295. člen KZ-1

Stranki sta se v pogodbi o izobraževanju dogovorili za pravice in obveznosti za obdobje od 6. 10. 2014 do 18. 9. 2015, pri čemer je toženec nastopil prestajanje zaporne kazni šestih mesecev na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navede, da ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Poudariti pa je, da je navedena določba umeščena v 110. člen ZDR-1, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca, ki je najhujši ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožencu ni prenehalo po lastni volji, niti po krivdi.

Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).

Če torej pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP za obdolženega M.B. ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena. Če že, vendar potem mora biti glavna obravnava zelo široko razumljena, je lahko pravica do obrambe kršena tedaj, ko je sodba oprta na kakšen dokaz, ki sicer ni bil pridobljen protipravno (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), spet pa tako, da je bila ena stan v postopku prikrajšana (gl. na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 idr.). Kot je znano, je obsodilna sodba predhodni - nujni pogoj, da bi sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Naslednji - vsebinski pogoj je vrsta podatkov, ki morajo dati zanesljivo podlago za popolno in delno razsojo. Citirano ustavnopravno izhodišče pa še zmeraj ne pomeni, da so podatki pridobljeni po odredbah preiskovalne sodnice I Kpd 90495/2010 (16, 17 in 18) z dne 21. 12. 2010, ustavnopravno nedopustni in da se sodba nanje v smislu 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP ne bi smela opreti. Ti podatki namreč niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, ampak p

Pri številu oseb iz zakonskega opisa 295. člena KZ-1 gre za tako imenovano analogijo intra legem, ko je logično določena le spodnja meja, medtem ko je zgornja meja, zaradi nemožnosti predvidevanja dokončnega števila oseb, ki se lahko dogovorijo za kaznivo dejanje, prepuščena okoliščinam posameznega primera.

Zgolj dejstvo, da preiskovalni sodnik v odredbi ni navedel vseh okoliščin, ki so razvidne iz predloga državnega tožilca in gradiva, ki ga je ta predložil s predlogom za odreditev ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, ni razlog za nezakonitost odredbe. Pomembno je namreč, da so podatki in dokazi, ki jih je imel preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe na razpolago, utemeljevali stopnjo verjetnosti konkretnega suma, predpisano za izdajo odredbe. Utemeljeni razlogi za sum niso bili vzpostavljeni zgolj na podlagi splošnih okoliščin, temveč na podlagi zanesljivih informacij anonimnih virov, ki so bile s strani policije preverjene, obtoženca pa so nedvomno povezale z izvršenimi kaznivimi dejanji. V primeru, da se dokazi pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov ne nanašajo na kataloška kazniva dejanja, se ne smejo uporabiti kot dokaz, pa čeprav so bili pridobljeni zakonito. Združitev za izvrševanje ropa mora biti opravljena pred storitvijo kaznivega dejanja ropa, dogovor pa se mora nanašati na več ropov, ne le na tistega, ki ga je izvršilo dvoje ali več oseb, kar pomeni, da opis dejanja pod točko I, ki obtožencema očita le dogovor z