VSL Sodba II Kp 13366/2015

I. Ob odločanju o pritožbi obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se glede kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtožena A. A. in B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da se je A. A. dne 31. 10. 2014 ob 17.45 uri skupaj s sinom B. B. z osebnim avtomobilom naglo pripeljal na parkirišče Policijske postaje X., nakar sta z namenom maščevanja policistu C. C. zaradi predhodnega zasega traktorja razburjeno planila v prostor Policijske postaje X., kjer je A. A. pokazal sinu policista C. C. in komentiral, da je tega lepega dečka kar malo škoda, ga obtoževal razpečevanja droge, mu grozil, da naj pazi na svoje dekle, da se ji ne bo kaj zgodilo, da je ne bo kdo „pokavsal“, če pa ima otroke, naj ga skrbi tudi zanje, če pa jih nima, naj resno razmisli, če se mu jih splača imeti, med tem pa je B. B. policistu C. C. zažugal s prstom in nakazoval na streljanje, zaradi česar se je policist C. C. počutil ogroženega in se je bal za lastno varnost in varnost svojega nosečega dekleta,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtožencev, če se dajo izločiti, bremenijo proračun.

Obtoženemu A. A. se za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 na podlagi tretjega odstavka 299. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1 izreče kazen

8 (osem) mesecev zapora.

Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi A. A. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

II. Pritožba obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtoženega B. B. pa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora in mu nato, upoštevaje pravila o steku po 53. členu KZ-1, izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Obtoženemu B. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da sta oba obtoženca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in vsak sodno takso, ki bo po višini odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje obtoženi A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ju oprosti, podrejeno, da se mu izreče milejša kazen.

3O pritožbeni seji sta bili pravilno obveščeni obe stranki, zato so, kljub neudeležbi pristojnega državnega tožilca, bili izpolnjeni pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijano sodbo poseglo po uradni dolžnosti.

5Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 je ogrožanje osebne varnosti (»...tako da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov.«). Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Za razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko ogrožena osebna varnost oškodovanca. V izreku obtožbe mora biti konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, osebne varnosti oškodovanca. (VSRS Sodba I Ips 44709/2012-181 z 19.05.2016, tč. 6; Bobnar T., člen 299, r. št. 21, v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

6Opis ravnanj obeh obtožencev (z osebnim avtomobilom naglo pripeljal na parkirišče Policijske postaje X. (v nadaljevanju: PP X.); razburjeno planila v prostor PP X.; pokazal sinu policista C. C. in komentiral, da je tega lepega dečka kar malo škoda, ga obtoževal razpečevanja droge, mu grozil, da naj pazi na svoje dekle, da se ji ne bo kaj zgodilo, da je ne bo kdo „pokavsal“, če pa ima otroke, naj ga skrbi tudi zanje, če pa jih nima, naj resno razmisli, če se mu jih splača imeti; policistu C. C. zažugal s prstom in nakazoval na streljanje) sam po sebi ne vsebuje nikakršne opredelitve ogrozitve osebne varnosti oškodovanca. Nadaljevanje opisa, da se je oškodovanec zaradi navedenih ravnanj obtožencev počutil ogroženega in se bal za lastno varnost in varnost svojega nosečega dekleta, je le opis njegovih subjektivnih občutkov, ne more pa prestavljati objektivizirane konkretizacije zakonskega znaka ogrozitve njegove varnosti.

7V opisu očitanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 torej niso opredeljeni vsi zakonski znaki in dejanje katerega sta bila A. A. in B. B. obtožena, ni kaznivo dejanje. V opisanem ravnanju obtoženih bi utegnili biti podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, vendar je glede na zanj predpisano kazen (zapor do 6 mesecev) kazenski pregon zastaral (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu izreklo oprostilno sodbo (1. točka 358. člena ZKP).

8Ker je v tem delu bila izrečena oprostilna sodba, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtožencev, če se dajo izločiti, bremenijo proračun.

9Pritožnik v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 graja izpodbijano sodbo, ker da se je prvostopno sodišče oprlo zgolj in le na izjave policistov, ki pa so neverjetno usklajene in skoraj do potankosti enake.

10Prvostopno sodišče je v svoji dokazni oceni upoštevalo tako izpovedbe očividcev, policistov, ki so bili navzoči na samem kraju obravnavanega dogodka, kot izpovedbe drugih policistov, ki so povezane s celotnim dogajanjem ter listinske dokaze in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da so izpovedbe policistov verodostojne in da izpodbijajo zagovor obtoženega A. A.

11Pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov ostaja brez uspeha. Glede prošnje za ponovno zaslišanje prič D. D. in E. E. pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta njuni izpovedbi bili prebrani v soglasju s strankami na glavni obravnavi 10. 2. 2023 in da kasneje predlog za njuno zaslišanje ni bil ponovljen. Zaslišanje policista F. je prvostopno sodišče zavrnilo (6. točka), ker obtoženca nista opredelila, katera odločilna dejstva bi se z zaslišanjem te priče ugotavljala in ker njegovo zaslišanje glede na izpovedi treh očividcev dogajanja v Y. (C. C., G., H.) ni potrebno, saj je dejansko stanje v celoti razjasnjeno z izvedenimi dokazi in bi šlo le za nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz dokaznega predloga na glavni obravnavi 10. 2. 2023 razvidno, da je ostal pri golem predlogu za zaslišanje F., brez navedbe dokaznega cilja, hkrati pa pritrjuje tudi, da je prvostopno sodišče razpolagalo z dovolj drugimi dokazi. Pritožnik pravilnosti te odločitve z golo navedbo, da so bila odločilna dejstva, ki bi se dokazovala, jasno opredeljena, ne more izpodbiti.

12Enako velja glede dokaznih predlogov za pridobitev psihološkega mnenja o C. C. in I. I. ter dokazila o njeni nosečnosti, ki ju je prvostopno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da sta povsem nedefinirana, neobrazložena in posledično neutemeljena. Prvostopno sodišče je te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, zato tudi predlog za ponovno obravnavo in izvedbo dokazov ostaja brez uspeha. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da za zaključek o izvršitvi zakonskega znaka »resno zagrozi« pri kaznivem dejanju po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 sploh ni potrebe po pridobitvi podatkov o zdravljenju policista C. C. in njegove partnerke. Za izvršitev tega zakonskega znaka ni nujno, da se oškodovanec dejansko počuti ogroženega ali ustrahovanega, saj zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti táko ustrahovanje oziroma vznemirjenje. Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, to pa se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je storilec imel resen namen uresničiti svojo grožnjo. Zaključek, da je šlo za takšno grožnjo, je prvostopno sodišče z gotovostjo lahko sprejelo na podlagi izpovedi policistov ob povezavi (tč. 14) na okoliščine dejanskega napada na policista, do katerega je prišlo dobra dva meseca pred obravnavanimi dejanji, ki je bil sestavni del izrečene grožnje.

13Pritožbena navedba, da se izpovedba policistov C. C., G. in H. glede opravljanja dela 31. 10. 2014 na podlagi delovnega naloga s 30. 10. 2014 ne ujema, ker policisti delovni nalog prejmejo šele ko nastopijo službo, sama po sebi verodostojnosti izpovedbe navedenih policistov ne izpodbija, saj se datum nastanka delovnega naloga (31. 10. 2014) in njegov prejem ob nastopu službe 31. 10.2014, ne izključujejo. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopnega sodišča (tč. 12), da v obravnavni zadevi v nalogu navedeni podatki, zlasti poročilo o opravljenem delu, verodostojnost navedenih izpovedb, glede na ujemanje zapisa o obravnavanih dogodkih s kasnejšimi izpovedbami navedenih policistov, kvečjemu povečujejo.

14Zaključkom prvostopnega sodišča na podlagi izpovedb policistov C. C., G. in H. pritožnik v nadaljevanju nasprotuje s posplošenim zatrjevanjem česa ni storil. Prvostopno sodišče je njegov zagovor utemeljeno ocenilo kot ovržen in s tudi jasno opredelilo, zakaj šteje izpovedbo policistov za verodostojno (tč. 12). Njihove izpovedbe in izjave so ne samo v bistvenem enake tekom časa, pač pa so tudi medsebojno skladne in podprte z izpovedbo policistke J. J. (o napotitvi patrulje C. C. - G. na podlagi klica občana) in listinskimi dokazi: izdanega plačilnega naloga (list. št. 16 - 17), potrdila o zasegu predmetov (list. št. 26), zapisnika o prevzemu zaseženega vozila na podlagi ZP-1 (list. št. 27 -28) ter uradnega zaznamka o stanju zaseženega vozila (list. št. 29 – 30). Tudi glede upiranja zasegu traktorja je verodostojnost izpovedb policistov C. C. in G. podprta s klicem za potrebno podporo dodatne patrulje in izpovedbo policista H., ki je izpovedal o le tistem delu dogajanja, ki ga je sam zaznal.

15Navedba, da je razlog za kasnejši prihod na PP X. bil v zaseženem traktorju pozabljeni denar, ne pa maščevanje, je sicer podprta z e-pošto obtoženega A. A. z 31. 10. 2014 poslano na predal PP X. (l. št. 24), vendar je bila poslana ob 19:44:41, obravnavani dogodek na PP X. pa se je zgodil ob 17:45, iz izpovedbe nobene priče pa ne izhaja, da bi obtoženca ob prihodu na postajo navajala ta razlog, pač pa zgolj njuno ravnanje kot je opisano v izreku sodbe. O čem takem nista govorila niti obtoženca sama. Čeprav se ta del dogajanja nanaša na dejanje, za katero je bila izrečena oprostilna sodba, pa so zgornje ugotovitve pomembne z vidika presoje verodostojnosti izpovedbe prič in (ne)izpodbitosti obtoženčevega zagovora glede očitanega kaznivega dejanja.

16Verodostojnost izpovedbe policistke J. J. pritožnik izpodbija z navedbo glede domnevnega prijavitelja, saj da oseba s priimkom K. ne živi niti v širšem okolišu. Medtem ko je policistka kot prijavitelja navedla »K., ki je sosed A. v Y.«, je npr. iz e-pošte samega obtoženega A. A. s 13. 7. 2014 (l. št. 42) razvidno, da je pravilen priimek L. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre očitno le za manjšo, nepomembno razliko v navedbi priimka, ki na verodostojnost izpovedbe policistke ne vpliva.

17Tudi pritožbene navedbe glede stanja zaseženega traktorja ostajajo brez uspeha. Opis njegovega stanja je razviden iz že navedenih plačilnega naloga, potrdila o zasegu predmetov, uradnega zaznamka o stanju zaseženega vozila ter zapisnika o prevzemu zaseženega vozila na podlagi ZP-1. Verodostojnost opisa utrjuje zlasti zadnji dokument, saj je podpisan s strani tretje osebe, prevzemnika zaseženega vozila, ki je za resničnost opisa zainteresiran zaradi varstva lastnih interesov.

18Pritožnik verodostojnost priče C. C. izpodbija še z navedbo, da ima ta do njega zamere, ker je z njim imel pomiritveni postopek s strani uslužbenca MNZ, kar pa te presoje ne more omajati, saj ostaja na povsem splošni ravni. Enako velja glede navedbe o težavah v postopkih s policisti G., H., J. J. in F. v postopkih po prevzemu domačije in, da naj bi bil očitek, da je temu policistu grozil s Šiptarji in da se bo ponovila Litija, neresnica, ki so se je policisti naučili, ter da gre za maščevanje policistov v povezavi z razkritjem njihovih nepravilnosti (prvi odstavek na tretji strani). Za presojo verodostojnosti je odločilna analiza vseh dokazov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Morebitni negativni odnos priče do obtoženega, ki naj bi izviral iz drugih dogodkov, je sicer lahko upošteven pri celoviti presoji verodostojnosti izpovedbe, vendar v okoliščinah obravnavane zadeve (notranje in medsebojno skladne izpovedbe treh očividcev, podprte z izpovedbami drugih prič in listinsko dokumentacijo ter izpodbitje obtoženčevega zagovora) pravilnosti presoje prvostopnega sodišča ne omaje. V zadnjem odstavku na tretji strani pritožnik zgolj ponavlja svoj zagovor in dokazne ocene konkretno ne izpodbija.

19Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno. V tem delu pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

20Zaradi izreka oprostilne sodbe za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, katerega določena kazen je bila upoštevana v izreku enotne kazni, je pritožbeno sodišče izreklo kazen za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev o vrsti in višini sankcije, v celoti pridružuje ugotovitvam prvostopnega sodišča (in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na podrobne navedbe v 19. in 20. točki): da je edina olajševalna okoliščina potek časa in da so obteževalne okoliščine obtoženčevo vedenje po izvršenih kaznivih dejanjih, njegova prekaznovanost za različna kazniva dejanja, tudi z elementi nasilja, za katera so mu bile izrečene pogojne obsodbe, denarna kazen in tudi kazen zapora, ki pa ga niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Glede na te podatke sankcija opozorilne narave ne pride v poštev, saj ni mogoče pričakovati, da obtoženi ne bo ponavljal kaznivih dejanj, zaporna kazen 8 mesecev pa odraža težo izvršenega kaznivega dejanja, olajševalne in obteževalne okoliščine na obtoženčevi strani in je primerna in pravična kazen za izvršeno kaznivo dejanje.

21Obtoženi je na pritožbeni seji predlagal, da se izrečena zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, kar pa je v pristojnosti sodišča prve stopnje (129.a člen ZKP).

22Ker je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega, je skladno z določili prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Obtoženi ima redne prihodke in premoženje zato s plačilom teh stroškov ne bo ogroženo vzdrževanje njega ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.