VSM Sklep IV Kp 23509/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega H.P.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep o sodnem opominu.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 23509/2016 z dne 13. 9. 2017 obdolženemu H.P.S. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 14,40 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, zasebni tožilki pa naloži, da obdolžencu povrne stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika.

3Zasebna tožilka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlaga, da se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o dejstvih in dokazih, ki nasprotujejo ugotovitvi, da je bil sporni računalnik prodan zasebni tožilki in da je bila zato zasebna tožilka njegova lastnica.

6Pritožba pa nima prav, saj zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadeni sklep ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji njegov izrek. Sodišče prve stopnje je v tej smeri presojalo vse izvedene dokaze, vključno z zagovorom obdolženca, ter podalo dokazno oceno, da verjame zagovoru obdolženca, da ni vedel, da je računalnik bil prodan zasebni tožilki. Pritožba to kršitev utemeljuje z lastno oceno dokazov, ki je celo drugačna od tega, kar je v zagovoru navajal obdolženi, saj se ta tekom kazenskega postopka, v smeri, da računalnik ni last zasebne tožilke oziroma, da je šlo za njegovo fiktivno prodajo, ni zagovarjal. Bistvene kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je pritožba iz tega pritožbenega razloga neutemeljena.

7Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z izvajanji, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kazenski zakon, ko je presojalo, ali je obdolženec imel pravico pregledati računalnik ter da je pri tem zmotno zaključilo, da si je vzel domnevno pravico ter z nadaljnjimi navedbami, da je napačno uporabilo kazenski zakon, ko je presojalo ali je obdolženec ravnal v opravičljivi dejanski zmoti, zaradi česar po stališču pritožbe obdolženec ni kriv za očitano kaznivo dejanje, pritožba to kršitev uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se v pritožbi zatrjevana kršitev pokaže kot neutemeljena.

8Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadenem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki prvostopenjskega sklepa in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa le še dodaja:

9Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker bi naj v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da je računalnik last zasebne tožilke ter da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, saj 28. 8. 2015 ni vedel, da je računalnik last zasebne tožilke. Po stališču pritožbe obdolžencu samovoljnega ravnanja ni mogoče očitati niti po 31. 8. 2015, ker je bil računalnik v knjigovodskih listinah zaveden kot last družbe.

10Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Uvodoma je glede na obširna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je računalnik last zasebne tožilke ter da ni upoštevalo dejstev in dokazov obdolženca, ki kažejo na to, da je računalnik last družbe, prav tako da je podlaga prodajne pogodbe, s katero je bil računalnik prodan zasebni tožilki nedopustna in zato nična, pojasniti, da obdolženec zagovora tekom postopka na prvi stopnji v tej smeri ni podal, niti ni zatrjeval ali dokazoval, da bi bila prodajna pogodba nična, kar pomeni, da predstavljajo povzeta pritožbena izvajanja pritožbene novote, s katerimi pritožba ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Kar zadeva pritožbene navedbe, da obdolženec 28. 8. 2015 ni vedel, da je računalnik last zasebne tožilke oziroma da je bil prepričan, da je last družbe ter da je zato ravnal v opravičljivi dejanski zmoti, pritožba očitno prezre, da je samovoljno jemanje pravice, za katero je obdolženec mislil, da mu gre, predmet obtožbe, ki se obdolžencu očita, v tej smeri pa je sodišče prve stopnje tudi sledilo zagovoru obdolženca. Prav to pa je tudi bistvo obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ki je podano takrat, ko si storilec samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero (zmotno) misli, da mu pripada in tega ne stori po redni poti (npr. preko policije, sodišča,...). Zato ne drži izvajanje pritožbe, da dejanska zmota opravičuje ravnanje obdolženca, ker je zmota o pravici, za katero je obdolženec mislil, da mu gre, sestavni del krivde oziroma subjektivnega odnosa obdolženca do pravice, ki si jo je samovoljno vzel. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, ko zatrjuje, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom. Zmota o pravici namreč ne izključuje naklepnega ravnanja obdolženca, kot to poskuša prepričati pritožba. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da način storitve, ko je obdolženec odvzel računalnik skupaj s trdim diskom in svoje pravice ni uveljavljal v skladu s predpisi (v konkretnem primeru ravnanje zasebne tožilke prijavil policiji in predlagal, da se v ta namen preišče prenosni računalnik), temveč je, ko je že bil seznanjen z možnostjo, da računalnik ni last družbe, tega 8. 2. 2016 (po petih mesecih) odnesel v Indonezijo. Z naložitvijo novega operacijskega sistema na računalniku je dostopal do podatkov, nato pa trdi disk računalnika poslal slovenski policiji. Vse navedeno pa potrjuje, da je obdolženi dejanje storil z direktnim naklepom. Teh pravilnih zaključkov ne more omajati niti pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je obdolženec kot direktor družbe imel pravico pregledati računalnik. Pravico do odvzema in pregleda računalnika, na katerem so, kot je to v izpovedbi povedala zasebna tožilka, tudi njeni osebni podatki in fotografije njene družine, pa obdolžencu ne dajejo predpisi s tega področja (ne Ustava RS, določbe o tem so v 37. in 38. členu, ne Zakon o delovnih razmerjih, prav tako ne Zakon o varstvu osebnih podatkov). V zvezi s tem se je strinjati z razlogi napadenega sklepa, da bi obdolženec moral ob izredni odpovedi delovnega razmerja, zasebno tožilko pozvati na vrnitev vseh službenih stvari, kar pa je storil šele 31. 8. 2015, potem ko je računalnik že odvzel in ga kasneje sam pregledal. Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ko ni dvoma, da sta bila prenosni računalnik in trdi disk v posesti zasebne tožilke, se kot neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno zatrjevanje o dovoljeni samopomoči obdolženca, ker zaradi bolniškega staleža zasebna tožilka posesti premičnih stvari ni izgubila. Pritožba, ki tudi v ostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, tako ne more biti uspešna.

11Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (četrti odstavek 68. člena KZ-1) in obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sodni opomin, torej zgolj sankcijo opozorilne narave, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve povsem primerna sankcija, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo potrdilo tudi v tem delu.

12Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženca, vložena zoper sklep o sodnem opominu, neutemeljena.

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena ZKP).

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7222) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.