VSK Sodba II Kp 43902/2016

I. Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki sodne takse v znesku 450,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A.spoznalo za krivega dejanja oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Na podlagi zakonskih določil mu je določilo kazen dva meseca zapora, nakar mu je upoštevajoč kazen dveh let in šestih mesecev zapora po pravnomočni sodbi okrožnega sodišča v Kopru I K 43902/2016 z dne 12.7.2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 14.4.2022, izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Slednja pa se izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Navedlo je tudi posledice, če obsojenec ne bo izpolnjeval več pogojev glede zaposlitve, odločilo pa je tudi, da mora na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, pri čemer mu je sodno takso na podlagi tarifne številke 7114 ZST-1 odmerilo v višini 300,00 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožujejo obtoženčevi zagovorniki. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovorniki uvodoma izpostavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbo, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Menijo namreč, da dejanje obtoženca ni bilo storjeno v predkazenskem postopku, saj je tedaj potekal notranje-varnostni postopek na policiji, česar pa ni mogoče enačiti s predkazenskim postopkom. Ta se začne z naznanitvijo kaznivega dejanja ali s podajo ustne ovadbe, ki pa je bila v konkretnem primeru podana šele kasneje, v času, ko naj bi bilo dejanje obtoženca storjeno, pa je tekel le pritožbeni postopek, ki je bil sprožen na podlagi staršev enega od mladoletnih oškodovancev. Pritožbeni postopek je zato ločen od predkazenskega postopka, katerega namen je zbiranje dokazov in obvestil zaradi suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Neutemeljena pa je tudi razlaga sodišča, da je obtoženec že tedaj vedel, da bo pritožbenemu postopku sledil tudi predkazenski postopek in da je zato z grožnjami in ustrahovanjem oškodovanca skušal vplivati na predkazenski postopek.

5S pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje ne soglaša. Navedeni očitki sicer ne sodijo v okvir kršitve kazenskega zakona, pač pa v zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je dokazan obstoj zakonskega znaka predkazenskega postopka. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1 bo namreč storjeno v primeru taksativno naštetih postopkih, med katerimi je tudi predkazenski postopek. Ta je v določbah ZKP urejen v 145. do 166. členu in se nanaša na postopek policije, državnega tožilca in preiskovalnega sodnika v zvezi z odkrivanjem storilcev kaznivega dejanja in pridobivanjem obvestil in dokazov, oziroma vsega, kar bi bilo koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Pogoj za začetek predkazenskega postopka je obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar policija praviloma izve na podlagi naznanitve kaznivega dejanja oziroma podane ovadbe ovaditelja oziroma to izve v okviru izvajanja drugih zakonskih pooblastil. Ko je policija seznanjena z razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pa je dolžna pričeti z dejanji, kot so navedena v drugem odstavku 148. člena ZKP in drugimi in zato od tedaj dalje prične teči predkazenski postopek. Na tem mestu se je treba opredeliti do stališča sodišča v 16. točki sodbe, da se za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da predkazenski postopek že traja, pač pa, bo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec vpliva na tek kazenskega postopka, na primer, ko s silo, grožnjo ali ustrahovanjem vpliva na pričo, da ne bi podala ovadbe. Temu stališču, ki temelji na jezikovni razlagi, pa pritožba oporeka z navedbo, da obtoženec v času storitve kaznivega dejanja ni mogel vedeti, da bo pritožbenemu postopku sledil predkazenski postopek in da že razlaga sodišča kaže, da tudi samo razlikuje med pritožbenim postopkom na policiji in predkazenskim postopkom.

6Sodišče druge stopnje meni, da je treba celotno dikcijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 razlagati tako, da bo kaznivo dejanje storjeno le, če je postopek (sodni, upravni, predkazenski,...) že pričel teči. Jezikovna razlaga: „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival...“ bi sicer lahko kazala tudi na postopek, ki sicer še ni v teku, vendar ga storilec pričakuje oziroma bodoči postopek, vendar takemu stališču po oceni sodišča druge stopnje nasprotuje namenska razlaga. Objekt kazensko pravnega varstva iz 286. člena KZ-1 je integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki tak postopek vodi, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje. Smisel varovanja integritete pa bo uresničen le tedaj, ko je postopek že v teku, ne pa bodoči postopek, za katerega niti ni nujno, da do njega dejansko pride. V primeru, kot ga navaja sodišče, ko želi storilec preprečiti vložitev ovadbe, bi zato lahko šlo za drugo kaznivo dejanje, na primer prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 (drugega prisili..., da kaj opusti). Podoben primer bi lahko bil, ko bi zakonec zagrozil drugemu zakoncu, da ne vloži tožbe za razvezo zakonske zveze, to je, da civilni postopek ne bi stekel. Vendar zakonska dikcija inkriminira fizično silo, grožnjo in ustrahovanje zaradi vplivanja na priče ali izvajanje dokazov, iz česar sledi, da mora biti storilčevo dejanje storjeno v določenem postopku, ki je že v teku. Ker pa sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja, da je v konkretnem primeru že bil v teku predkazenski postopek, navedeno stališče na pravilnost izpodbijane sodbe nima vpliva.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma 27.9.2016, že tekel predkazenski postopek zoper obtoženca, ne glede na to, da je bila kazenska ovadba, ki so jo vložili mladoletni B. B., C. C. in Č. Č. vložena kasneje, 6.10.2016. To ugotovitev je podrobno pojasnilo v 16. točki sodbe in z njenimi razlogi sodišče druge stopnje soglaša v celoti. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, sta se starša mladoletnega C. C. zaradi obtoženčevega nasilja najprej zglasila na policijski postaji, nato pa še na predstavnika Zveze nevladnih organizacij s področja drog, D. D., ki je vsebino sporočila očeta C. C. po mailu dne 14.9.2016 poslal Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (SDTRS). V tem sporočilu je opisano nasilno ravnanje obtoženca dne 7.9.2016 zoper mladoletne C. C., B. B. in Č. Č.. s pripombo D. D., da dejanje obtoženca vsebuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja prekoračitve pooblastil, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma, da gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da sta bila s tem sporočilom državno tožilstvo in policija seznanjena v smeri suma storitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obtoženec pri opravljanju svojega dela oziroma uradnega dejanja. Ta naznanitev pa je nato tudi pomenila dolžnost policije, da začne postopati v skladu s svojimi pooblastili v smislu 148. člena ZKP. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je policija dejansko sprožila notranji varnostni postopek v skladu z Zakonom o organiziranosti v policiji in Pravilnikom o notranjem varovanju v policiji, nakar je svoje ugotovitve 7.10.2016 posredovala Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri SDTRS (dopis na list. št 59 v spisu).

8Pritožba zastopa stališče, da pritožbeni postopek oziroma notranje-varnostni postopek pri policiji ni predkazenski postopek, saj ni namenjen pregonu storilcev kaznivih dejanj, temveč predstavlja sistem notranje kontrole znotraj policije, s katerimi se preprečujejo tveganja za notranjo varnost policije. Res je, da je ta naloga določena v 31. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji, pa tudi, da so naloge policije usmerjene v notranjo varnost na policiji. Podrobneje te naloge in postopek ter ukrepe določa Pravilnik o notranji varnosti v policiji, ki v 1. točki prvega odstavka 8. člena kot enega od notranje varnostnih postopkov, navaja „preprečevanje, odkrivanje, ocenjevanje, analiziranje in preiskovanje odklonskih pojavov in ravnanj“. Ker med odklonska dejanja sodijo tudi nepravilnosti in zlorabe pooblastil uradnih oseb v policiji, navedena določba daje podlago za zbiranje obvestil glede suma storjenega kaznivega dejanja in zato tega postopka, tudi zato, ker ga izvaja policija v okviru svojih zakonskih pooblastil, ni mogoče ločiti od pooblastil, ki so predpisane v 148. členu ZKP in naslednjih. Spričo navedenega se je strinjati z izpodbijano sodbo, da je v času, ko je obtoženec grozil Č. Č., predkazenski postopek zoper njega že bil v teku, kar je obtoženec tudi vedel.

9Kar zadeva pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede obtožencu očitanega dejanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ta ni utemeljen. Bistvo pritožbe je v navedbah, da je sodišče povsem prezrlo kazensko ovadbo oškodovanega Č. Č. z dne 6.10.2016, saj v njej ni navajal groženj ali fizične sile s strani obtoženca. Zato je bil povsem po nepotrebnem opravljen kasnejši razgovor z njim s strani SDTRS z dne 2.11.2016, oškodovanec pa je tudi v kazenskem postopku različno izpovedoval. Zaslišan v preiskavi ni potrdil, da bi mu obtoženec grozil z besedami, da bo „najebal“, oziroma se tega ni spomnil, pač pa je to navajal šele na obravnavi 16.1.2020, medtem ko se je na zadnji glavni obravnavi skliceval na predhodne navedbe, to je tiste, na katere se prvotno niti ni spomnil. Da je bila njegova izpovedba nezanesljiva, pa kaže tudi dejstvo, da je sodišče iz obtožbe kot nedokazan izpustilo očitek, da je obtoženec oškodovanca potegnil za zgornje oblačilo.

10Z navedenimi pritožbenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja. Dokazna ocena, kot jo je sodišče prve stopnje podalo v 14. točki sodbe, je povsem prepričljiva, sodišče pa se je opredelilo tudi do navedbe oškodovanca v preiskavi, da mu obtoženec ni grozil, temveč le, da mu je dejal, da bo „najebal“. Čeprav pritožba opozarja, da oškodovanec tudi teh besed na zaslišanju v preiskavi ni potrdil češ, da se ne spominja, pa te navedbe niso bistvene. Izpovedba oškodovanca je enako, kot vsak drug dokaz, podvržena dokazni oceni in sicer jo mora sodišče oceniti tako samo zase, kot v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da obtoženčev namen srečanja z oškodovancem v Izoli ni bil tak, kot ga je zatrjeval v svojem zagovoru, pač pa da vpliva na oškodovanca, da ga ne bi obremenil na zaslišanju v pritožbenem policijskem postopku. Kot je dalje ugotovilo, je oškodovancu dal vedeti, kako naj izpoveduje, vendar mu je ta odvrnil, da bo povedal tako, kot se je dejansko zgodilo. Glede na tak oškodovančev odgovor pa je povsem razumljivo, da je obtoženec nanj odreagiral z grožnjo v smislu, da bo „najebal“, če bo tako izpovedoval. Z namenom, da bi vplival na oškodovanca se je namreč obtoženec z njim sestal in ker je pri tem nastopal v vlogi policista, ki je oškodovanca pred tem že večkrat obravnaval, je očitno, da se je čutil nadrejenega do mladoletnega oškodovanca in je tudi pričakoval, da bo ta njegovemu navodilu, kako naj izpoveduje, tudi sledil. Njegova reakcija je povsem logična, glede na vse okoliščine pa je tudi zanesljivo, da je obtoženčeve besede oškodovanec dojel kot grožnjo. Res je, da beseda „najebati“ sama po sebi ni posebej intenzivna, vendar je bila povsem zadostna, da se je oškodovanec čutil ustrahovanega.

11Okoliščina, da oškodovanec v ovadbi 6.10.2016 ni omenjal grožnje, ni bistvena spričo tega, da je ovadbo tedaj podal zaradi drugih dejanj obtoženca in je obravnavani dogodek bolj na kratko opisal. Kolikor se pritožba sprašuje, zakaj je mladoletnik moral biti ponovno zaslišan s strani državnega tožilstva, kot je to navedeno v uradnem zaznamku z dne 2.11.2016, pa je opozoriti na uradni zaznamek policistov E. E. in F. F. z dne 29.9.2016, iz katerega izhaja, da jima je oškodovanec že tedaj opisal obravnavani dogodek in izrecno navedel, da mu je obtoženec naročil, kako mora izpovedovati, sicer bo „najebal“. Da je bila ta grožnja dejansko izrečena, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenih pomislekov, s tem pa tudi ne v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Dejstvo, da je sodišče iz opisa izpustilo očitek, da je obtoženec oškodovanca potegnil za zgornje oblačilo, tudi ni bistveno glede na obrazložitev v 12. točki sodbe. Sodišče je tako ravnalo v dvomu v korist obtožencu in ne, ker oškodovancu ni verjelo.

12Glede pritožbene navedbe, da zapis v sodbi, da je oškodovanec vidno prizadet izpovedoval o kritičnem dogodku, ne izhaja iz nobenega zapisnika, je treba pojasniti sledeče. Sodišče oziroma razpravljajoča sodnica je navedeno ugotovitev podala na podlagi lastne zaznave pri zaslišanju oškodovanca, kar je tudi namen načela neposredne izvedbe dokazov. Teorija, pa tudi sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6676/2010 z dne 6.1.2011), poudarjata, da sodnik „lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov“. Jasno je, da taka subjektivna presoja sodnika sama zase ne more biti odločilna, pač pa se lahko pomembno izrazi v okviru obrazložitve dokazne ocene. To pomeni, da kolikor je sodnica ocenila, da oškodovanec izpoveduje vidno prizadeto, je to pač navedla v obrazložitvi, čeprav posebne dokazne vrednosti taka ugotovitev ne more imeti in bi jo pritožba lahko izpodbijala z navedbo, da obramba take vidne prizadetosti sama ni zaznala. Razumljivo je tudi, da sodišče svoje psihološke presoje ne more zapisati v zapisnik, pač pa lahko navede le določene posebnosti pri izvedbi dokazov, na primer, da zaslišana priča izpoveduje v joku, da je v takšnem ali drugačnem vidnem psihičnem stanju, oziroma tisto, kar je mogoče objektivizirati. Ne glede na sicer poudarjen namen načela neposrednosti, pa je pomembneje, da ima sodnikovo subjektivno mnenje o vrednosti posameznega dokaza vendar podlago v objektivnih dejstvih, kot izhajajo iz personalnih in materialnih dokazov.

13Pritožba tudi ne more ovreči verodostojnosti izpovedbe G. G., oškodovančeve matere. Ta je izpovedovala o tem, kar ji je sin povedal glede obravnavanega dogodka, vendar pritožba izpostavlja, da priča v preiskavi in na glavni obravnavi 13.2.2020 ni vedela nič pomembnega, pač pa je šele na glavni obravnavi navedla, da ji je oškodovanec omenjal izraz „najebal“. Izpovedbo priče G. G. pa sodišče v sodbi tudi ni povzelo v celoti, temveč ji je dalo drug pomen, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Navedeni očitki nimajo takšne teže, da bi omajali pravilnost izpodbijane sodbe. G. G. je namreč le posredna priča in čeprav drži to, kar navaja pritožba, pa je treba upoštevati, da je bila priča šele na glavni obravnavi 21.9.2022 podrobneje zaslišana glede obravnavane zadeve, medtem ko je v predhodnem postopku izpovedovala v glavnem o drugih dogodkih, ki so bili predmet tedanje obtožbe. Zato njena izpovedba lahko predstavlja le deloma kontrolni dokaz, ne pa odločilni.

15Spričo vsega obrazloženega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da je izpodbijana sodba povsem pravilna. Glede na določbo 386. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta povsem primerna. Sodišče prve stopnje je namreč obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo primerno zaporno kazen, ki se je nato ustrezno izrazila tudi v izreku enotne zaporne kazni tako, da v izrečeno kazensko sankcijo ni bilo potrebno poseči. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni zaznalo nobenih nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na obrazloženo pritožbo obtoženčevih zagovornikov na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Glede na to, da obtoženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki povprečnine. Le-to je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 450,00 EUR, upoštevajoč pri tem količnik 1,5 glede na takso, ki je bila določena v izpodbijani sodbi (tarifna številka 7122 ZST-1).