali prekrškovni postopki, je podlaga za sklepanje sodišča, da se je obdolženi spremenil in se zlasti pod vplivom okoliščine, da sta s partnerko postala starša, v večji meri začel zavedati svoje odgovornosti, ne zgolj za svoje, temveč tudi za življenje otroka. Okoliščina, da v daljšem časovnem obdobju obdolženec ni bil obravnavan za druge prekrške zoper varnost cestnega prometa, vendarle kaže, da je verjetnost, da obdolženi v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, zlasti, da ne bo majhnega otroka prevažal v vozilu, ko bo vozil pod vplivom alkohola, večja od verjetnosti, da bi se to zgodilo. V nasprotju s stališčem pritožnika pritožbeno sodišče meni, da glede na vse izkazane okoliščine v konkretni zadevi nikakor ni pavšalno, temveč ustrezno obrazloženo in tudi pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da nevarnost, da bi obdolženi ponovil podobno kaznivo dejanje, ne obstaja oziroma da ta nevarnost ni tako visoka, da bi mu bilo potrebno nemudoma začasno odvzeti vozniško dovoljenje ter mu s tem preprečiti možnost udeležbe v cestnem prometu.

16Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neutemeljene, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa tudi ni bilo zaslediti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).