VSM Sodba IV Kp 26853/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 26853/2020 z dne 19. 3. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh let. Obdolženec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila katerih je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oproščen. Obdolženec je dolžan plačati tudi stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanega C. C. pa je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.800,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženca bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi v nejasnih in pomanjkljivih razlogih izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih glede poškodb, ki naj bi jih utrpel oškodovanec, očitka sostorilstva in tudi zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj ter še glede okoliščine, da naj bi oškodovanec padel v nezavest. Navedenim pritožbenim izvajanjem ni moč pritrditi, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Izvedenec je res pojasnil, da verjetno drži, da je oškodovanec pri kritičnem dogodku utrpel udarnino v predelu levega kolka in mogoče še udarnino glave, kot je to povzeto v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju z jasnimi in nedvoumnimi razlogi utemeljilo, zakaj je prepričano, da je oškodovanec opisane poškodbe utrpel ravno kritičnega dne, in sicer zato, ker je podlago za takšen zaključek poleg izvedenskega mnenja imelo tudi v videoposnetku v prilogi A5, ter v izpovedbah oškodovanca in prič. Zato zagovornik v tej smeri neutemeljeno pogreša razloge o odločilnih dejstvih. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik poskuša prepričati v neustreznost razlogov glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Da je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj, upoštevajoč intenziteto napada in fizično premoč napadalcev, je namreč ustrezno pojasnjeno v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz preostalih pritožbenih navedb v zvezi s tem pa je razbrati, da zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

5Zagovornik meni, da so pomanjkljivi tudi razlogi glede obdolžencu očitanega sostorilstva, saj iz opisa dejanja izhaja, da dejanje ni potekalo enotno, ampak v več delih, zato bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41440/2018 z dne 26. 11. 2020 ugotoviti in navesti prispevek obdolženca in B. B. k nastanku telesne poškodbe, česar pa ni storilo. Zagovornikovo stališče je napačno. V opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja so zgolj navedena posamezna izvršitvena ravnanja obdolženca in B. B., in čeprav drži, da je bilo ravnanje B. B. intenzivnejše v primerjavi z obdolženčevim, to še ne pomeni, da dejanje ni potekalo enotno, kot to navaja zagovornik. Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi¹ ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna. Glede na navedeno tako ni mogoče pritrditi zagovornikovemu stališču, da bi moralo sodišče navesti in ugotavljati prispevek vsakega napadalca posebej, saj iz opisa dejanja ter konkretizacije le tega v obrazložitvi sodbe izhaja, da sta obdolženec in B. B. delovala skupaj in sta na različne (izvršitvene) načine prispevala k oškodovančevim telesnim poškodbam, zato glede na obrazloženo ni pomembno, katero poškodbo je povzročil kateri izmed njiju.

6Zagovornik neutemeljeno pogreša tudi razloge glede okoliščine, da naj bi oškodovanec padel v nezavest. Oškodovanec je namreč ves čas postopka, že ob podaji ustne ovadbe zatrjeval, da je med dogodkom padel (za kratek čas) v nezavest, preden ga je B. B. stresel s električnim paralizatorjem, sodišče prve stopnje pa je v točkah 15 in 20 razlogov izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo oškodovančevi izpovedbi o poteku dogajanja tega dne in zakaj mu je verjelo, da je padel v nezavest, zato so zagovornikovi pomisleki v zvezi s tem odveč.

7Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih zagovornik prepoznava tudi glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do okoliščine, da se obdolžencu očita enkratni dogodek, očitano kaznivo dejanje pa je opredeljeno kot kolektivno. Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej in izrecno poudarilo, da je med vpletenimi osebami šlo za enkratni dogodek, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega pri presoji ni upoštevalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je bil obravnavani dogodek enkratno dejanje obdolženca in B. B. zoper oškodovanca, zato bi bilo dodatno poudarjanje enkratnosti dogodka odveč. Bistveno je, da je prvostopenjsko sodišče v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe z jasnimi in nedvoumnimi razlogi pojasnilo, zakaj kljub temu šteje, da je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj. Na tem mestu zagovornik v zvezi z zakonskim znakom "spravljanja v podrejen položaj" polemizira, da ta ni podan zaradi kolektivne narave kaznivega dejanja, pri čemer obdolženčevo ravnanje ni takšne intenzitete, ki bi upravičeval kvalifikacijo po 296. členu ZKP, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kot že pojasnjeno, v konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.² Zakon torej ne predpostavlja, da je mogoče zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva uresničiti izključno s ponavljajočimi se ravnanji. Nedovršni glagoli predstavljajo le enoten kaznovalni okvir tudi v primerih večkratnih ravnanj.³ Glede samega zakonskega znaka "spravljanja v podrejen položaj" pa že iz opisa ravnanja izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za grob in agresiven napad obdolženca in B. B., pri čemer sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obdolženec in B. B. z njim oškodovanca spravila v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva in s tem, da je B. B. oškodovanca vlekel po prostoru, ga dvakrat udaril, ga vrgel na tla, in kar je bistveno glede samega očitka obdolžencu, da sta ga oba med tem, ko je bil oškodovanec na tleh tudi brcnila, nakar ga je B. B. prijel za lase in vrgel v drug del lokala ter ga nato še stresel z električnim tokom. Ne glede na kratkotrajnost samega napada pa je njuno ravnanje pomenilo tolikšno odstopanje od običajnega nasilnega dejanja, da je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj. Da je bil oškodovanec v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi navedeno kot posledica ravnanja obdolženca in B. B., ker se pred takšnim napadom ni mogel braniti ali umakniti. Ob tem zagovornik neutemeljeno izpostavlja, da obdolženčevo ravnanje ni takšne intenzitete, ki bi utemeljevalo pravno kvalifikacijo po 296. členu ZKP, saj prezre, da se obdolžencu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, ker sta dejanje storila dve osebi skupaj, in sicer kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tudi on s svojim prispevkom izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja nasilništva. Tako zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

8Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo sedmi odstavek 364. člena ZKP, saj ni navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, in sicer bi se moralo opredeliti do poškodbenega lista za B. B. in do zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je podal B. B., ker iz teh listin izhaja, da je tudi B. B. prejel udarec od oškodovanca v nos, navedeno pa je pomembno za presojo zatrjevanega podrejenega položaja oškodovanca. Zagovornik nima prav. Iz točke 26 razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedena dokaza ocenilo, vendar je presodilo, da nista bistvena za odločitev v tej kazenski zadevi, kar je tudi argumentirano pojasnilo. Zagovornik s takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča o relevantnosti teh dokazov in jim pripisuje prevelik dokazni pomen, saj navedena dokaza tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključkov prvostopenjskega sodišča z ničemer ne omajeta. Oškodovanec je namreč sam pojasnil, da ko je prejemal udarce in brce, ga je zgrabila panika in je zato tudi sam začel mahati z rokami in brcati, kar je povsem življenjska reakcija človeka v stiski, ko je napaden. Logično je, da lahko ob tem tudi napadalec prejme kakšen udarec s strani napadenega, kar pa ne pomeni, da oškodovanec zaradi ravnanj napadalcev ni spravljen v podrejen položaj in da se je pred napadom bil zmožen braniti. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj, kakor to izhaja iz opisa dejanja in je nato tudi konkretizirano z dejanskimi ugotovitvami v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zlasti v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, katere pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. V tem oziru se zato ocena prvostopenjskega sodišča, da navedeni listini, ki ju izpostavlja zagovornik, nista bistveni za odločitev, pokaže kot pravilna in utemeljena, prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči.

9S preostalimi pritožbenimi navedbami pa zagovornik graja dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, o čemer pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca ustrezno ocenilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa tehtno in smiselno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana. Z razumnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih izvajanj zagovornika pa le še dodaja:

10Zagovornik se primarno ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča glede poškodb, ki jih je v obravnavanem dogodku utrpel oškodovanec, opirajoč se na izvedensko mnenje prof. dr. Č. Č., ki udarnine glave in udarnine v predelu levega kolka ni ugotovil z gotovostjo, ampak le, da je oškodovanec mogoče utrpel udarnino glave in verjetno udarnino v predelu kolka. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov o oškodovančevih poškodbah ni gradilo zgolj na izvedenskem mnenju, ampak tudi na videoposnetku samega dogodka (točka 4 obrazložitve te sodbe), zato je vsakršno polemiziranje zagovornika v tej smeri neutemeljeno. Tudi dejstvo, da je oškodovanec zdravniško pomoč iskal 2 dni po kritičnem dogodku, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je oškodovanec kritične noči zaradi ravnanj obdolženca in B. B. utrpel v izreku opisane poškodbe, saj je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo oškodovančevi življenjski razlagi, zakaj je pomoč poiskal kasneje in ne nemudoma po dogodku (točka 21 in 22 razlogov izpodbijane sodbe).

11Kot neutemeljena je prepoznati tudi pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornik poskuša vzbuditi dvom v zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zaradi utrpljenih poškodb oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana. Sodišče prve stopnje je glede narave in teže poškodb utemeljeno sledilo pojasnilu izvedenca, da je bila oškodovančeva zmožnost za delo zaradi udarnine v predelu levega kolka, kakor tudi skupnega učinka vseh poškodb začasno zmanjšana. Pri tem zagovornik neutemeljeno navaja, da večje število poškodb iz izvedenskega mnenja ni razvidno, saj to ne drži. Izvedenec se je namreč v svojem mnenju jasno opredelil do možnosti nastanka dveh poškodb - to je udarnina glave in udarnina v predelu levega kolka. In glede na to, da je zagovornik ta del mnenja v svoji pritožbi tudi predhodno povzel, si s takimi pritožbenimi izvajanji, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja večje število poškodb, prihaja celo sam sebi v nasprotje. Zagovornik nadalje poskuša vzbuditi dvome v pravilnost izvedeniškega mnenja s polemiziranjem, da si izvedenec ni ogledal videoposnetka dogodka in se ni opredelil do izpovedb posameznih prič in oškodovanca, vendar s takimi navedbami ne more uspeti. Zagovornik in obdolženec namreč njegovega zaslišanja ali dopolnitve izvedenskega mnenja na glavni obravnavi v tej smeri niti nista predlagala, še več, skladno z drugim odstavkom 340. člena ZKP sta izrecno soglašala, da se izvedensko mnenje le prebere in se tudi izrecno odpovedala njegovemu neposrednemu zaslišanju (list. št. 341). Poleg tega pa iz podatkov spisu izhaja, da se je izvedenec z navedenimi dokazi imel možnost seznaniti že ob podaji mnenja, saj je bil videoposnetek priložen že predlogu tožilstva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, izvedenec pa je svoje mnenje podal po zaslišanju oškodovanca in posameznih prič v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pri čemer mu je bilo z odredbo naloženo, da naj pregleda celotni kazenski spis (list. št. 96), kar je tudi storil, kot to izhaja iz uvoda izvedenskega mnenja (list. št. 99).

12Zagovornik v pritožbi ponovno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec oškodovanca brcnil, ker je to po njegovem mnenju ovrženo z ogledom videoposnetka nadzornih kamer. Že prvostopenjsko sodišče je takšne pomisleke utemeljeno in argumentirano ovrglo v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je ob upoštevanju oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe priče D. D. na podlagi ogleda videoposnetka nedvoumno zaključilo, da glede na gibanje obdolženčevega telesa obdolženčev sunek proti oškodovancu zagotovo predstavlja brco, o čemer se je z ogledom videoposnetka prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Zato zagovornik s ponujanjem drugačnega materialnega vrednotenja v pritožbi izpostavljenega dokaza ter z enostranskimi lastnimi zaključki ne more vzbuditi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani prvostopenjski sodbi.

13Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist.

14Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Ker se je obdolženec po svojem zagovorniku pritožil zoper sodbo in s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v pritožbenem postopku. Pri tem je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41440/2018 z dne 26. 11. 2020.
² Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020.
³ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019 in druge.