VSL Sodba II Kp 64100/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo se pritožujejo zagovorniki obtoženega iz pritožbenih razlogov od 1. do 4. točke 370. člena ZKP in kršitve temeljnih človekovih pravic. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožniku izreče oprostilna sodba, podrejeno, da se pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik zatrjuje, da ravnanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ni kaznivo dejanje ne po prvem ne po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. To utemeljuje z navedbo, da sila obtoženca ni bila usmerjena zoper policista, temveč je bil le njegov poskus bega pred policistoma. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1158/92 z 9. 2. 2000 in komentar Deisinger M., Kazenski zakonik 2017-posebni del, Poslovna založba MB, 2017, strani 681 do 686.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu očitanega dejanja navedena tudi ravnanja obtoženega, ki jih je pritožnik izpustil: "prerival in mahal proti glavi policista A. A. in nato še proti B. B.", "s koleni brcnil B. B. v predel trebuha", "brcnil (B. B.) v predel nog", ki nedvomno pomenijo uporabo sile usmerjene neposredno na uradno osebo (v obravnavni zadevi: policista), kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Ta izvršitvena ravnanja pa so, kot bo razvidno iz nadaljevanja, bila obtoženemu tudi dokazana.

6Brez uspeha ostaja tudi navedbe, da bi v izreku sodbe opisane poškodbe policistov morale biti posledica ravno obtoženčeve sile usmerjene neposredno proti policistoma. Kaznivo dejanje pravno opredeljeno po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 ne vsebuje zakonskega znaka "ogrožanje osebne varnosti", kar je znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku istega člena. Očitano dejanje je bilo izvršeno v izvršitveni obliki "s silo" in posledice sile v smislu poškodb, ki jih utrpi policist, sploh niso zakonski znak, še manj, da bi morala biti podana vzročna zveza med ravnanjem obtoženega in poškodbo policista.

7Pritožnik nadalje navaja, da naj bi policista ravnala nezakonito, ker sta obtoženega prijela za roki, ga dvignila s stola in odpeljala iz lokala. To utemeljuje s svojo interpretacijo razvoja dogodka, ko sta policista pristopila k mizi, za katero je bil obtoženi, ker da obtoženčevo držanje za mizo pomeni kvečjemu, da ni želel, da ga kdo odpelje od mize, glede na razliko v izpovedbah policistov A. A. in B. B. v zvezi z obtoženčevim prijemanjem za kozarec, pa policista nista imela razloga za svoje ravnanje iz naslova preprečitve napada in pobega. Poleg zatrjevanih razlik med izpovedbo policistov svojo trditev opira še na posnetek tega dogajanja in lastno ugotovitev, da se obtoženi ni mogel hkrati z rokama opirati za mizo in držati kozarec.

8Prvostopno sodišče je nasploh presodilo, da sta izpovedbi A. A. in B. B. skladni (točka 17), saj sta dogajanje v lokalu in izven njega opisovala skladno in konsistentno, v njunih izpovedbah tudi ni večjih razhajanj in jima sodišče v celoti sledi (točka 18). Prvostopno sodišče torej ni spregledalo razlik med njunima izpovedbama in se je do njih tudi opredelilo in sicer, da ne gre za večje razlike, ki bi omajale verodostojnost njunih izpovedb. V zvezi z ravnanjem policistov, ko sta pristopila do mize za katero je bil obtoženi, pa je treba upoštevati, tako kot je storilo prvostopno sodišče, celotno dogajanje in vse dokaze. Iz izpovedb policistov, podkrepljenima z izpovedbo priče C. C. je razvidno, da sta policista opravljala kontrolo lokalov in da jima je v lokalu Kava bar natakar C. C. povedal, da ima težave z obtoženim, da se je ta pri tem vmeševal z žaljivkami in grožnjami C. C. zaradi česar ga je policist A. A. opozoril, da če ne bo prenehal bo odrejeno pridržanje do streznitve ter da je nato A. A. obtoženim šel iz lokala, kjer sta se normalno pogovarjala, nato pa vrnila v lokal, kjer pa je obtoženi ponovno žalil natakarja in mu grozil, zaradi česar je obtoženemu bilo odrejeno pridržanje. Šele takrat sta oba policista, A. A. in B. B., pristopila do mize, kjer je sedel obtoženi, ki se je z rokama prijel za mizo, z eno roko pa je prijel tudi kozarec (točka 17). Tako dogajanje, kot ugotavlja prvostopno sodišče, izhaja tudi iz posnetka, čemur pritrjuje pritožbeno sodišče, ki se je posnetek prav tako ogledalo.

9Ob že navedenem predhodnem dogajanju je razumno ravnanje policistov, da sta pivski kozarec v roki obtoženega dojela kot nevarnost in ga odstranila. Pritožbeno navajanje, da bi moral obtoženi imeti tri roke, če naj bi se hkrati z obema rokama prijel za mizo in še za kozarec, je brez pomena, saj tako iz izpovedb policistov kot posnetka izhaja, da gre za hitro zaporedje teh gibov, pri čemer življenjsko gledano niti ni mogoče izključiti hkratnega opiranja za mizo in prijema kozarca z isto roko. Policista sta torej obtoženega začela obravnavati zaradi navedb C. C., skušala zadevo rešiti s pogovorom in šele na ponovljeno ravnanje obtoženega začela s postopkom pridržanja, pri tem pa sta se znašla v situaciji, ki je predstavljala nevarnost zanju (kozarec v roki obtoženega) in ga zakonito pospremila iz lokala.

10Izpostavljanje izpovedbe A. A., da je imel obtoženi kozarec v roki še preden sta policista prišla do njega ter B. B., da je kozarec obtoženi prijel, ko sta s A. A. pristopila do njega, je neuspešno, ker po eni strani temelji na nenatančnem povzemanju njunih izpovedb: A. A. v preiskavi 10. 2. 2022, stran 2: "Vstal je in se prijel za mizo, z eno roko je prijel kozarec." in na glavni obravnavi 7. 2. 2023: "Je imel kozarec v roki tudi preden sva midva prišla do njega", po drugi strani pa gre za tako majhne (domnevne) razlike, da ne vzbujajo dvoma v verodostojnost. Predvsem pa je prvostopno sodišče svoje zaključke oprlo še na posnetek dogajanja in na tej podlagi ugotovilo, da je dejansko prišlo do tega, da je obtoženi držal v roki kozarec, ko sta pristopila policista. S tem so bila vsa neskladja razčiščena in ni bilo potrebe po dodatnem opredeljevanju.

11Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi prvostopno sodišče svojo presojo obtoženčevega zagovora utemeljilo le z povzemanjem in navedbo, da jo ocenjuje kot obliko obrambe, saj je prvostopno sodišče to storilo s soočenjem zagovora z izpovedbama obeh policistov, drugih prič ter posnetkov celotnega dogajanja.

12V čem naj bi bilo nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, ker v izreku piše "A ker ukazov ni upošteval" v obrazložitvi pa "obtoženi ukaza, da gre z njima ni upošteval", ni jasno. Iz obrazložitve v isti, 17. točki, pa je jasno razvidno celotno dogajanje in gre pri izpostavljenih besedah le za splošni zaključek sodišča o ravnanju obtoženega, hkrati pa je glede tega dela celotnega dogajanja v 16. točki podrobno navedlo svoje ugotovitve na podlagi ogleda posnetka varnostne kamere, vključno z obtoženčevim vstajanjem, držanjem kozarca in odstranitvijo kozarca s strani B. B.

13Glede navedbe, da je prvo sodišče samo ugotovilo, da obtoženi ni prejel za kozarec, ko je zapisalo, da ga je imel še vedno v roki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob ogledu posnetka prvostopno sodišče ugotovilo, da policista pristopita do obtoženčeve mize in med njimi pride do pogovora, "obtoženi nato dvigne kozarec in ga položi na mizo, a ga še vedno drži v roki" torej, da ga je prijel v teku pogovora s policistoma in ga nato tekom istega pogovora držal v roki, kar se sklada z izpovedbo obeh policistov, v odvisnosti od trenutka, ki ga opisujeta. Ne glede na to pa je bistveno, da je obtoženi tekom pogovora s policistoma držal v roki kozarec in da je vstal, kar vse skupaj je policista razumno vodilo k zaključku, da gre za nevaren položaj.

14Glede kasnejšega dogajanja izven lokala pritožnik navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se obtoženi prerival in da naj bi B. B. odrinil, pač pa je, da je zgolj mahal proti A. A. in se jima skušal iztrgati.

15Iz izpovedbe priče B. B. (točka 11) jasno izhaja, da se obtoženi potem, ko se je na poti iz lokala iztrgal iz prijema in hotel stran od policistov, pri tem ni le odrival ter prerival, pač pa je tudi udaril proti njima, torej proti obema policistoma. Prav tako iz izpovedbe A. A. (točka 12) izhaja, da je obtoženi najprej zamahnil proti njegovi glavi in ga z roko zadel v ramo, potem pa je zamahnil proti B. B., ki pa ga ni zadel. Ob ogledu posnetka pa je prvostopno sodišče prav tako ugotovilo (točka 16), da je obtoženi zamahnil proti enemu in drugemu policistu. To je skladno z opisom ravnanje obtoženega v izreku sodbe. Za presojo obtožbenega očitka je odločilna presoja celotnega dogajanja iz katerega pa izhajajo ugotovitve in zaključki prvostopnega sodišča, da ni šlo le za iztrganje obtoženega iz prejema policistov, pač pa tudi z uporabo sile (rok in nog) usmerjene neposredno v telesu obeh policistov. Da ni šlo le za poskus bega pred policistoma poleg tega kaže tudi njegova vztrajnost pri napadu na policista, ki se kaže v tem, da z njim ponovno začne, ko je že obvladan in se situacija umiri in to, kot rečeno, s silo usmerjeno v telesi obeh policistov. Čeprav v 17. točki prvostopno sodišče izrecno ne navede, da je obtoženi zamahoval tudi proti B. B., pa je to razvidno iz ostalih delov obrazložitve in zatrjevana kršitev ni podana.

16Pritožnikova graja tistega dela 17. točke obrazložitve, ki se nanaša na navedbo dvakratne uporabe strokovnega prejema davljenja s strani A. A. je utemeljena le v toliko, da je besedilu res zapisano, kot da naj bi se to zgodilo dvakrat, vendar je po eni strani iz celote tega dela besedila jasno, da gre le za pisno napako podvojitve besedila, po drugi strani pa je iz ostalih delov obrazložitve, zlasti 16. točke v kateri so navedene lastne zaznave prvostopnega sodišča iz posnetkov celotnega dogajanja, da je šlo za enkratno uporabo tega strokovnega prijema, kot je navedeno tudi v izreku sodbe. Zatrjevana kršitev bi bila podana le, če bi tudi ob upoštevanju celotne obrazložitve razlogi o odločilnih dejstvih bili popolnoma nejasni, kar pa ni primer.

17Graja izpodbijane sodbe, ker se navaja, da se je obtoženi med nameščenjem lisic "aktivno upiral na drugo roko in dvakrat skušal vstati", kar da ne predstavlja zakonskih znakov je nerelevantna, saj je treba upoštevati opis celote dogajanja in je pomembno le, ali so v tej celoti opisani vsi zakonski znaki.

18S pritožbenim zatrjevanjem, da je pri ravnanju obtoženega šlo le za poskus zaščite in bega je povezana pritožbena navedba, da je A. A. izpovedal, da je tudi sam stegnil roko proti obtoženemu in da je ta to dojel kot mahanje proti sebi. To A. A. ravnanje se nanaša na začetek celotnega dogajanja v lokalu, ne pa, kot bi sledilo iz vrstnega reda pritožbenih navedb, na kasnejše dogajanje pred lokalom. A. A. je dejal "je možno, da sem stegnil roko in da je on to tako dojel." Torej, da je samo možno, da je obtoženi to tako dojel. Bistveno pa je, da se to nanaša na opis tistega dela dogodka, v katerem še niso navedena tista ravnanja obtoženega, ki bi predstavljala izpolnitev zakonskega znaka "s silo", saj so ta navedena šele v zvezi z dogajanjem pred lokalom. S tem, ko je A. A. stegnil roko ni vplival niti na zakonitost njunega ravnanja, ko sta obtožencu vzela prostost in ga odpeljala iz lokala, še manj na obtoženčevo ravnanje pred lokalom, ko se je iztrgal iz rok policistu.

19Brez uspeha ostaja pritožbena navedba, da je obtoženi brcal, ker je ležal pod pločnikom na asfaltu, noge pa je imel gor na pločniku in jih je B. B. lomil, ne pa z namenom poškodovanja katerega od policistov.

20Namen poškodovanja ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Obtoženčeva izvršitvena ravnanja pa niso le brce v predel trebuha in nog B. B., pač pa tudi druga. Tudi glede teh brc pa je prvostopno sodišče ugotovilo (točka 16), da je obtoženi najprej brcal proti B. B. in se mu je ta šele na to ulegel na noge, da je A. A. skušal namestiti lisice še na drugo obtoženčevo roko in je takrat obtoženi ponovno brcnil proti B. B., ki mu je skušal namestiti lisice še na noge in da je B. B. po ponovni brci pospravil lisice in se ponovno ulegel na obtoženčevi nogi. Na podlagi ogleda posnetka prav tak potek dogodka ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. Obtoženi torej ni imel ves čas pritisnjenih nog s strani B. B., pač pa kot odgovor na svoje brcanje. Iz posnetka pa se tudi vidi, da razlika v višini med parkiriščem in pločnikom ni velika, saj ne gre za običajen pločnik, ki je dvignjen, pač pa je robnik v veliki meri potopljen v samo parkirišče. Kot je zaključilo prvostopno sodišče je obtoženčev zagovor minimaliziral njegovo ravnanje v okviru česar sodi tudi njegova navedba o razlogih za brcanje, ki jo ponavlja pritožnik.

21Pritožnik nadalje navaja, da B. B. v preiskavi ni izpovedal, da bi obtoženi mahal proti njemu in A. A., pač pa le po enkrat proti vsakemu od njiju, ter da je na glavni obravnavi izpovedal popolnoma drugače, o čemer da izpodbijana sodba nima razlogov, nima nobenih navedb in je podana kršitev v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne pojasni, kako lahko ista priča izpoveduje popolnoma drugače.

22Zatrjevana kršitev je podana le, če v njej niso podani razlogi o odločilnih dejstvih ali če sploh nima razlogov, očitano ravnanje sodišča pa se lahko nanaša kvečjemu na nepopolno obrazložitev verodostojnosti izpovedbe B. B. Prvostopno sodišče svoje presoje ni oprlo le na izpoved B. B., ki tudi ni "popolnoma" drugačna, saj je enkrat navedel, da je "zamahnil proti A. A. in tudi proti meni", drugič pa "udaril je proti nama", zato ne gre za razliko, ki bi zahtevala posebno obrazložitev z vidika presoje verodostojnosti, še zlasti, ker izpovedba B. B. ni bila edini dokaz.

23Tudi razlike med navedbama obeh policistov o običajnem ravnanju ljudi, ko se jih hoče vkleniti, verodostojnosti njunih izpovedb ne omajejo, še manj gotovosti zaključkov prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo še druga dokaze, zlasti posnetek. Enako velja glede izpovedi A. A., ki je povedal o le enem zamahu proti njemu, saj kot rečeno je prvostopno sodišče upoštevalo vse dokaze, tudi izpovedbo B. B., ki je povedal o obtoženčevemu udarjanju, zlasti pa posnetke varnostnih kamer, na katerih je dogajanje lahko samo zaznalo.

24Tudi s pritožbenim izpostavljanjem izpovedbe C. C. pritožnik ne more uspeti, saj se navedba, da sta policista odpeljala obtoženca "malo na silo" nanaša na dogajanje v lokalu. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da sta policista imela zakonit razlog za ukrepanje zoper obtoženega glede na njegovo ravnanje (zmerjanje in grožnje natakarju, prijem za kozarec), pa je tudi razumno, da sta policista obtoženca peljala iz lokala tako, da sta ga držala vsak z ene strani, torej na silo. Glede dogajanja zunaj, pa je C. C. povedal, da se ne spomni točno, kaj je obtoženi počel, "ni ju ravno tepel, ampak branil se je in se ni pustil vkleniti." Stvar dokazne ocene prvostopnega sodišča je, ali sprejme (laično) interpretacijo obravnavanega dogodka s strani priče, še zlasti ob obstoju drugih dokazov, izpovedb prič in posnetkov varnostnih kamer. Nedvomno tudi iz izpovedbe C. C. izhaja, da je obtoženi mahal z rokami in brcal, šele na podlagi dokazne ocene celote dokazov pa je mogoč sklep, ali je šlo le za branjenje in upiranje pred prijetjem in vklenitvijo, kot tudi ta dokaz interpretira zagovornik, ali pa za uporabo sile proti telesoma policistov, kot je, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, zaključilo prvostopno sodišče.

25V 17., 18. in 20. točki se je prvostopno sodišče tudi opredelilo do izpovedb C. C. in D. D., tako da pritožbena navedba, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ne drži. V 17. točki je izrecno navedlo, zakaj ne sledi D. D., zlasti da je njegova izpovedba v nasprotju z dogajanjem razvidnim iz posnetkov, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

26Predlog za zaslišanje priče E. E. je prvostopno sodišče zavrnilo na glavni obravnavi 22. 3. 2023. Zagovornik je svoj predlog utemeljeval z navedbo, da bi E. E. vedel povedati o dogodkih, ki so se dogajali v lokalu in tudi zunaj, saj je iz fotografij narejenih iz posnetkov razvidno, da kamera celotnega prostora pred lokalom ne pokriva in je možno, da je ta priča bila prisotna tudi ob dogodkih, ki so se dogajali zunaj. Svojo zavrnitev tega dokaznega predloga je prvostopno sodišče obrazložilo v 4. točki in sicer, ker je ocenilo, da ni potreben in izpovedba E. E. ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj so dogajanje v lokalu opisali oba oškodovanca in priči C. C. ter D. D., dogajanje izven lokala pa prav tako oškodovanca in C. C., dogajanje pa je razvidno tudi posnetkov nadzornih kamer. Iz njih je razvidno tudi, da je dogodek trajal od 20.30 ure do 20.35 ure in da E. E. lokala ni zapustil do 20.33 ure. Tožnik takšno stališče izpodbija z navedbo, da je dokazni predlog relevanten tudi če bi E. E. videl le del dogajanja zunaj, saj bi lahko pojasnil obnašanje policistov do obtoženega tako znotraj kot izven lokala, kar lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Zatrjuje, da so z zavrnitvijo bili kršeni 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije, tretji odstavek 16. člena ZKP ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

27Sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Zavrniti ga med drugim sme, če je nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Zavrnitev predloga je treba obravnavati v kontekstu celovite dokazne ocene. Ob obstoju dokazov, ki jih je izvedlo prvostopno sodišče in ob upoštevanju okoliščine, kdaj naj bi E. E. sploh šel iz lokala, ko je zagovornik že v svojem predlogu navajal zgolj možnost, da je bil prisoten tudi ob dogodkih zunaj, je prvostopno sodišče predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo in zatrjevane kršitve niso podane.

28Iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke dr. F. F. in njegovega zaslišanja na glavni obravnavi je razvidno, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja bistveno zmanjšane, kar je prvostopno sodišče upoštevalo, saj je izvedensko mnenje sprejelo kot celovito, jasno in strokovno. Na presojo o naklepnosti ravnanja obtoženega v času storitve kaznivega dejanja navedbe o njegovem obnašanju na glavni obravnavi ne morejo vplivati. Iz ravnanj obtoženega (neupoštevanje ukaza policistov, izkazana vztrajnost, ko se je ponovno začel aktivno upirati, ko je že bil nekoliko obvladan) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da se je obtoženi zavedal, da s silo (mahanje in brcanje) usmerjeno proti policistoma skušal preprečiti uradno dejanje in da je to tudi hotel. V enako smer kaže tudi njegova starost in življenjske izkušnje. Tega pritožnik s ponavljanjem zagovora, ki meri na to, da obtoženi s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov, ne more izpodbiti.

29Prvostopno sodišče je pri izbiri in odmeri kazni upoštevalo, da je obtoženi dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in izrecno tudi osebnost obtoženega, vendar je, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da dejstvo, da gre za specialnega povratnika, ne omogoča pozitivne prognoze. Izvedenec je na glavni obravnavi navedel, "...da sankcioniranje pri njem ne prinese koristi, iz tega se ne uči tako, da moj predlog je, da se poskuša upoštevati njegovo pripravljenost za terapevtsko obravnavo, če bo to seveda izkazal." Poleg tega je navedel tudi, da obtoženemu nedvomno koristi, da v času prestajanja zaporne kazni ne uživa alkohola, bi pa za trajnejšo spremembo pri njem bila potrebna še širša sprememba osebnosti. Zaporna kazen terapevtskih obravnav obtoženega ne izključuje, kot je navedel izvedenec pa je odvisna od njegove pripravljenosti. Izvedenec pa se je že v izvedenskem mnenju glede svojih predlogov terapevtskega obravnavanja obtoženega tudi omejil, da je to treba presojati v okviru zakonskih možnosti, kar je prvostopno sodišče tudi storilo.

30Glede kazenske sankcije pritožnik zatrjuje, da previsoka, kar utemeljuje z navedbami glede naklepa in nagiba na kar je bilo že odgovorjeno. Glede otroka, ki da bo odraščal brez očeta pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre po navedbah obtoženega za otroka starega 12 let in ob upoštevanju obtoženčevih predkaznovanosti ta argument izgubi vsako moč. Na višino kazni tudi ne moreta vplivati slabo premoženjsko stanje, da je brez zaposlitve in brez premoženja ter le prejemnik socialne pomoči, saj ni izrečena premoženjska kazen. Obtoženi je bil že obsojen za enako kaznivo dejanje (sodba Okrožnega sodišča v Kranju I K 6087/2023 s 4. 9. 2014), prav tako ni mogoče mimo tega, da je bil že obsojen za nasilna kazniva dejanja pa tudi za zelo sorodno kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti. Glede na navedeno je izrečena kazen pravična in primerna.

31Pritožnik izrečeno kazen graja tudi z vidika primerljivosti s sodno prakso vendar v podporo svoji trditvi o drugačni ustaljeni sodni praksi ponuja le dve sodbi in niti ne navaja podrobnosti konkretnih okoliščin pomembnih za izbiro kazni iz katerih bi bila razvidna primerljivost zadev, teh pa iz obeh odločb tudi pritožbeno sodišče ne more razbrati.

32Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

33Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obtoženi plačati stroške pritožbenega postopka. Iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.