VSLJ Sodba in sklep II Kp 187/2016

Pritožbama državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja opisanega pod točko II. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

Pritožbe zagovornikov obtožencev A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih delih (točki I. in III.) potrdi.

Obtoženci so dolžni plačati sodno takso vsak v višini 120,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtožence pod točko I. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Vsem obtožencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obtoženemu A. A. določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let, obtoženemu B. B. je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let, obtoženemu C. C. pa je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obtožence je pod točko II. na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Pod točko III. je odločilo, da so obtoženci dolžni nerazdelno plačati 1/2 (eno polovico) stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe, ter sodno takso, ki bo s posebnim sklepom določena za vsakega obtoženca posebej.

Zoper sodbo so se pritožili:

Zagovorniki vseh treh obtožencev in pooblaščenka oškodovanega D. D. so v pritožbi zahtevali, da se jih obvesti o pritožbeni seji. Zato je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke, zagovornike, oškodovanega D. D. in njegovo pooblaščenko ter sodnega tolmača za srbski jezik, ker sta obtožena B. B. in C. C. državljana Republike Srbije. Pritožbene seje so se udeležili zagovornik obtoženega A. A., po substitucijskem pooblastilu odvetnik E. E., za odvetnika F. F., zagovornica obtoženega B. B., odvetnica G. G., zagovornica obtoženega C. C., odvetnica H. H., ter oškodovani D. D.in njegov pooblaščenec, po substitucijskem pooblastilu odvetnik I. I., za odvetnico J. J. Na sejo niso pristopili obtoženci in državna tožilka, ki so bili o seji pravilno obveščeni, zagovorniki so pojasnili, da na javno sejo obtoženci ne bodo pristopili, kar pa ni bila ovira, da pritožbeni senat ne bi imel pritožbene seje.

Pritožbi državne tožilke in pooblaščenke oškodovanega D. D. sta utemeljeni, pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev pa niso utemeljene.

Glede pritožb državne tožilke in pooblaščenke oškodovanega D. D.

Državna tožilka in pooblaščenka oškodovanega D. D. v svojih pritožbah zoper oprostilni del zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s takšno pritožbeno grajo pa se strinja tudi sodišče druge stopnje. Pri tem pritožnici ne grajata ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovitev o telesnih poškodbah oškodovanca, temveč grajata ugotovitev sodišča o tem, kateri izmed udarcev, brc obtožencev ali njihovih udarcev s steklovino oziroma metov steklenic ali kozarcev v oškodovanca oziroma ravnanj v ločenem postopku obsojenega K. je pri oškodovanemu D. D. povzročil hudo telesno poškodbo zlom ličnice z zlomom očesne orbite. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da noben obtoženec ni povzročil hude telesne poškodbe oškodovanemu D. D.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je najbolj verjetno, da je hudo telesno poškodbo oškodovancu povzročil obsojeni K. s tem, ko je v trenutku, ko oškodovanec ni imel zavarovanega obraza in je izpod mize pogledal proti K., ki je stal na mizi, oškodovancu v obraz vrgel kozarec ali steklenico. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je po oceni pritožnic v nasprotju z izpovedbo oškodovanca in drugimi dokazi v spisu, pri čemer se sodišče prve stopnje do bistvenih delov oškodovančeve izpovedbe sploh ni opredelilo.

Pritožba pooblaščenke oškodovanca izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da do poškodbe v obliki zloma ličnice v povezavi z zlomom očesne orbite z brcami v glavo in obraz oškodovanca ni moglo priti, saj si je oškodovanec v obrambi pred obtoženimi A. A., B. B. in C. C., ki so ga na tleh brcali, zvil v klobčič in si z rokami zaščitil glavo. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, je takšen zaključek v nasprotju z izpovedbo samega oškodovanca. Ta je v preiskavi izpovedal, da sta ga obtožena A. A. in B. B., ko se je oškodovanec znašel na tleh, brcala v glavo. Gledal je, ker se je želel ubraniti udarcev z rokama. Ko je videl, da se ne bo uspel obraniti, pa je z rokama zakril glavo. Smiselno enako je izpovedal na glavni obravnavi dne 12. 12 2018 ter dodal, da sta ga nato brcala po telesu. Navedeno je potrdil tudi priča L. L., ki je izpovedal, da je oškodovanec padel na bok, se zvil v klobčič in ko so ga začeli brcati (tudi po glavi), si je z rokama zaščitil obraz. Glede na takšni izpovedbi v preiskavi in na glavni obravnavi je moč zaključiti, da si je oškodovanec obraz oziroma glavo zaščitil šele po tem, ko sta ga obtoženca že začela brcati v predel obraza. Tako sta oškodovančevi izpovedbi v tem delu v nasprotju z zaključkom sodišča, da do hude telesne poškodbe ni prišlo zaradi brcanja oškodovanca v predel glave, ker si je oškodovanec obraz že zavaroval. Hkrati pa je v izpodbijani sodbi izostala kakršnakoli opredelitev sodišča do navedenih oškodovančevih izpovedb oziroma izpovedbe priče L. L., iz katere bi izhajali razlogi, zakaj jima sodišče v tem delu ni verjelo.

Nadalje je v izpodbijani sodbi v celoti izostala opredelitev sodišča prve stopnje do oškodovančeve izpovedbe z glavne obravnave dne 12. 12. 2018, da je, preden je padel na tla, čutil, da mu je začela teči kri iz glave zadaj, ko pa je bil na tleh, je čutil, kako se mu drobijo kosti, čutil pa je tudi kri, da mu je začela teči iz lica. Sodišče prve stopnje je navedeno izjavo oškodovanca sicer povzelo v sklopu njegovih izpovedb, vendar se do nje nikjer ni opredelilo, pri čemer je moč ugotoviti, da izraz "drobijo kosti" vsekakor kaže na to, da oškodovanec ni mislil na udarce, ki bi povzročili udarnine, odrgnine ali druge lažje telesne poškodbe, temveč na poškodbo s počeno oziroma zlomljeno kostjo. Glede na to, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila zlomljena edino desna ličnica v povezavi z očesno orbito, je moč sklepati tudi, da se oškodovančeva izjava "drobijo kosti" nanaša prav na zlom ličnice v povezavi z zlomom očesne orbite. Glede na intenziteto poškodbe, na katero kaže izjava "drobijo kosti", pa je nerazumljivo, da se sodišče prve stopnje, pa četudi je štelo, da huda telesna poškodba ni bila povzročena z brcami, do te oškodovančeve izpovedbe v tem delu sploh ni opredelilo. Oškodovančeva izpovedba je namreč diametralno nasprotna zaključku sodišča prve stopnje glede povzročitve hude telesne poškodbe.

Upoštevaje zgoraj navedeno pooblaščenka oškodovanca sodišču prve stopnje očita tudi brezpredmetno polemiziranje o tem, kakšen podplat so imele cokle obtoženega B. B. Tudi v tem delu je dejansko stanje po oceni sodišča druge stopnje premalo raziskano. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodni izvedenec ocenil, da bi udarec z leseno coklo povzročil zlom ličnice in zlom nosnice, ne more pa do tega priti s coklo z gumijastim podplatom. Ob tem iz izpovedbe izvedenca tekom zaslišanja dne 11. 12. 2025 (v zadevi I K 15536/2015) izhaja, da se je opredelil le do poškodbe, ki bi jo povzročil en udarec s coklo z lesenim ali gumiranim podplatom. Nikjer pa se sodni izvedenec ni opredelil do poškodb, ki bi nastale zaradi večih brc s coklo (z lesenim ali gumiranim podplatom) ali večih brc obtožencev z različno obutvijo na isti del obraza oškodovanega D. D. ter ali bi repetitivni udarci na isto mesto povzročili hujšo poškodbo. Tega nenazadnje sodnega izvedenca niti ni nihče vprašal. Nadalje izvedenec ni pojasnil, ali je pri svoji oceni poškodbe, ki bi jo povzročil udarec s coklo, upošteval velikost in moč obtoženega B. B. in ali bi to vplivalo na težo poškodbe. Glede na tako pomanjkljive ugotovitve v zvezi s težo poškodbe, ki bi jo lahko povzročila cokla z lesenim podplatom ali druga obutev obtožencev oškodovancu, je nerazumljivo, da se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izpovedbo sodnega izvedenca, da udarec s coklo, ki ima gumijasti podplat, ne more povzročiti hude telesne poškodbe, in posledično povsem prezrlo vse izpovedbe, iz katerih je izhajalo, da so ravno brce obtožencev v glavo oškodovanca temu povzročile hudo telesno poškodbo.

Pooblaščenka oškodovanca graja zaključek v izpodbijani sodbi, da iz vpogledanih fotografij sodnega spisa ni razvidno, ali je imel obtoženi B. B. v času obravnavanega dogodka obuto leseno ali gumijasto obutev. Pooblaščenka zaključi, da iz fotografij izhaja, da je imel obtoženi B. B. obuto težjo obutev, ki po obliki ustreza coklam, pri čemer je tudi obtoženi B. B. sam tekom zagovora povedal, da je imel tekom obravnavanega dogodka obute cokle. Ob tem pooblaščenka še izpostavi, da že iz samega izraza cokla izhaja, da gre za obutev, izdelano iz lesa, ne glede na to, če je podplat gumiran. Po oceni sodišča druge stopnje bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da se je v zvezi z vplivom obutve na nastanek poškodb pri oškodovanem D. D. oprlo na izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi dne 11. 12. 2025 (v zadevi I K 15536/2015), dejansko stanje tudi v zvezi s samo obutvijo dodatno raziskati in tekom dokaznega postopka izvedencu postaviti dodatna vprašanja ter mu tudi predočiti fotografijo obutve obtoženega B. B.

Utemeljena je nadalje tudi pritožbena graja državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca v zvezi z ugotovitvami v izpodbijani sodbi glede poškodb, ki naj bi oškodovancu nastale zaradi ravnanja obsojenega K., ko je slednji v oškodovanca metal steklovino. Sodišče namreč zaključi, da je ravno obsojeni K. tisti, ki je z metanjem steklovine (kozarcev in steklenic) v obraz oškodovanca, slednjemu povzročil hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da iz K. izrečene pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 15536/2015 z dne 11. 11. 2021 izhaja, da obsojenemu K. z metanjem steklenic in kozarcev ni uspelo poškodovati oškodovanega D. D. Nadalje je ugotovitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, da je obsojeni K. poškodoval oškodovanega D. D., v nasprotju z izpovedbami samega oškodovanca. Ob oškodovančevih izpovedbah, da mu je bila huda telesna poškodba povzročena z brcami obtožencev, o čemer je bilo govora v prejšnjih točkah obrazložitve predmetne odločbe, iz spisovnih podatkov izhajajo tudi izpovedbe, ki zanikajo, da bi bila huda telesna poškodba posledica ravnanj obsojenega K. Sodni izvedenec je na naroku glavne obravnave dne 5. 9. 2022 izpovedal, da bi bil zlom ličnice lahko povzročen z vrženo steklenico. Odvisno od masivnosti kozarca pa je, ali bi takšna poškodba lahko bila povzročena tudi z vrženim kozarcem. Kljub navedenemu pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe oškodovanega D. D., iz katere izhaja, da v predel ličnice ni prejel steklenice. Tekom zaslišanja v preiskavi je oškodovanec povedal, da je v času, ko se je plazil proti mizi, ko so brce pojenjale, začeli proti njemu leteti kozarci in nekaj njih ga je zadelo v telo. Tudi obsojeni K. je vanj vrgel vsaj en kozarec, ki je priletel v njegovo glavo, ne v obraz, temveč s strani. Oškodovani D. D. je na glavni obravnavi dne 9. 12. 2015 izpovedal, da mu je obsojeni K., ko je obrnil pogled vanj, vrgel kozarec v čelo. Tudi na naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2018 je oškodovani D. D. izpovedal, da se je po tem, ko je K. začel vanj metati kozarce in steklenice, zvalil do mize in se pod njo skril. Ko je mislil, da je že konec, pa je K. skočil še na mizo in mu vrgel kozarec v glavo. Iz oškodovančevih izpovedb tako izhaja, da v glavo s strani K. ni prejel steklenice, temveč kozarec in še glede slednjega ne izpove, da bi ga zadel v predel ličnice, temveč govori o čelu oziroma strani glave.

Upoštevaje doslej navedeno je po oceni sodišča druge stopnje mogoče ugotoviti, da so zaključki sodišča prve stopnje glede nastanka hude telesne poškodbe zmotni in so v nasprotju z izpovedbo samega oškodovanega D. D. tako glede sredstva, ki je povzročilo hudo telesno poškodbo, kot tudi glede storilcev. Posledično tudi po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje v zvezi kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe na škodo oškodovanega D. D. ni ugotovljeno popolno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama pooblaščenke oškodovanega D. D. in državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu pod točko II. razveljavilo. Glede na razloge za sprejeto odločitev se z ostalimi (podrednimi) pritožbenimi navedbami pooblaščenke oškodovanega D. D. ni ukvarjalo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno izvede vse potrebne dokaze, ponovno naj zasliši izvedenca medicinske stroke, da se razjasnijo vprašanja izpostavljena v tej odločbi v zvezi z načinom poškodovanja in nastalimi poškodbami, nato pa naj vse dokaze oceni celovito, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, in za svojo odločitev navede prepričljive razloge. Upošteva naj tudi, da je bil K. že pravnomočno obsojen, glede na opis iz pravnomočne sodbe za ravnanja na škodo oškodovanca D. D. "neposredno po pretepu, v katerem so A. A., B. B. in C. C. fizično obračunavali z D. D." in da se v opisu kaznivega dejanja zatrjuje, da K. oškodovanca "ni uspelo poškodovati".

Glede pritožb zagovornikov obtožencev

Zagovornik obtoženega A. A. neutemeljeno in pavšalno izpostavlja nelogičnost opisa in dejstvo, da v zvezi z obtoženim A. A. iz opisa kaznivega dejanja nasilništva ne izhajajo zakonski znaki nasilništva. Zagovornik pravilno navaja, da se obtoženemu A. A. v opisu kaznivega dejanja nasilništva ne očita kakršno koli konkretno ravnanje na škodo oškodovanega M. M., kot se nato ne opisuje niti vloga obtoženega B. B. na škodo oškodovanega L. L. Drži, da se v opisu očita, da so vsi trije obtoženci spravljali oba oškodovanca v podrejen položaj, kar pa ni v nasprotju s konkretnim opisom obtožencem očitanih ravnanj, saj se jim očita, da so kaznivo dejanje nasilništva storili v sostorilstvu, tako da niti ni potrebno, da vsak od obtožencev izpolni vse zakonske znake nasilništva zoper oba oškodovanca. Ne drži, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Sodišče druge stopnje zagovornikovemu razlogovanju ne sledi. Opis vsebuje okoliščine storitve in konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, konkretno so zatrjevana izvršitvena ravnanja posameznega obtoženca pri kaznivem dejanju nasilništva in na škodo katerega od dveh oškodovancev, ter kakšne poškodbe je kateri od njiju utrpel. Da sta se, ko je M. M. skušal preprečiti fizično obračunavanje s D. D., nanj spravila B. B. in A. A.; da je B. B. najmanj enkrat brcnil M. M. v glavo; da je C. C. s steklenico najmanj enkrat M. M. udaril v glavo; po prejetem udarcu (s pestjo v nos od neugotovljene osebe) sta na travnik bežečemu L. L. sledila C. C. in A. A., eden od njiju mu je iz rok izbil telefon, podrla sta ga na tla, kjer sta ga skupaj brcala po glavi in telesu; A. A. pa ga je s pestjo udarjal v glavo; s takim izživljanjem nad obema na javnem kraju, pa so ju spravljali v podrejen položaj, saj sta se oškodovanca počutila nemočna in prestrašena. V opisu kaznivega dejanja so po presoji pritožbenega sodišča nedvomno navedene okoliščine, zaradi katerih sta bila oškodovanca v podrejenem položaju.

Zagovornik trdi, da v obtožnici očitek obtožencem glede njihovih vlog ni jasen, česar pa ne konkretizira. Nekonkretizirana je po oceni sodišča druge stopnje tudi graja zagovornika obtoženega A. A., da sodišče ne bi smelo dopustiti posega tožilstva v obtožnico po zaključku dokaznega postopka. Pri tem obramba niti ne navede, na katero modifikacijo obtožnice se kritika nanaša. Ob tem pa je moč ugotoviti, da spremembi obtožnice z dne 4. 1. 2016 in z dne 12. 12. 2018 nista bili vloženi po zaključku dokaznega postopka, obtoženci in njihovi zagovorniki pa so se imeli do spremembe obtožnice v tem kazenskem postopku možnost opredeliti.

Obramba obtoženega A. A. tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je očitek glede nasilništva prenapihnjen. Iz izvedenih dokazov in presoje sodišča prve stopnje jasno izhaja, da pri obravnavanem dogodku ni šlo zgolj za pretep med vsemi udeleženci, kot želi to prikazati zagovornik, temveč za kaznivo dejanje nasilništva. Prav obtoženi A. A. je bil, po verbalnem konfliktu z oškodovancem D. D., tisti, ki je prvi fizično napadel oškodovanega D. D., ko ga je s steklenico udaril po zatilju glave in s tem sprožil nadaljnje obravnavane dogodke. Dejstvo, da je oškodovani D. D. po prvem udarcu v zatilje glave uspel vreči obtoženega A. A. na tla, da je pristal na rokah in kolenih, pa ne pomeni, da je bil obtoženi A. A. takrat v podrejenem položaju. Sodišče prve stopnje je izraz "nemočen položaj" za obtoženega A. A, ko je bil na tleh, uporabilo kot je pojasnilo iz razloga, zakaj sta se v fizično obračunavanje med oškodovanim D. D. in obtoženim A. A. takrat vmešala soobtožena B. B. in C. C., in sicer kot njuno reakcijo na nasilje tujca nad enim iz njihove skupine (v kateri so bili po ugotovitvi izpodbijane sodbe vsi trije obtoženci).

Obramba obtoženega A. A. ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni dokazov, da je obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje nasilništva. Presoja sodišča prve stopnje, da je obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje nasilništva, res pretežno sloni na izpovedbi priče N. L., ki ni v sorodstveni vezi z oškodovanim L. L., in katere izpovedbo je sodišče prve stopnje presojalo skladno z načelom proste presoje dokazov. V nasprotju z naziranjem obrambe sodišče druge stopnje oceno izpovedbe priče N. L., kot jo je podalo sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitvi sodbe, šteje za logično in prepričljivo. Priča N. L. glede na podatke v spisu ni bila napadena, tako da je lahko dogajanje pred lokalom bistveno bolje zaznala, kljub temu, da je bilo stresno tudi zanjo ("bila sem v šoku"). Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da si je priča N. L. dogajanje bolje zapomnila kot oškodovanca, saj sama ni bila žrtev nasilja, za kar po oceni sodišča druge stopnje sodišče ne potrebuje strokovne pomoči, na kar skuša opozoriti obramba, ko izpostavi, da sodišče nima strokovne podlage za takšne zaključke. Pri oceni izpovedbe priče N. L. je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je priča dogajanje in položaj oškodovanega L. L. opisala smiselno enako kot oškodovanec sam. Glede na navedeno je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbam priče N. L. in oškodovancev in kaj njihove izpovedbe dokazujejo.

Kot zagovornik obtoženega A. A. izpostavi že sam, obramba obtoženca A. A. nima pravnega interesa za grajo izpodbijane sodbe v oprostilnem delu, saj je bil obtoženi A. A. očitka zoper oškodovanega D. D. v celoti oproščen.

Nadalje obramba obtoženega A. A. ne more uspeti z grajo ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti prič. Kot je navedel tudi zagovornik v pritožbi, je sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da ocenjuje, da so vsi udeleženci zainteresirani za izid postopka. Iz izpodbijane sodbe izhaja tudi ugotovitev, da je bila O. O. dekle oškodovanega D. D. Upoštevaje takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje presojalo tudi zagovore obtožencev in izpovedbe prič. Obramba zgolj z izpostavitvijo dejstev, da je oškodovani D. D. zoper obtožence sprožil pravdni postopek zaradi plačila odškodnine in da je priča O. O. v partnerski zvezi z oškodovanim D. D., ne more izpodbiti njune verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je navedeno upoštevalo ter dokaze ocenjevalo v skladu z načelom proste presoje dokazov. V izpodbijani sodbi pa je obrazložilo tudi, zakaj in glede česa je oškodovanemu D. D. in priči O. O. verjelo.

Tudi obramba obtoženih B. B. in C. C. ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni ocenjevalo osebnih znanstev in prijateljstev prič O. O. in N. L. z oškodovanim M. M., obramba obtoženega C. C. pa tudi glede znanstva z oškodovanim D. D. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje vse izpovedbe ocenjevalo v povezavi z drugimi izpovedbami. Pri tem pa morebitna poznanstva sama po sebi še ne pomenijo, da priča ni verodostojna. Pritožbene navedbe obtoženega B. B. so v tem delu pavšalne, saj povsem izostanejo razlogi, zaradi katerih obramba ocenjuje, da so poznanstva prič in oškodovancev vplivala na njihove izpovedbe. Obramba obtoženega C. C. izpostavlja dejstvo, da je oškodovani D. D. priglasil premoženjskopravni zahtevek, kar naj bi zaradi poznanstev vplivalo na verodostojnost prič O. O. in N. L. in oškodovanega M. M., vendar pa tudi navedeno samo po sebi ne pomeni, da njihove izpovedbe niso verodostojne.

Obramba obtoženega B. B. tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija verodostojnost oškodovanega M. M. Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve, na katero se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi sklicuje, obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, katere poškodbe je oškodovani M. M. utrpel in kdo ter kako mu jih je povzročil. Pri tem pa iz opisa ne izhaja, da bi posamezne poškodbe oškodovancu povzročil obtoženi B. B., druge pa obtoženi C. C., temveč so opisana njuna izvršitvena ravnanja ter posledice njunega skupnega delovanja. Tako so navedbe obrambe obdolženega B. B., da ni z gotovostjo dokazano, da so določene poškodbe posledica njegovega ravnanja ter da bi lahko nastale zaradi podrsanja po tleh, brezpredmetna. Na ravni gotovosti je namreč izkazano, da so poškodbe oškodovanega M. M. posledica izvršitvenih ravnanj obtoženih B. B. in C. C., kateri izmed njiju in kako pa je povzročil posamezno poškodbo, pa je glede na očitek nepomembno.

Glede s strani obrambe obtoženih B. B. in C. C. izpostavljene izpovedbe priče N. L., da je obsojeni K. po lokalu metal steklenice in da jih je metal tudi v smeri oškodovanega M. M., je moč ugotoviti, da je priča izpovedala tudi, da ni videla, da bi koga zadel. Čeprav je izvedenec na naroku za glavno obravnavo res izpovedal, da lahko razpočne rane, kot jih je utrpel oškodovani M. M., nastanejo tudi s steklenico, spisovni podatki ne dajejo podlage za zaključek, da so navedene poškodbe nastale zaradi ravnanja obsojenega K. V spisu ni prav nobenega dokaza, da bi obsojeni K. s steklenico zadel oškodovanega M. M. Tako navedena pritožbena navedba obrambe obtoženih B. B. in C. C. ostaja na ravni špekulacije. Zgolj teoretična možnost poškodbe zaradi vržene steklenice, upoštevaje dokazno podprta ugotovljena izvršitvena ravnanja obtoženih B. B. in C. C., namreč ne more privesti do drugačne odločitve glede obtožbenega očitka. Dejstvo, da je obtoženi C. C. oškodovanega M. M. udaril s steklenico po glavi, izhaja iz izpovedbe oškodovanca, tako da navedba zagovornice, da navedeno ni izkazano, ni utemeljena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje oškodovančevo izpovedbo štelo za verodostojno, saj je v bistvenem podprta tudi z izpovedbami drugih prič, pa je navedeno dejstvo ne le dokazano, temveč dokazano z zahtevanim standardom, to je gotovostjo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba obrambe obtoženega A. A., da je obrazložitev v točki 27 sodbe v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče po pregledu pritožbenih navedb in 27. točke obrazložitve in opisa kaznivega dejanja nasilništva v izpodbijani sodbi ocenjuje, da opis kaznivega dejanja nasilništva in 27. točka obrazložitve nista v nasprotju. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obramba izpostavlja posamezne nedoslednosti v 27. točki obrazložitve, vendar pa slednje obstojijo le, če se bere obrazložitev v 27. točki neodvisno od preostalih razlogov izpodbijane sodbe. Pri tem pa sodišče druge stopnje opozarja, da je sodbo potrebno brati kot celoto in ni mogoče izpostavljati zgolj posameznega segmenta, ki je zapisan sicer posplošeno, vendar po oceni sodišča druge stopnje ne v nasprotju z izrekom. Iz 27. točke obrazložitve izhaja zgolj uvodni posplošen povzetek opisa kaznivega dejanja nasilništva in zaključek sodišča prve stopnje, da šteje kaznivo dejanje nasilništva za dokazano. Pri tem pa je potrebno navedeno brati skupaj s preostalo obrazložitvijo v sodbi in je zato razvidno, kdo od obtožencev je pri kaznivem dejanju nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v sostorilstvu, napadel in katerega izmed oškodovancev. Iz obrazložitve v 27. točki pa niti ne izhaja, kdaj se je obtoženi A. A. pridružil dogajanju (napadu na oškodovanega L. L.), tako zapisanega ni moč razumeti, kot to zatrjuje obramba, da navedeno pomeni, da se je obtoženi A. A. napadu pridružil po tem, ko sta oškodovanega L. L. že napadla B. B. in C. C.

Po oceni sodišča druge stopnje obramba obtoženega A. A. ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da konstitucija obtoženega A. A. onemogoča, da bi katerega koli od oškodovancev spravljal v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevalo zdravstveno stanje obtoženega A. A. ter se pri tem oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca in zaključilo, da ga navedene poškodbe niso ovirale pri obračunavanju z L. L. na način, kot je to zatrjevala obtožba. Z zaključki sodišča prve stopnje v točki 38 obrazložitve pa se strinja tudi sodišče druge stopnje in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ponavljanje obrambe, da se je sodišče nekritično oprlo na izpovedbo priče N. L., pa ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je priči verjelo, ob tem pa se je njena izpovedba v bistvenem skladala z izpovedbo oškodovanega L. L.

Tudi okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik, da obtoženi A. A. predhodno ni imel opravka s policijo, da je bil študent, nekonflikten, da nikoli ni bil kaznovan in druge, niso okoliščine, ki ne bi kazale na to, da je imel pri kaznivem dejanju nasilništva takšno vlogo, kot se mu očita. Njegova vloga pri obravnavanem kaznivem dejanju je nedvomno izkazana, razlogi, ki so pripeljali do obravnavanih dogodkov in okoliščine, ki jih je izpostavil zagovornik, pa se lahko upoštevajo pri izbiri in odmeri sankcije.

Obramba obtoženega A. A. še izpostavi, da naj bi bil prav obtoženi A. A. in ne priča P. tisti, ki je oškodovanega L. L. opozoril, naj zbeži. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v dokaznem postopku ni nedvomno ugotovilo, kdo naj bi navedeno rekel oškodovanemu L. L. Ne glede na to, kdo je navedeno rekel, pa je v predmetni zadevi nedvomno dokazana vloga obtoženega A. A. pri kaznivem dejanju nasilništva, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tudi dejstvo, da se priča N. L. tekom dajanja izjave policistom ni spomnila vsega ter je tekom preiskave vedela povedati več, ne pomeni, da navedeno ni resnično. Je pa tako na zaslišanju v preiskavi kot na glavni obravnavi izpovedala, da je obtoženi A. A. brcal oškodovanega L. L. Uradni zaznamek o izjavi N. L. z dne 25. 4. 2015 je bil sestavljen dobro uro po obravnavanih dogodkih, tako da kljub temu, da je bil spomin priče takrat še svež, pa je bila priča takrat vsekakor še pod vplivom dogodkov, saj je nenazadnje sama rekla, da je bila takrat v šoku. Tako sodišče druge stopnje ocenjuje, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da izpovedba priče N. L. ne bi bila resnicoljubna, zatrjevanje obrambe, da se je po danih izjavah policiji izoblikovala neka zgodba o tem, kako bremeniti obtožence, pa ostaja na ravni špekulacije.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika obtoženega A. A., da ni izkazano, da sta se oškodovana L. L. in M. M. počutila prestrašena in nemočna zaradi ravnanja obtožencev, pri čemer obramba ponovno izpostavlja, da obtoženec ne osebnostno ne fizično ni oseba, ki bi se nad drugimi izživljala. Sodišče prve stopnje je navedeni okoliščini obrazložilo v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi sklicuje, in pri tem posebej izpostavlja, da dejstvo, da je oškodovani L. L. skušal zbežati, nedvomno kaže na njegovo prestrašenost. Dejstvo, da sta obtožena B. B. in A. A. oškodovanega L. L. brcala na tleh in da se je oškodovanec zvil v klopčič, pa nedvomno kaže na njegovo nemoč v dani situaciji, ko se napadu ni mogel upreti, temveč se je skušal zgolj čim bolj zavarovati v danem položaju. Pri tem pa sodišče druge stopnje še enkrat izpostavlja, da so obtoženci kaznivo dejanje nasilništva storili v sostorilstvu (po drugem odstavku 296. člena KZ-1), tako da ni potrebno, da vsak od obtožencev izpolni vsakega od zakonskih znakov, ob tem pa so v opisu kaznivega dejanja konkretizirana izvršitvena ravnanja vsakega od obtožencev. Na takšno oceno ne vpliva niti pritožbena navedba zagovornice obtoženega C. C., da je oškodovani L. L. na glavni obravnavi dne 5. 9. 2022 izpovedal, da se je ob dogodku počutil neprijetno. Čeprav je oškodovanec dejansko tako izpovedal, sodišče ocenjuje, da je na to vplival potek časa, saj je od obravnavanega dogodka do navedene izpovedbe minilo več kot 7 let. Dejstvo, da je oškodovanec po poteku sedmih let ob opisovanju svojega počutja uporabil manj dramatičen izraz in svoje počutje opisal kot neprijetno, pa še ne pomeni, da ob samem dogajanju ni bil prestrašen. Sodišča druge stopnje pa ne prepriča niti navedba zagovornice obtoženega C. C., da se oškodovani M. M. zaradi preteklega ukvarjanja z borilnimi veščinami ni počutil nemočnega in prestrašenega. Oškodovanega M. M. sta namreč brez razloga napadla in pretepla dva obtoženca (B. B. in C. C.), pri čemer ga je eden vsaj enkrat s coklo brcnil glavo, drugi pa ga je vsaj enkrat po glavi udaril s steklenico in je bil torej oborožen z nevarnim sredstvom.

Obramba obtoženega B. B. v pritožbi izpostavlja, da so se izpovedbe oškodovancev tekom postopka spreminjale ter poudari, da je spreminjanje izjav dejansko posledica pritiskov in groženj že pravnomočno obsojenega K., zaradi česar ocenjuje, da je verodostojnost prič precej omajana. Smiselno podobne pritožbene navedbe pa je podala tudi obramba obtoženega C. C.

Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se sodišče druge stopnje tudi sklicuje, prepričljivo obrazložilo razloge, zakaj so se izpovedbe oškodovancev (in posledično očitki) tekom postopka spreminjali. Sodišče prve stopnje pa ni spregledalo niti dejstva, da je obsojeni K. poskušal vplivati na priče. V izpodbijani sodbi je obrazložilo poskuse vpliva obsojenega K. Kljub poskusom obsojenega K. vplivati na izpovedbe prič pa je očitno štelo, da njegovi poskusi vplivati na priče glede predmetnega postopka niso bili uspešni in da na verodostojnost prič njegovi poskusi niso vplivali. Obsojeni K. je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na škodo oškodovanega D. D., ki izvira iz istega historičnega dogodka, kot očitek kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, za katerega so bili obtoženci oproščeni, tako da ni nobenega razloga, da priče zaradi morebitnega vpliva K. glede tega dela ne bi izpovedovale resnično. Nadalje na resnicoljubnost izpovedb prič kaže dejstvo, da so priče poskus obsojenega K., da bi na njihove izpovedbe vplival, dejansko sporočile sodišču. Tako je tudi oškodovani L. L. pred preiskovalnim sodnikom, kot izpostavlja obramba, izpovedal, da je obsojeni K. skušal nanj vplivati, da naj pove, da so ga pretepli Srbi, vendar po oceni sodišča druge stopnje oškodovanec navedenega ne bi povedal, če bi bil poskus obsojenega K. nanj vplivati uspešen.

Spisovni podatki nadalje ne dajejo podlage za zaključek zagovornice obtoženega C. C., da naj bi oškodovani M. M. fizično nastopil prvi, obtoženi A. A. pa se je zgolj iztrgal iz prijema. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je želel oškodovani M. M. preprečiti spor med oškodovanim D. D. in obtoženim A. A., zaradi česar ga je prijel za roko in mu rekel, naj da mir, kar sta izpovedala tudi oškodovanec sam in priča N. L., vendar se je obtoženi A. A. izvil iz prijema in od zadaj udaril oškodovanega D. D. Čeprav je glede na spisovno gradivo oškodovani M. M. prvi prijel obtoženega A. A., pa v spisu ni nobenega dokaza, da bi oškodovanec storil kakršno koli agresivno potezo zoper obtoženega A. A. Tudi dejstvo, da je oškodovani M. M. treniral borilne veščine, kar izpostavi zagovornica, ne kaže na njegovo agresivno vedenje, saj če bi želel obtoženca dejansko napasti, ga ne bi zgolj prijel za roko.

Zagovornica v pritožbi nadaljuje z lastnim podajanjem ocene dokazov, ko v nasprotju z dokazi v spisu zatrjuje, da je oškodovani L. L. (prvi) fizično nastopil zoper obtoženega A. A. Pri tem pa obramba obtoženega C. C. spregleda, da je glede na izpovedbe prič obtoženi A. A. prvi napadel oškodovanega D. D., ko ga je s steklenico udaril po zatilju, nato je šele oškodovani D. D. obtoženega A. A. skušal zrušiti na tla.

Upoštevaje vse navedeno ni nobenega dvoma, da so obtoženci storili kaznivo dejanje nasilništva, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pri tem pa so vsi očitki tudi dokazno podprti, tako da tudi niso utemeljene pavšalne navedbe zagovornikov obtožencev, da v spisu ni dovolj dokazov, da so obtoženci krivi storitve navedenega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 386. člena ZKP preizkusilo tudi odločbe o izrečeni kazenski sankciji obtožencem, saj so pritožbe njihovih zagovornikov vložene iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbe zagovornikov obtoženih A. A. in C. C. pa tudi iz razloga kršitve kazenskega zakona. Presodilo je, da so obtožencem izrečene primerne kazenske sankcije, pogojne obsodbe, pri določitvi posameznih kazni zapora, štiri mesece zapora za obtoženega A. A. ter po šest mesecev zapora za obtožena B. B. in C. C., pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo težo kaznivega dejanja, njihovo krivdo, ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine. Nekaznovanost obtožencev pa se je ustrezno odrazila v določitvi preizkusne dobe dveh let.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbe zagovornikov obtožencev zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka potrdilo.

Zagovorniki obtožencev s pritožbami niso uspeli, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da mora vsak od obtožencev plačati sodno takso v višini 120,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je bil odmerjen tako, da se je znesek 100,00 EUR po tar. št. 7111 Taksne tarife ZST-1¹ pomnožil s količnikom 0,8 za izrek pogojne obsodbe (tar. št. 71113 Taksne tarife ZST-1) in s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122 Taksne tarife ZST-1). Upoštevane pa so bile tudi premoženjske razmere obtožencev, ki so zaposleni in prejemajo plačo, ter trajanje in zapletenost postopka.

-------------------------------
¹ Odmerjen ob upoštevanju izrečene kazenske sankcije, trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnih zavezancev (Opomba 7.1/a k taksni tarifi ZST-1)