VSK Sodba II Kp 32077/2021

I. Pritožba obdolženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec mora plačati sodno takso za pritožbo v višini 165,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega C. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi tretjega odstavka 314. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodne takse v višini 110,00 EUR.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uveljavlja, da je bilo v predmetnem kazenskem postopku kršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) iz 10. člena ZKP, 31. člena Ustave RS in 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožnica namreč zatrjuje, da obravnava obdolženca v predmetnem postopku predstavlja ponovni postopek za isto obdolženčevo ravnanje, za katerega je bil že pravnomočno sankcioniran. V opisu kaznivega dejanja se zatrjuje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1, ker je čoln upravljal pod vplivom alkohola, ker je vklopil avtopilota, kar naj bi vodilo v njegovo nepazljivost in posledično v trčenje dveh plovil. Pritožnica poudarja, da je bil obdolženec za kaznivo ravnanje upravljanja čolna pod vplivom alkohola že obravnavan, in sicer je bil kaznovan zaradi storitve prekrška zaradi kršitve 63. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ), za kar je tudi že plačal globo, zaradi česar ga ni dopustno za identični historični dogodek preganjati z identičnim očitkom v novem kazenskem postopku.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne očita, da je bila plovba pod vplivom alkohola vzrok za nastanek prepovedane posledice (povzročitev konkretne nevarnosti); slednja je nastala predvsem zato, ker je obdolženec ob vklopljenem avtopilotu opustil nadzor nad čolnom. Zato pritožbeni očitek, da gre v obravnavani zadevi za ponovno sojenje o istem ravnanju, za katero je bil obdolženec že pravnomočno sankcioniran za prekršek (upravljanje plovila pod vplivom alkohoola), ni utemeljen.

6Pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker v obdolženčevem ravnanju niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Gre le za nesrečo dveh plovil, v kateri nihče od udeležencev ni bil poškodovan in do katere je prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, za katere pa obdolžencu ni mogoče očitati kazenske odgovornosti. Da ta očitek ni utemeljen, je pritožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje in tem razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje.

7Pritožnica tako nima prav, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak splošno nevarnega dejanja. V skladu s pravno teorijo je splošno nevarno tisto dejanje, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je v obravnavanem primeru za podanost zakonskega znaka nevarnega dejanja odločilno, da iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec na čolnu vklopil avtopilota in nato opustil nadzor nad plovbo čolna. Pritožnica nima prav, da je iz opisa dejanja mogoče razumeti, da že sam vklop avtopilota pomeni opustitev nadzora nad plovbo, saj se obdolžencu očita, da zaradi plovbe ob vžganem avtopilotu ni bil pozoren na morebitno prisotnost drugih plovil in morebiti ljudi v morju, s čimer je opustitev nadzora nad plovbo čolna zadostno konkretizirana in dodatna konkretizacija (da je obdolženec zapustil krmilo) v opisu dejanja ni potrebna. Pritožnica ponavlja obdolženčev zagovor, da ni nikoli zapustil krmila in da je bil pozoren na okolico, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (zlasti točka 15 obrazložitve) navedlo prepričljive razloge, zakaj takemu zagovoru obdolženca ne verjame. Celota obdolžencu očitanih ravnanj, ko je vklopil avtopilota in opustil nadzor nad plovbo čolna, pomeni splošno nevarno dejanje in opustitev dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki z zvezi z očitkom prehitre vožnje, ki sicer v obravnavanem primeru ni ključni vzrok, da je prišlo do povzročitve nevarnosti za življenje ljudi (ta posledica je nastala predvsem zaradi opustitve nadzora nad plovbo čolna ob vklopljenem avtopilotu). Pritožnica navaja, da iz opisa dejanja ni razvidno, s kakšno hitrostjo je obdolženec plul. Opozarja, da policisti obdolžencu niso izrekli globe za prehitro plovbo, kar pomeni, da takšne kršitve niso zaznali. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da obdolženec ni pospešil do največje hitrosti, da plovilo ni glisiralo in da je šlo za optimalno hitrost plovbe oz. 22 vozlov, v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa navaja, da je bila potovalna hitrost 22 vozlov gotovo prevelika in da je šlo za kršitev 7. člena Pravilnika o izogibanju trčenja na morju. Na čem temelji ta gotovost sodišča, ni jasno in se obdolženec zoper ta očitek ne more braniti. Sodišče ne pojasni, s kakšno hitrostjo bi obdolženec še lahko plul, da ne bi kršil Pravilnika. Sodišče ne pove, ali na območju, kjer je prišlo do trka, velja omejitev hitrosti plovbe. Prav tako ni jasno, na čem temelji očitek sodišča, da bi morala biti plovba zelo počasna in prilagojena ravnanju, da bi lahko obdolženec gotovo še pravi čas slišal kričanje in videl mahanje drugih oseb. Obdolžencu ni jasno, s čim je torej dokazan očitek iz opisa dejanja, da obdolženec ni plul z varno hitrostjo oz. da je plul prehitro.

9V krivdoreku izpodbijane sodbe se obtožencu očita kršitev določbe 7. člena Pravilnika o izogibanju trčenja na morju, ki določa, da mora plovilo ves čas pluti z varno hitrostjo, da lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem prepreči trčenje in se glede na okoliščine in stanje lahko zaustavi na ustrezni oddaljenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je obdolženec kršil dolžnostno ravnanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila plovba s hitrostjo 22 vozlov ob opustitvi nadzora nad plovilom ob vklopljenem avtopilotu na območju, kjer je bila prisotnost drugih plovil in ljudi pričakovana, očitno prehitra, saj je obdolženec trčil v čoln A. A. Ni torej relevantno, s kakšno hitrostjo točno je obdolženec plul, ali na tem območju velja omejitev hitrosti plovbe ter da policisti obdolženca niso oglobili zaradi prehitre plovbe. Zato uresničevanje pravice do obrambe ni bilo v ničemer okrnjeno. V zvezi z očitanim nasprotjem v razlogih izpodbijane sodbe pa gre povedati, da sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne ugotavlja, da je bila hitrost obdolženčeve plovbe v danih okoliščinah optimalna, ampak govori o optimalni hitrosti plovbe le v smislu, da prednji del plovila ni bil povsem dvignjen in so zato obremenilne priče lahko videle premec plovila in kdo se nahaja na njem.

10Pritožnica uveljavlja, da v opisu dejanja ni konkretizirana prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi. Poudarja, da mora biti nevarnost konkretna, torej mora neposredno groziti, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine (življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti) individualno nedoločenega kroga oseb ali določenega, toda neomejenega kroga oseb. V obravnavanem primeru pa bi bila z ravnanjem obdolženca lahko ogrožena zgolj varnost ob meteorološki boji Vida navzočih ljudi (oškodovanca, B. B., D. D. in njunega sina), torej varnost individualno določenih posameznikov, ne pa individualno nedoločenega števila oseb ali pa individualno določenega neomejenega kroga oseb. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila na obravnavanem območju zasidrana druga plovila ali plavalci. Navaja, da do konkretne nevarnosti za življenje oseb, ki so se nahajale na čolnu B. B. ni prišlo niti ni moglo priti, ker plovilo ni bilo v liniji obdolženčeve plovbe oz. za oškodovančevim čolnom in ker se je obdolženčevo plovilo takoj po trku v oškodovančev čoln na mestu zaustavilo. Meni še, da obdolženec niti eni osebi ni povzročil smrtne nevarnosti.

11S temi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bilo v obravnavani situaciji nedvomno ogroženo življenje oškodovanca A. A., saj je v njegovo plovilo trčilo obdolženčevo plovilo in če oškodovanec ne bi pravi čas skočil v morje, bi lahko umrl. Ogroženo pa je bilo tudi življenje oseb, ki so se nahajale na plovilu B. B. To plovilo je bilo namreč zasidrano v smeri plovbe obdolženčevega plovila, za oškodovančevim plovilom. Pritožnica trdi, da je obdolženec v svojem zagovoru povedal, da je plovilo B. B. videl na svoji desni strani in potem korigiral smer plovbe v levo, vendar ta trditev nima podlage v podatkih spisa. D. D. je v svoji izpovedbi sicer res povedala, da je bilo oškodovančevo plovilo desno od njihovega, je pa povedala tudi, da če obdolženčevo plovilo ne bi trčilo v plovilo oškodovanca, bi lahko trčilo v njih, torej je potrdila, da je bilo njihovo plovilo zasidrano v bližini oškodovančevega plovila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo življenje ljudi na tem plovilu realno ogroženo. Okoliščina, da se je obdolženčevo plovilo po trku v plovilo A. A. zaustavilo, tega ne more spremeniti. Za presojo obravnavane zadeve tudi ni pomembno, da nihče od udeležencev ni bil poškodovan, saj nastanek telesne poškodbe ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

12Pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti mora storilec izzvati splošno nevarnost, ki je ne more nadzorovati, in s tem povzročiti konkretno nevarnost za individualno nedoločenega kroga oseb ali določenega, toda neomejenega kroga oseb. To pomeni, da če storilčevo dejanje po objektivni in subjektivni plati ni usmerjeno proti individualno določenim osebam, ampak proti individualno nedoločenega kroga oseb ali določenega, toda neomejenega kroga oseb, je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti podano, čeprav konkretna nevarnost nastane za individualno določene osebe. Ravno za to gre v obravnavanem primeru. Obdolženčevo ravnanje po objektivni in subjektivni plati ni bilo usmerjeno proti štirim individualno določenim osebam (A. A., B. B. in D. D. ter njun triletni sin), ampak proti vsem osebam, ki bi se v morju ali na plovilih znašle pred obdolženčevim plovilom. Osebe, poimensko navedene v izreku obtožnega akta, v razmerju do ravnanja obdolženca predstavljajo nedoločen in neomejen krog oseb. Zato je podana prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi kot logična posledica obravnavane plovbe obdolženčevega plovila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je torej sodišče prve stopnje z razlogi, navedenimi v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, le obrazložilo, zakaj je v konkretnem primeru glede na opis dejanja podan zakonski znak povzročitve nevarnosti za nedoločen in neomejen krog oseb, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je s temi razlogi prekoračilo opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

13Pritožnica nadalje navaja, da so kršitve pravil zoper varnost javnega prometa že inkriminirane v 325. členu KZ-1, pri čemer pa je inkriminirana le kršitev pravil ladijskega prometa, torej plovba ladij, ne pa tudi protipredpisna plovba čolnov in manjših plovil. Zato državno tožilstvo obdolženca ne preganja (več) za kaznivo dejanje po 325. členu KZ-1. Če bi KZ-1 želel kot kaznivo dejanje opredeliti protipredpisno plovbo vseh vrst plovil, bi to storil z uporabo širšega zakonskega znaka. Obdolženčevo ravnanje je opredeljeno zgolj kot prekršek. Tudi v cestnem prometu se zgodi množica prometnih nesreč, pa tega tožilstvo ne preganja kot kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1. Slednja inkriminacija ne more biti kot nekakšna varnostna mreža za dejanja, ki niso inkriminirana drugje. Zakonske znake je potrebno razlagati restriktivno. Pritožnica se sklicuje tudi na tisti del pravne teorije, ki v zvezi z vprašanjem steka med kaznivima dejanjema po 314. in 325. členu KZ-1 navaja, da bo storilec odgovarjal po 314. členu KZ-1, če povzroči splošno nevarnost, s katero ne ogroža zgolj varnosti udeležencev posebne vrste javnega prometa, temveč tudi širšo nevarnost za ljudi in premoženje velike vrednosti zunaj javnega prometa in s tem uresniči samostojno nepravo. To po oceni obrambe pomeni, da 314. člen inkriminira le hujša ravnanja, nikakor pa ne zgolj trčenje dveh čolnov.

14Na vse te navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnica pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato se pritožbeno sodišče na te pravilne in popolne razloge le sklicuje. Velja pa izpostaviti, da je za podanost določenega kaznivega dejanja vedno odločilen obstoj njegovih zakonskih znakov. V obravnavanem primeru je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec ob vklopljenem avtopilotu opustitev nadzor nad plovbo čolna, s čimer je, ob prehitri plovbi, povzročil konkretno nevarnost za življenje ljudi, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Zato so v obdolženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1. Pritožbeno izpostavljeno stališče teorije pa se nanaša na vprašanje steka, torej na situacijo, ko storilec s svojim ravnanjem izpolni zakonske znake dveh kaznivih dejanj, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, zato navedeno stališče za presojo obravnavane zadeve ni relevantno.

15Pritožnica očita, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, s kakšnim konkretnim ravnanjem je obdolženec kršil dopolnilne predpise, navedene v opisu kaznivega dejanja. Da ta očitek ni utemeljen, je pritožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in te razloge pritožbeno sodišče sprejema. Obdolžencu se v opisu dejanja očita kršitev določbe 69. člen PZ, ki določa, da je v teritorialnem morju in notranjih morskih vodah med drugim prepovedano vsako dejanje, ki bi ogrožalo varnost ljudi in plovil, ter dejanje, ki je v nasprotju s predpisanim redom v delih teritorialnega morja oziroma notranjih morskih vodah, to določbo pa je obdolženec kršil s tem, da je ob vklopu avtopilota opustil nadzor nad plovbo čolna in ni plul z varno hitrostjo ter je posledično s svojim čolnom trčil v čoln oškodovanca A. A., s tem svojim ravnanjem pa je ogrozil tudi življenje oseb, ki so se nahajale na čolnu B. B., ki je bil zasidran za čolnom oškodovanca v smeri obdolženčeve plovbe. S tem ravnanjem je obdolženec kršil tudi določbo 143. člena PZ, po kateri mora oseba, ki upravlja čoln, med plovbo ravnati skladno s predpisi in tehničnimi pravili o varnosti plovbe, varstvu človeškega življenja in okolja. V opisu dejanja se obdolžencu očita še kršitev določbe 7. člena Pravilnika o izogibanju trčenja na morju, ki določa, da mora plovilo ves čas pluti z varno hitrostjo, da lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem prepreči trčenje in se glede na okoliščine in stanje lahko zaustavi na ustrezni oddaljenosti, tudi to določbo pa je obdolženec kršil. Njegova hitrost plovbe ob opustitvi nadzora nad plovilom ob vklopljenem avtopilotu na območju, kjer je bila prisotnost drugih plovil in ljudi pričakovana, je bila očitno prehitra, saj je obdolženec trčil v čoln A. A. Takšen opis dejanja je sodišču prve stopnje omogočil pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in slednjemu tudi uresničevanje pravice do obrambe.

16Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da prehitra vožnja ni poglavitni in ključni razlog, da je prišlo do ogrozitve življenja drugih oseb, to dejstvo v celoti izpustiti iz opisa kaznivega dejanja in ga šteti za nerelevantnega, predstavlja zgolj subjektivno stališče pritožnice. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je prehitra plovba prispevala k povzročitvi konkretne nevarnosti, zato jo je utemeljeno ohranilo v opisu kaznivega dejanja.

17Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključuje, da prisotnost alkohola v obdolženčevem organizmu ni bila vzrok za nastalo posledico, tj. za povzročeno splošno nevarnost, tudi to okoliščino povsem izpustiti iz opisa kaznivega dejanja, pa je ni in je ustvarilo zmedo.

18Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na rezultat dokaznega postopka poseglo v opis dejanja tako, da plovba pod vplivom alkohola ni bila vzrok za nastanek prepovedane posledice (povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi). Iz opisa dejanja tako jasno izhaja, da je bil obdolženec pod vplivom alkohola, ni pa bila ta okoliščina vzrok za nastanek prepovedane posledice. Enako se ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe. Zato očitek o nejasnosti opisa dejanja oz. o nasprotju med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe ni utemeljen.

19Pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec po vklopu avtopilota zapustil krmilo in s tem opustil nadzor nad plovilom, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč natančno analiziralo zagovor obdolženca, da krmila nikoli ni zapustil in je bil pozoren na okolico, ter izpovedbe razbremenilnih in obremenilnih prič ter v izpodbijani sodbi (zlasti točka 15 obrazložitve) navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame slednjim. Pri tem se je pravilno opredelilo do pritožbeno zatrjevanega nasprotja med izpovedbama prič B. B. in D. D., ki sta povedala, da sta na prednjem delu plovila videla dva moška in dve ženski, ter izpovedbo A. A., ki je povedal, da je na prednjem delu videl dve ženski in enega moškega ter da je drugi moški prihajal proti prednjemu delu. Kdaj točno je obdolženec zapustil krmilo ni pomembno. Bistveno je, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da ga pred trkom ni bilo za krmilom, kar so skladno potrdile obremenilne priče. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje usmerilo D. D., da je v tej zvezi uskladila svojo izpovedbo z izpovedbo partnerja B. B., ki je pritožnica podrobneje ne konkretizira, je neutemeljena, saj je šlo le za podrobnejša vprašanja sodišča priči, ker je v nekem trenutku v nasprotju s prejšnjimi navedbami povedala, da je videla štiri osebe na prednjem delu obdolženčevega plovila po trčenju. Četudi se morebiti obdolženec in priče, ki so potrdile njegov zagovor, po obravnavanem dogodku niso več družile med seboj, to dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo ravno takšen položaj sonca glede na smer obdolženčeve plovbe, kot ga zatrjuje pritožnica, pri čemer ta okoliščina za presojo obtožbenih očitkov sploh ni relevantna. Pritožnica nadalje trdi, da je obdolženec kljub uživanju alkohola imel nadzor nad plovilom, vendar se obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe ne očita, da je bila plovba pod vplivom alkohola vzrok za nastanek prepovedane posledice. Končno, pritožnica ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo plovilo plulo v smeri plovila, na katerem so bili B. B., D. D. in njun triletni sin, s podajanjem lastnih sklepov o pričakovanem ravnanju slednjih v primeru konkretne nevarnosti (poskus premika čolna, skok v morje). Dejstvo je, da se ljudje različno odzovejo na stresne situacije, sta pa B. B. in D. D. s kričanjem in mahanjem opozarjala na svoj čoln. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

20Čeprav obdolženčeva zagovornica v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 27. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

21Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko tudi preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

22Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo sodno takso v višini 165,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).