VSM Sodba IV Kp 27759/2013

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 27759/2013 z dne 6. 9. 2017 obdolženi Š. K. in M. K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki jima je očitala, da sta v sostorilstvu storili kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena (v zvezi z 20. členom) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP v zneskih 41,60 EUR in 60,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženk in zagovornika, o katerih bo izdan poseben sklep.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke S. K. iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke (prvega odstavka) 370. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženki spozna za krivi storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon, ko je obdolženki oprostilo obtožbe, ki jima je očitala, da sta v sostorilstvu storili kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja, ni pa presodilo in ugotovilo, da njuno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti. Hkrati je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, temveč na dejansko stanje. Če sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, mora preveriti, ali ravnanje obdolženca izpolnjuje zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, tega pa v obravnavanem primeru ni storilo.

5Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da ni dokazano, da sta obdolženki oškodovanki onemogočili vstop in uporabo prostorov in predmetov, navedenih v obtožbi, katerih solastnica je, ni imelo pravice, da bi očitano kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 samo presojalo s stališča, ali je obdolženkama dokazana storitev kaznivega dejanja samovoljnosti iz 310. člena KZ-1 in ugotavljalo, ne da bi to zatrjevala tožilka, ali sta si vzeli svojo pravico ali pravico, za katero mislita, da jima pripada, torej izpolnili znake tega kaznivega dejanja. Če bi v dokaznem postopku, ko ga je izvajalo, ugotavljalo, ali so podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ki ni bilo predmet obtožbe in bi samo spremenilo opis kaznivega dejanja, če bi ugotovilo, da so podani ter bi obdolženki spoznalo za krivi, bi nedopustno prevzelo vlogo tožilca, obdolženkama pa onemogočilo obrambo, saj bi ju obsodilo za kaznivo dejanje, do katerega zakonskih znakov se v postopku nista mogli opredeliti.

6Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženk in izvedene dokaze pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da sta storili očitano kaznivo dejanje ter ju je v dvomu utemeljeno obtožbe oprostilo. Za takšno odločitev je v sodbi navedlo podrobne in tehtne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

7Pritožba, ki graja dejansko stanje, in ki jo je sestavila oškodovanka kot tožilka sama, kot je zapisano uvodoma, navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo priči obdolženk, ki nista bili pomembni za zadevo, zavrnilo pa predlog, da se zaslišita priči M. V. in O. M. K., kar je predlagala oškodovanka kot tožilka, ostale priče pa so bile zaslišane tako, da so bile vklopljene v celoto "projekta", ter trdi, da podatki v sodbi niso resnični, temveč zavajajoči in pristranski. Obdolženkama in oškodovanki kot tožilki ni bil enakopravno odmerjen čas zagovora oziroma izpovedovanja na glavni obravnavi, saj sta ga imeli obdolženki bistveno več na razpolago, glavna obravnava pa tudi ni bila zvočno posneta, čeprav je oškodovanka kot tožilka to predlagala. Med postopkom se je ves čas poudarjalo, da naj bi imela oškodovanka kot tožilka minimalen solastniški delež, kar je navedeno tudi v sodbi, prezrto pa je ostalo, da sta ji obdolženki že od odhoda matere v bolnišnico preprečevale vstop v prostore in omare v materini hiši tako, da sta zamenjali in namestili ključavnice, da ni imela dostopa. Zaslišanje detektiva V. je bilo neutemeljeno zavrnjeno z obrazložitvijo, da ni bilo pojasnjeno, kaj naj bi povedal in da ga ob dogodku tam ni bilo. Pritožba v nadaljevanju opisuje, kako je obdolžena M. K., ko sta do materine hiše prišla oškodovanka kot tožilka in M. V., zaklenila hišo ter jima ni dovolila, da vanjo vstopita, in navaja, da je zavrnitev predloga, da se priča V. zasliši, prav tako pa vseh drugih dokaznih predlogov, nezakonita, saj so bili zavrnjeni vsi dokazi oškodovanke kot tožilke. Neprimerna je primerjava v sodbi, da sta obdolženki oškodovanki kot tožilki zaklepali dnevno sobo zato, ker je ona zaklepala klet, saj tega ni mogoče primerjati, ker je dnevna soba bivalni prostor, klet pa že od nekdaj le klet za vino, ki ga je prideloval oče, oškodovanka kot tožilka pa je edina prevzela njegovo delo. Dne 4. 4. 2013 so bila vrata dnevne sobe zaklenjena, na njih pa je bilo obvestilo, da če želi vstopiti, naj pokliče Š. K., zaklenjena je bila tudi materina soba in vse zunanje pritikline, zato je bil oškodovanki kot tožilki protipravno kršen dostop do prostorov v hiši. Navaja še, da je bil sodišču predan DVD, na katerem je bilo za 6 minut posnetka in da je bil na sodišču spremenjen, saj je sedaj na njem posnetka le za 48 sekund in da ne drži, kot je navedeno v sodbi, da je bil v spis vložen DVD s tako kratkim posnetkom.

8Povzete pritožbene navedbe ne morejo spremeniti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da obdolženkama storitev kaznivega dejanja, ki jima ga je očitala obtožba, ni dokazana. Predmet obtožbe je dogodek z dne 4. 4. 2013, ko naj bi obdolženki oškodovanki kot tožilki onemogočili vstop in uporabo prostorov in predmetov, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, ker naj bi vse to zaklenili. Obravnavan je bil torej dogodek z dne 4. 4. 2013, obdolženki pa sta očitek zanikali in povedali, da je oškodovanka kot tožilka tega dne v hišo vstopila s svojim ključem (kar sicer navaja tudi sama) in je lahko hodila po vseh prostorih hiše, zaklenjena so bila le vrata v dnevno sobo, ki bi ji jih odprli, če bi poklicala po telefonu, kot je bilo na obvestilu na vratih dnevne sobe zapisano. Sodišče prve stopnje je, po izvedbi številnih dokazov, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je bila oškodovanki kot tožilki onemogočena uporaba prostorov in predmetov, ki so pod obtožbo, saj ni poklicala Š. K., da bi ji vstop v dnevno sobo omogočila, in da bi bilo o preprečitvi vstopa mogoče govoriti šele, če ji vstop po pozivu ne bi bil omogočen, a tega ni preverila, ter da v dnevni sobi takrat ni imela več svojih stvari, medtem ko je za ostale prostore v hiši in zunaj hiše ter predmete utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, potem ko je ugotavljalo, ali ji je bil dostop onemogočen v času pred tem, da obdolženki oškodovanki kot tožilki nista omogočili vstopa in uporabe prostorov. Pravilno je pojasnilo, da je iz izvedenih dokazov utemeljeno sklepati, da je v prostore lahko vstopala tudi, kadar obdolženk ni bilo v hiši in jih uporabljala, ker je imela možnost priti do ključev, s katerimi bi odprla zaklenjena vrata, za katere je vedela, kje se hranijo, sicer pa da v dnevni sobi ni imela svojih stvari, zaradi katerih bi morala ta prostor uporabljati in je utemeljeno zaključilo, da je podan vsaj razumen dvom v to, da sta obdolženki storili kaznivo dejanje, ki jima je očitano v obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke.

9Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge oškodovanke kot tožilke (stran 7 in 8 prvostopenjske sodbe), saj je iz izpovedbe oškodovanke razvidno, da obravnavanega dne priči M. V. in O. M. K. nista bila v hiši na naslovu X. Zaslišanje navedenih prič je bilo za razjasnitev dejanskega stanja kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno 4. 4. 2013, zato nepotrebno, prav tako je utemeljeno zavrnilo ostale dokazne predloge, ne le oškodovanke kot tožilke, temveč tudi obdolženk. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dogodkov pred obravnavanim dnem, ko naj bi obdolženki oškodovanki kot tožilki preprečevali vstop v prostore, saj je tudi dogajanje pred obravnavanim dnem obširno razjasnilo z zaslišanjem številnih prič in pregledov fotografij ter drugih listin ter izvedene dokaze ocenilo in v sodbi tudi obrazložilo. Iz zapisnikov o izpovedbah prič je razvidno, da so bile priče ustrezno zaslišane, da so odgovarjale na vprašanja, ki so bila pomembna za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve, zato pritožba neutemeljeno graja izvedbo dokaznega postopka na glavni obravnavi, iz zapisnika o glavni obravnavi pa tudi ni razvidno, da bi bil čas za navedbe obdolženkam in oškodovanki kot tožilki neenakomerno dodeljen. Ne drži niti, da so bili vsi dokazni predlogi oškodovanke kot tožilke zavrnjeni, saj so bile zaslišane priče in prebrane ter pregledane listine, ki jih je predlagala oškodovanka, nekateri dokazni predlogi pa so bili utemeljeno zavrnjeni, medtem ko je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je oškodovanka kot tožilka v postopku aktivno sodelovala, dajala pripombe in postavljala vprašanja in ni razvidno, da bi zapisanemu ugovarjala.

10Glede posnetega DVD so pritožbene navedbe in sklepanje, da naj bi bil posnetek na sodišču spremenjen, brezpredmetne, sodišče prve stopnje pa se je do tega očitka pravilno opredelilo v razlogih sodbe. Posnetek je pravilno ocenjevalo skupaj z izpovedbo priče D. D., ki ga je naredil, in ki je povedal, da je hišo v X in njeno okolico posnel 11. 9. 2012 in da je bil tam le še v enem primeru, ko sta bili prisotni tudi obdolženki in mu snemanja nista dovolili z navedbo, da oškodovanka kot tožilka ni več solastnica domačije, torej to ni bilo obravnavanega dne in ni posnel stanja dne 4. 4. 2013. Tudi glede na izpovedbo navedene priče ni podlage za sklepanje, da bi imel kdo razlog, da bi posnetek skrajšal oziroma da bi ga spremenil.

11Po obrazloženem, ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obdolženkama ni dokazano, da sta oškodovanki kot tožilki 4. 4. 2013 onemogočili uporabo in souporabo več prostorov in predmetov v hiši na naslovu X, kot jima je očitala obtožba, pritožba pa tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče, potem ko ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o njej odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Oškodovanka kot tožilka je zaradi neuspešne pritožbe dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1 (drugi odstavek 96. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).