VSM Sodba IV Kp 20621/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 2.100,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki se izvrši. Skladno določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je v plačilo naložilo tudi del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer del izvedenine izvedenca prometne stroke v višini 859,84 EUR ter stroške pričnin v višini 38,22 EUR, medtem ko ga je plačila preostalih stroškov kazenskega postopka oprostilo.

2Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik, in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da kazensko sankcijo spremeni tako, da obdolžencu denarno kazen zniža na petdeset dnevnih zneskov, zavzema pa se tudi krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila, in sicer v trajanju šestih mesecev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Jedro pritožbenih navedb predstavlja očitek obdolženčevega zagovornika, da je dejansko stanje v danem primeru zmotno ugotovljeno, čeravno je bil v postopek dokazovanja vključen tudi izvedenec prometne stroke, katerega izvid in mnenje pa nista prepričljiva oziroma sta v nasprotju s pravili vožnje v cestnem prometu. Tozadevno poudarja, da je izvedenec ob pomanjkanju materialnih dokazov, kje je bil kraj trčenja, zaključil, da tudi v krožišču, kjer morajo vozniki zapuščati prvi izvoz, če se razvrstijo na zunanji pas, lahko nadaljujejo vožnjo po notranjem pasu, kar pa je prepovedano, saj vozniki ne smejo voziti po zunanjem pasu tako, da zapustijo krožišče šele v enem od naslednjih izvozov. Takšno stališče izvedenca je po mnenju zagovornika v nasprotju s pravili vožnje v krožišču in nasprotuje zagovoru obdolženca, ki je povedal, da se je oškodovana brez razumnega razloga zaustavila v krožišču, ko iz njene leve strani po zunanjem pasu ni prihajalo nobeno motorno vozilo. Skozi pritožbeno izvajanje tako zavzame stališče, da je za nastalo prometno situacijo izključno odgovorna oškodovana, ki je dejansko iz drugega dela Slovenije in se je v smeri B. peljala komaj drugič, zaradi česar ji okoliščine prometnega režima v krožišču niso znane ter je vozilo v krožišču zaustavila brez razumnega razloga. Zagovornik je mnenja, da je zato ogrožala drugega udeleženca v cestnem prometu, to je obdolženega, ki je vozil za njenim vozilom in je tako prišlo med obema voziloma do stika.

5Povzetemu zatrjevanju obdolženčevega zagovornika pa ne gre slediti. Dejansko stanje je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega A. A. in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno, jasno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s ponujenim razlogovanjem v celoti soglaša in ga v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema, medtem ko v zvezi s pritožbenim izvajanjem le še dodaja:

6Obdolženčev zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, in skuša prepričati z lastnim materialnim ovrednotenjem, pri čemer pa v utemeljitev drugačnega gledišča na sprejete dokaze in iz njega izvedenih lastnih pravnih in dejanskih zaključkov ne ponudi prepričljivih in vzdržnih razlogov za dvom v pravilno sprejete prvostopenjske zaključke. Zagovor obdolženega, v okviru katerega je skušal prepričati, da je za nastalo prometno situacijo odgovorna izključno oškodovana, ker je v inkriminiranem trenutku na zarisanih trikotnikih zaustavila, čeprav je bilo vse prosto in je avtomatsko mislil, da se bo peljala naprej (v krožišče, op. s.), je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, podanim tehtnim razlogom pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ter jih dosledno sprejema kot pravilne in točne. Da zagovornik ne sprejema natančne in prepričljive izpovedi oškodovane C. C. v opisu njene vožnje pred krožiščem in smiselnemu razlogu za to, da se je pred vključitvijo v promet ustavila, oporeka pa tudi ugotovitvam izvedenca za raziskavo prometnih nezgod Č. Č. in jasnemu zaključku, da je obdolženi s svojim ravnanjem in načinom vožnje na prekratki varnostni razdalji povzročil nevarno situacijo in prometno nesrečo, ni razumen in ne zadosten razlog, ki bi ovrgel prvostopenjsko sprejeto meritorno odločitev, sploh na točki, da oškodovani voznici ni moč očitati, da je s svojim ravnanjem povzročila nevarno situacijo. Še toliko bolj zato, ker procesni udeleženci na podani izvid in mnenje niso imeli pripomb, in ker skozi pritožbene poudarke izostane bistveno, tj. da je vzrok za nastalo trčenje v ravnanju obdolženca, ki je povzročil nevarno situacijo, saj je zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ko so bile njegove vozniške sposobnosti bistveno zmanjšane, za vozilom oškodovane vozil na prekratki varnostni razdalji in svojega vozila ni mogel pravočasno ustaviti, ko je vozilo pred njim ustavilo, ampak je vanj trčil, s tem pa povzročil tudi neposredno nevarnost za življenje in telo voznice v tem vozilu (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Uspešna pa ne more biti niti pritožbena graja o prestrogi kazenski sankciji. Zagovornik obdolženega je sicer mnenja, da bi bilo treba upoštevati ravnanje obeh udeležencev v cestnem prometu, saj je po njegovi oceni velik soprispevek za nastalo trčenje na strani oškodovanke, zato bi moralo sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevati pri izreku kazenske sankcije, ko je obdolžencu izreklo prepoved vožnje motornega vozila za čas desetih mesecev. V zavzemanju za spremembo kazenske sankcije, tj. krajšo dobo prepovedi vožnje motornega vozila in znižanje izrečene denarne kazni pa se zagovornik osredotoči predvsem na olajševalne okoliščine na strani obdolženega, ki je zaposlen in pri delodajalcu vozi specialna vozila za dostavo raznovrstnega materiala, s čimer poudarja njegove dolgoletne vozniške izkušnje.

8Povzetemu pritožbenemu navajanju in zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo pa ne gre pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi razumno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo tako na višino obdolženemu A. A. izrečene denarne kazni, kot tudi na dolžino izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Za sprejeto odločitev je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo izčrpno in prepričljivo razlogovanje, temelječe na smiselnem vrednotenju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Z nazorno prvostopenjsko celostno podano oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša in ji vsebinsko nima ničesar dodati, glede pritožbenih izvajanj obdolženčevega zagovornika pa zgolj pripominja, da slednji s pripisovanjem večjega pomena olajševalnim okoliščinam, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na eni strani ter nekritičnemu popolnemu prezrtju obstoja v razmerju do obdolženega tudi obremenilnih okoliščin, izkazanih predvsem skozi visoko stopnjo alkoholiziranosti tempore criminis, povzročitev nevarnosti za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu, nekritičnem odnosu do kršitev pravil v cestnem prometu, stopnji krivde obdolženega, teži in naravi storjenega kaznivega dejanja ter okoliščinah, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, v spremembo kazenske sankcije obdolženemu v korist ne more prepričati.

9Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano. Tako utemeljene podlage za izrek milejše kazenske sankcije obdolženemu v korist, za kar si neuspešno prizadeva zagovornik, ni najti in se je zatorej strinjati s prvostopenjskim sodiščem, da mu je bila po vrsti, višini in časovnem okviru izrečena povsem ustrezna in pravična kazenska sankcija.

10Po obrazloženem, in ker zagovornik obdolženega glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, pri čemer je višina sodne takse odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo (št. 7114 in 7119).