VSL Sodba III Kp 71103/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo II K 71103/2023 z dne 30. 5. 2024 obtoženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po drugem odstavku 296. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev pripora, za drugo kaznivo dejanje mu je določilo eno leto in tri mesece zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 mu je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 55529/2019 z dne 6. 9. 2021, pravnomočno istega dne, s katero mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena določena kazen šest mesecev zapora in mu nato po 53. členu KZ-1 in po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni zapora po predmetni sodbi in kazen zapora po preklicani pogojni obsodbi, izreklo enotno kazen dve leti zapora in pet mesecev zapora, pri čemer mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 26. 9. 2024 od 1:25 ure dalje. Oškodovanko C. C. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; obdolženca oprostilo povrnitve stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne prakse; dolžan pa je plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in ker so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (prve točka 371. člena ZKP) in odločbe o kazenskih sankcijah glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena KZ-1 s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo glede tega kaznivega dejanja (nasilništva) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat ter da obtoženemu zniža dosojeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje določi zaporno kazen v trajanju 11 mesecev.

3Pritožba je neutemeljena.

4Pritožnik v pritožbi navaja, da sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilništva, izpodbija, ker ni dokazov, da bi obtoženi storil to kaznivo dejanje na način oziroma s takšnimi izvršitvenimi ravnanji, kot se mu očita in da ni dokazano, da je bila zaradi posledic obtoženčevih ravnanj oškodovanka C. C. v podrejenem položaju, ki je prav tako en izmed znakov očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja.

5Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da prvostopenjsko sodišče ni prezrlo okoliščine (17. točka izpodbijane sodbe), da je oškodovanka C. C. v različnih fazah postopka na enaka vprašanja odgovorila različno, kot to izpostavlja pritožnik, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve (točke 18 do 23) prepričljivo navedlo razloge glede presoje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe ob upoštevanju izpovedb zaslišanih D. D., A. A., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in nenazadnje zagovora obtoženega, pri čemer ni spregledati, da je sodišče prve stopnje opravilo temeljito dokazno oceno izvedenih dokazov in nato pravilno zaključilo, da je obtoženemu brez dvoma očitano kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 dokazano. Pomembna okoliščina, ki jo je treba tudi po oceni pritožbenega sodišča upoštevati v obravnavanem primeru, do katere se je sodišče prve stopnje v navedenih točkah izpodbijane sodbe tudi obširno in prepričljivo opredelilo, kar pa pritožnik spregleda, so medsebojni odnosi med oškodovanko, obtoženim in pričo A. A. v spornem obdobju.

6Iz izpovedbe priče D. D. (zaposlene v zavetišču) izhaja, da je bila oškodovanka v zavetišču za brezdomce nastanjena devet let. Tam je spoznala A. A., ki je bil leto in pol uporabnik zavetišča. V tem času sta se zbližala in ko je bil A. A. zaradi nasilja izključen iz zavetišča, je skupaj z njim odšla tudi ona. V okviru dokaznega postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da sta si A. A. in oškodovanka dom našla v zapuščeni stavbi in skupaj z njima je približno mesec dni ali mesec in pol pred inkriminiranim dogodkom bival tudi obtoženec, ki je bil pred tem izpuščen iz zapora in izključen iz zavetišča za brezdomce zaradi nasilja. Kot izhaja iz zagovora in skladnih izpovedb oškodovanke ter A. A., je bila oškodovanka pogostokrat žrtev nasilja. Nasilje je nad njo izvrševal predvsem A. A., o čemer, kot to sicer pravilno navede pritožnik, se je oškodovanka zaupala pričam E. E. (vodja zavetišča) in F. F. (policist), katerima je tudi oškodovanka izrecno povedala, da se boji A. A. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je obtoženec oškodovanko velikokrat branil pred nasilnim A. A., kar izhaja iz zagovora obtoženega in izpovedb oškodovanke ter priče H. H. Vendar pa je oškodovanka tudi povedala, da je bil obtožen, že prej v septembru 2023, torej pred 25. in 26. 9. 2023) do nje nasilen in se ni spravljal samo nad njo, ampak tudi nad drugimi in da sta se nad njo znašala tako obtoženi kot A. A., saj sta jo velikokrat udarila po obrazu, da je imela podplutbe ter da sta ji oba rekla, da če bo komu povedala, da bo še slabše in jo je bilo strah. Tudi zaslišani A. A. je povedal, da je oškodovanka od obtoženca, kadar sta imela slab odnos, dobila "batine". Da se je oškodovanka bala obtoženega in A. A., pa je prepričljivo izpovedala D. D., ki je sama z neposrednim zaznavanjem in opazovanjem pri oškodovanki zaznala prestrašenost, ki je eskalirala do te mere, da se o nasilju, ki ga je doživljala v odnosu z obtoženim in A. A., nikomur ni upala zaupati. Šele sedaj, ko se ji v zavetišču nudi psihološka opora in pomoč, ko se je torej počutila varno, si je upala o svojih občutkih in strahu spregovoriti na glas. Priča D. D. je torej pri oškodovanki zaznala njen strah, katerega je oškodovanka občutila in doživljala, ko je bivala skupaj z obtožencem in A. A. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da se je obtoženi na oškodovanko kvečjemu le drl in ji izrekel kakšno žaljivko. Kot je tudi sodišče prve stopnje življenjsko in pravilno pojasnilo (18. točka izpodbijane sodbe), je na zaključek o tem, da je bil obtoženi do oškodovanke tudi fizično nasilen pred 25. in 26. 9. 2023, posredno moč sklepati tudi na podlagi dogajanja z dne 25. na 26. 9. 2023, saj je težko verjeti, da bi do tako intenzivnega napada nanjo prišlo, če pred tem do nje že ne bi bil nasilen.

7Obtožba obtoženemu sicer res očita, da sta z A. A., v obdobju od začetka septembra 2023 do dne 26. 9. 2023 na naslovu ..., kjer sta v sobi zapuščenega objekta živela skupaj z C. C., nad C. C. predvsem v vinjenem stanju pogosto vpila, jo žalila in poniževala, ji tudi grozila, da jo bosta že našla in bo dobila svoje, jo pogosto pretepala po obrazu in telesu, večkrat pa sta jo tudi močno odrivala, da se je s telesom in glavo zaletavala v predmete, pri čemer je utrpela obtolčenino levega zgornjega uda, obtolčenino prsnega koša, odrgnine obeh kolen ter obtolčenino in podplutbo leve ušesne školjke, zaradi česar je bilo njeno zdravje začasno okvarjeno in da oškodovanka ni izrecno potrdila vsako obtoženemu očitano izvršitveno ravnanje, kot to izpostavlja pritožnik, vendar pa pritožbeno sodišče pripominja, da je v primerih kot je ta, ko namreč več storilcev hkrati z medsebojnim sodelovanjem pri izvršitvi uporablja fizično silo zoper oškodovanca, ni odločilno, kateri od obtožencev je s svojim ravnanjem povzročil katero konkretno poškodbo. Oškodovankine poškodbe so bile plod tedanjih skupnih nasilnih in agresivnih ravnanj obtoženega in A. A. Šlo je torej za skupni učinek ravnanj obeh, zato za obtožbo ni bistveno kdo od (so)storilcev je dejansko izvedel kakšno ravnanje, ki je oškodovanki povzročilo točno določeno posamično poškodbo.¹ Zato je povsem na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, ko zapiše, da je možno in verjetno, da izvršitvenih ravnanj obtoženi in A. A. nista ves čas izvrševala istočasno ali enako intenzivno, a je pri tem pomembno, da sta zasledovala isti cilj, to je podrediti si oškodovanko (23. točka izpodbijane sodbe). Tudi če v opisu ni izrecno navedeno, da sta zasledovala ta cilj (v izreku sodbe je le z drugimi besedami navedeno, da sta s takšnimi ravnanji obtoženi in A. A. oškodovanko spravljala v podrejen položaj), ni mogoče trditi, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi v obrazložitvi sodbe, torej da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena, kot to zmotno navaja pritožnik. Sicer pa se zakonski znak v abstraktnem delu obtožbenega očitka, da sta obtoženi in A. A. zavestno sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, nanaša na kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ki se očita obtoženemu v sostorilstvu z A. A. in ne na kaznivo dejanje nasilništva, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

8Ob navedenem je tako zmotno pritožnikovo navajanje, da v obravnavanem primeru obtoženemu ni dokazano, da sta (skupaj z A. A.) oškodovanko spravljala v podrejen položaj. Sicer pritožnik pravilno citira stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Ips 166/2000 z dne 17. 3. 2011), ki je ni prezrlo tudi sodišče prve stopnje (točka 21 izpodbijane sodbe), vendar pa v nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 22 izpodbijane sodbe), da je obtoženemu dokazano, da sta z A. A. z oškodovano grdo ravnala, jo pretepala in jo z nasilnim ravnanjem spravljala v podrejen položaj. Oškodovanka pa se glede na fizično in številčno premoč in tudi svojo osebnost, nasilju ni mogla izogniti in tudi ne upreti, zato je postala objekt nasilja in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi ravnanja obeh, ki sta nanjo v vinjenem stanju pogostokrat vpila, jo žalila in poniževala, jo pretepala, ji grozila, da jo bosta že našla in da bo dobila svoje, spravljena v podrejen položaj. Oškodovanka je namreč prepričljivo izpovedala, da se jima je zaradi groženj poskušala umakniti, saj se ni počutila dobro, vendar pa pri tem ni bila uspešna, saj je bil vedno kdo od njiju poleg nje. Policistu F. F. se je tudi zaupala, da ne ve, kaj naj naredi, da so poškodbe stare že 14 dni in več, ter da je bilo nasilje vsakodnevno. Vse to kaže, da je bila prestrašena in da je obtoženec skupaj z A. A. pri njej povzročil občutek nemoči in ogroženosti. Iz njene izpovedbe tudi izhaja, da sta ji oba grozila. Takšno njuno ravnanje pa je brez dvoma opredeliti kot nasilništvo in je na mestu zaključek, da je v obravnavanem primeru s strani obtoženega (in A. A.) šlo za izvajanje nasilja zaradi nasilja samega. Oškodovanka je bila namreč dalj časa žrtev njunega fizičnega nasilja, kar je pri oškodovanki povzročilo ogroženost, prestrašenost, nelagodnost, ponižanje, zaradi česar se o nasilju ni upala nikomur zaupati, niti delavkam zavetišča za brezdomce, čeprav so jo k temu spodbujale. Zaradi strahu tudi ni upala podati prijave na policijo. Njen strah pa je bil tudi tako zelo intenziven, da zaradi poškodbah, ki sta jih ji prizadejala obtoženec in A. A., ni upala poiskati niti zdravniške pomoči.

9Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 opredelilo do vseh odločilnih dejstvih, podalo jasno in celovito dokazno oceno, tako vsakega dokaza posebej in v njihovi medsebojni povezavi, zato izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena kršitvami, ki jih neutemeljeno uveljavlja pritožnik.

10Preizkus odločbe o kazenski sankciji glede določene kazenske sankcije za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ki ga je obtoženi storil v sostorilstvu z A. A. in ga je obtoženi tudi priznal, je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja.

11Pritožnik se sicer do obtoženemu določene kazni kazni zapora v višini devet mesecev za kaznivo dejanje nasilništva ne opredeljuje, ampak se njegov očitek nanaša na določeno kazen v višini enega leta in treh mesecev zapora za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. V izpodbijani sodbi je v točkah 30. in 31. prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev o izbiri in odmeri višine določenih zapornih kazni, ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno ovrednoteni glede na naravo in težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde. Pri tem je povsem pravilno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine ter obtoženemu določilo primerno in pravično kazen devet mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 in kazen enega leta in treh mesecev zapora za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu nato ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora v preklicani pogojni obsodbi, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 55529/2019 z dne 6. 9. 2021, pravnomočno istega dne, izreklo primerno enotno kazen dve leti zapora in pet mesecev zapora. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri obtoženemu utemeljeno pri višini zaporne kazni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe v primerjavi z A. A., ki mu je določilo enako višino zaporne kazni, upoštevalo kot obteževalno okoliščino obtoženčevo obsežnejšo predkaznovanost (priloga A1/26), saj je bil obtoženi v zadnjih štirih letih obsojen za kar sedem kaznivih dejanj, od tega nazadnje za kaznivo dejanje ropa (ki spada med hujša kazniva dejanja), zato je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju njegovega priznanja krivde in manjšega prispevka pri tem kaznivem dejanju v razmerju A. A. (olajševalni okoliščini), pravilno odmerilo enako višino zaporne kazni kot A. A., zato pritožnik, ki se zavzema za nižjo kazen zapora, ker naj bi sodišče prve stopnje obtoženčevi predkaznovanosti dalo preveliko težo, ne more uspeti.

12Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

13Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bi moral kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar je tudi ustrezno obrazložilo (je brez premoženja in prihodkov, nahaja se v priporu, izrečena mu je bila zaporna kazen). Iz enakih razlogov pa je to storilo pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obtoženca.

¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 20872/2015 z dne 23. 9. 2020.