VSC Sodba II Kp 10567/2017

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi A. A.

spozna za krivega,

da je kot izvedenec v upravnem postopku dal lažno pisno mnenje,

s tem, ko je 8. 2. 2013 v kraju B., v svojstvu sodnega izvedenca za motorna vozila avtomobilske stroke, po tedaj veljavnem 85. členu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 33-1589/11 z dne 3. 5. 2011 (ZS-J), po naročilu C. C., ne da bi si ogledal vozilo, za potrebe določitve davčne osnove za odmero davka na motorna vozila izdelal lažno izvedensko mnenje – ocenitev vrednosti osebnega vozila znamke Land Rover, Range Rovert Sport, bele barve z nameščeno drugo številko šasije X., v katerem je lažno navedel, da je cenitev naročil lastnik vozila Z. Z., da si je vozilo ogledal v D. dne 2. 2. 2014 in da je vozilo bilo poplavljeno – potopljeno, da ne delujejo naprave v notranjosti in je uničena notranja oprema in obloge ter da zaradi tega vrednost vozila namesto 14.400,00 EUR znaša le 2.000,00 EUR, cenitev pa je nato bila 10. 2. 2014 predložena Davčni upravi Republike Slovenije, Davčnemu uradu Z. za odmero davka na motorno vozilo. S tem je obdolženec storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po določbi prvega odstavka člena 284 KZ-1.

Po členu 57 KZ-1 se mu izreče

pogojna obsodba,

v okviru katere se mu na podlagi določbe prvega odstavka člena 284 KZ-1 določi kazen

4 (štiri) mesece zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne storil novega kaznivega dejanja, saj se v nasprotnem primeru lahko pogojna obsodba prekliče in v njej določena kazen zapora izvrši.

II. Po prvem odstavku člena 95 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obdolženec dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v doslej znanem znesku 657,24 EUR ter plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženec po 3. točki člena 358 ZKP pred sodiščem prve stopnje oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po določbi prvega odstavka člena 284 KZ-1. Posledično je na podlagi take odločitve prvo sodišče s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter s potrebnimi izdatki obdolženca in potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika, obremenilo proračun.

2Zoper tako sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz Okrožnega državnega tožilstva v Celju z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP (čeprav s pritožbenimi navedbami utemeljuje le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja ter se mu za storjeno kaznivo dejanje izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu naj določi zaporna kazen 5 (pet) mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

3Na tako vloženo pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki izpostavlja, da je prvo sodišče pravilno presodilo, da predmet očitka v vloženem obtožnem aktu ni ocenjevanje strokovnega dela pri ocenjevanju vozila v smislu primerjave opravljenega dela s predpisanimi in pričakovanimi standardi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženca oprostilo storitve očitanega mu kaznivega dejanja zaradi nedokazanosti, pravilna in zakonita, zaradi česar posledično predlaga zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke.

4Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

5Po prepričanju pritožbenega sodišča je pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, saj sodišče druge stopnje povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da po obsežno izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje zaključki v izpodbijani sodbi in posledično sprejeta odločitev, ko je sodišče obdolženca oprostilo storitve očitanega mu kaznivega dejanja, niso pravilni.

6Že v sklepu opr. št. II Kp 10567/2017 z dne 14. 4. 2020 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se je glede na v času storitve očitanega kaznivega dejanja izdelano cenitev, ki jo je dne 8. 2. 2014 v kraju B. izdelal obdolženec, le-ta glede na takrat veljavni člen 85 Zakona o sodiščih (ZS) smel sklicevati na status sodnega izvedenca oziroma cenilca, saj je šlo za uveljavljanje pravice lastnika motornega vozila v zvezi z odmero davka na motorno vozilo. Pritožbeno sodišče je v isti odločbi izrecno opozorilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepno, to je v primeru, če v mnenju ali v cenitvi izvedenec oziroma cenilec navaja povsem izmišljena dejstva ali pa, če zavestno uporabi lažna pravila stroke in da ne gre za storitev tega kaznivega dejanja v primeru, če je le-to izdelano nestrokovno in malomarno. Zavarovana dobrina po tej določbi¹ je integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki vodi postopek, torej, omogočiti izvedbo dokazovanja, ki v takšnih postopkih kar najbolj omogoči ugotovitev resnično pravno pomembnih dejstev, ki organu odločanja omogočijo, da ugotovi resnično dejansko stanje, kar je prvi pogoj, da se v obravnavanem konkretnem primeru uporabi pravilno materialno pravo ter pravilno in pravično odloči.

7V ponovljenem postopku je prvo sodišče v skladu s pritožbenimi napotki v prej navedeni odločbi pritožbenega sodišča z dne 14. 4. 2020 zanesljivo ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, na katerih tudi pritožnica utemeljuje uveljavljani pritožbeni razlog in sicer:

- C. C. se je v letu 2013 ukvarjal z uvozom in prodajo vozil iz tujine, saj sta to potrdila tako obdolženec, kot tudi zaslišana priča Z. Z., kateri je bil tudi formalni voznik več vozil, ki jih je C. C. uvažal

- v prvotno vloženem obtožnem aktu z dne 4. 9. 2018 je bil med obdolženimi tudi C. C., ki se mu je očitala storitev treh kaznivih dejanj prikrivanja v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku člena 253 KZ-1, na podlagi sporazuma o priznanju krivde z dne 6. 12. 2018 pa je C. C. vsa štiri kazniva dejanja priznal, 10. 11. 2019 pa mu je bila izrečena tudi pogojna obsodba, ki je postala pravnomočna istega dne

- C. C. je, kot izhaja tudi iz listinskih dokazov, ki jih je prvo sodišče dokazno ocenilo, vozilo Land Rover, Range Rover Sport, bele barve pripeljal iz B., zanj je prodajo v B. urejal F. F., ki naj bi mu povedal, da je od prodajalcev izvedel, da je bilo vozilo poplavljeno in da ima zato okvarjen računalnik in še druge pomanjkljivosti, zaradi česar je na izjavi o prodaji bila zapisana vrednost tega vozila v višini 2.000,00 EUR (iz te listine pa ne izhaja podatek o poplavljenosti vozila !), medtem ko je dejanska cena, ki jo je C. C. plačal, znašala 8.700,00 EUR

- uvoženega vozila ni bilo mogoče zagnati, kar so potrdile tudi priče Č. Č., T. T. in M. M., pri katerem je vozilo bilo tudi v popravljanju, C. C. je vozilo fotografiral še v zimskem času v M., ko je bilo v mehanični delavnici A. (fotografije na listni št. 56-57), te fotografije pa je poslal tudi obdolžencu, iz njih je razvidno vozilo, ki je bilo prekrito s snegom – nista pa razvidna znamka in tip vozila, (fotografije so bile posnete 4. 2. 2013), popravljeno vozilo pa je C. C.. nekaj časa uporabljal, nato pa mu je Z. Z. dal pooblastilo za nadaljnjo prodajo

- obdolženec je 9. 2. 2014 v D. za lastnika C. C. ocenil drugo vozilo (VW Sharan), takrat pa je med njim in C. C. prišlo tudi do dogovora, da bo opravil tudi cenitev za vozilo Land Rover, ki naj bi bilo v slabem stanju, saj naj bi bilo poplavljeno in tudi z okvaro elektronike in menjalnika

- na podlagi obdolženčevega zagovora in izpovedb zaslišanih prič (Z. Z., M. Z., C. C.) je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec cenitev obravnavanega vozila pisno izdelal 8. 2. 2014 v kraju B., ogleda tega vozila v D. 2. 2. 2014, kot iz te cenitve izhaja, pa obdolženec ni opravil, čeprav je v cenitvi to zapisal, saj je razpolagal le s fotografijami zasneženega vozila, ki mu jih je poslal C. C. Ta cenitev je bila že 10. 2. 2014 predložena DURS – davčnemu uradu (v nadaljevanju: DU) A. zaradi odmere davka na motorna vozila (DMV), ki jo je na ta urad vložil formalni lastnik Z. Z.,

- iz iste cenitve še izhaja podatek, (-) da je bilo vozilo poplavljeno – potopljeno in da je nevozno, da ne deluje motor, krmilna elektronika, naprave v notranjosti, uničena naj bi bila notranja oprema in obloge, kar naj bi bilo razvidno iz fotografij in (-) ocena vrednosti nadomestnih delov in predvidenih potrebnih popravil v višini 10.340,00 EUR, medtem ko naj bi nepoškodovano vozilo bilo vredno 14.400,00 EUR, po odbitku ocene vrednosti nadomestnih in predvidenih potrebnih popravil po oceni obdolženca kot sodnega cenilca pa je vrednost tako poškodovanega vozila znašala 2.000,00 EUR

- predračun za popravo nadomestnih delov in predvidenih potrebnih popravil je bil izstavljen na željo Z. Z. in pridobljen po izdelavi predmetne ocenitve in po predložitvi le-te davčnemu organu in sicer šele 20. 2. 2014, pri čemer v družbi S. v A. avtomobila nikoli niso videli, niti popravljali, in tudi delov po predračunu niso prodali, ta predračun pa je bil pridobljen šele potem, ko je DURS od Z. Z., kot formalnega lastnika izrecno zahteval, da k vlogi za odmero DMV dostavi še predračun za popravilo vozila, saj je šele na to bila izdana odločba o odmeri DMV v višini 1.020,00 EUR.

8Nosilno in ključno vprašanje v predmetni zadevi v ponovljenem postopku je, ali je obdolženec kot sodni cenilec v cenitvi z dne 8. 2. 2014 navajal izmišljena dejstva in zavestno uporabljal lažna pravila stroke, ali pa je cenitev z dne 8. 2. 2014 bila izdelana nestrokovno in malomarno. Pisno izvedensko mnenje oziroma cenitev je lažna takrat, če se v njej navajajo neresnična dejstva, saj na podlagi lažnih – neresničnih dejstvih izvedenec oziroma cenilec poda drugačno mnenje, kot če bi uporabil resnična dejstva, ne glede na to, če pri ocenjevanju dejstev uporabi pravila stroke. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil formalni lastnik vozila Z. Z., čeprav je obdolženec ves čas kontaktiral le z C. C.in je Z., ki ga do takrat sploh ni poznal, tudi navedel kot formalnega lastnika v izdelani cenitvi, verjelo pa mu je tudi v delu, da je zaradi preteklega dobrega sodelovanja zaupal C. C. glede okoliščin poplavljenega in potopljenega vozila in nedelujočih naprav notranjosti le-tega (uničene notranje opreme in oblog). Istočasno pa je ugotovilo (točka 23 obrazložitve), da je lažno v cenitvi zapisal, da si je vozilo v D. ogledal 2. 2. 2014, saj je cenitev opravil samo na podlagi posredovane dokumentacije in fotografij, ki mu jih je poslal C. C., kateremu je verjel, da je bilo vozilo popravljeno, v D. pa ocenjeno vozilo ni bilo nikoli niti locirano, niti se obdolženec tam nikoli ni zglasil. Na podlagi takih ugotovitev pa je sprejelo odločitev, da je obdolženčeva cenitev samo pomanjkljiva in brez verodostojnih dokazov in ne temelji na pravilih znanosti in stroke in da je obdolženec na ta način ravnal malomarno, ne pa naklepno, zaradi česar je sprejelo izpodbijano odločitev.

9Utemeljeno okrožna državna tožilka takim zaključkom, da je bilo obdolženčevo ravnanje v svojstvu sodnega izvedenca le malomarno, oporeka in pri tem izpostavlja tudi po sodišču prve stopnje sprejete zaključke izvedenca S. S., ki je podrobno analiziral opravljeno cenitev z dne 8. 2. 2014 in v njej nanizal cel kup nepravilnosti, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo bolj kritično presojati tudi v odnosu do ostalih izvedenih dokazov, pri čemer pritožba utemeljeno izpostavlja (-) obdolženčev zagovor, ko je sam priznal, da ogleda vozila 2. 2. 2014 ni opravil in (-) da je tudi predračun na zahtevo DU A. pri S. v A. bil pridobljen šele 20. 2. 2014, kjer pa vozila nikoli niso popravljali, niti ga niso videli, medtem ko je obdolženec že v cenitvi vrednost nadomestnih delov in predvidenih potrebnih popravil ob slabih fotografijah, ki mu jih je dostavil C. C., ocenil v višini 10.340,00 EUR in (-) pri tem kot naročnika in lastnika vozila označil Z. Z., čeprav je ves čas komuniciral samo z C. C.

10Prav ima pritožba, ko izrecno izpostavlja, da je izvedenec K., kateremu je prvo sodišče v vsem sledilo, na podlagi fotografij vozila, ki jih je pri cenitvi uporabljal tudi obdolženec, zanesljivo pojasnil, da so te fotografije zasneženega vozila takšne, ki ne omogočajo niti prepoznave znamke vozila, niti se iz njih ne vidi notranjost vozila in poškodbe le-tega, obdolženec pa tudi ni predložil cenitvi specifikacije in izračuna vrednosti najprej nepoškodovanega vozila, za poškodovano vozilo (ki pa si ga ni ogledal !) pa tudi ni izdelal specifikacije nadomestnih delov, obračuna škode, prav tako pa nobene stroškovne kalkulacije, medtem ko je sicer sama cenitev bila izdelana le po eni metodi vrednotenja, čeprav se za vozila uporabljata dva načina ocenjevanja vrednosti rabljenih in poškodovanih vozil in sicer nabavno-vrednostni način in pa način primerljivih prodaj. Izvedenec K. pa iz razpoložljivih podatkov tudi ni mogel razbrati podlago za zaključke v cenitvi o tem, da bi znašalo popravilo poškodovanega vozila 10.340,00 EUR.

11Zato je pritrditi pritožbi, da ne glede na to, da je obdolženec zaradi preteklega sodelovanja z C. C. slednjemu verjel, da je bilo vozilo poplavljeno (čeprav slednje, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi in pritožbenih navedb, iz računa, ki ga je C. C. posredoval obdolžencu in izjave o prodaji vozila italijanskega prodajalca ter prometnega dovoljenja ne izhaja, temveč le, da je njegova vrednost znašala 2.000,00 EUR), ni mogoče mimo zanesljivih ugotovitev po sodišču prve stopnje in sicer:

- da iz cenitve z dne 8. 2. 2014, ki jo je opravil obdolženec izhajajo lažni podatki o tem, da je naročnik cenitve tudi lastnik (Z. Z.), čeprav je cenitev obdolženec izdelal izrecno na podlagi dogovora z C. C. in Z. Z. nikoli ni poznal, saj se je z njim srečal prvič šele po zasegu vozila na C., ko je C. C. želel, da Z. priča, da je vozilo bilo parkirano v D. in da si ga je obdolženec na tem naslovu v začetku leta 2014 ogledal

- da je lažna tudi ocena vrednosti nadomestnih delov in predvidenih potrebnih popravil v višini 10.340,00 EUR, saj si notranjosti vozila obdolženec in samega vozila dne 2. 2. 2014, kot je zapisal v cenitvi z dne 8. 2. 2014 ni ogledal, iz fotografij pa poškodbe notranjosti domnevno poškodovanega vozila, kot je sodišče ugotovilo po izvedencu K., ni mogoče niti zaznati, niti oceniti.

12Slednje pa, kot je pritrditi pritožbi ni mogoče označiti zgolj za pomanjkljivo in malomarno izdelano cenitev, temveč gre v cenitvi z dne 8. 2. 2014 za navajanje izmišljenih, torej lažnih dejstev, obdolženec pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja S. S., s tem, ko ogleda ni opravil, v cenitvi pa tega tudi ni navedel, prav tako pa ni opravil stroškovne cenitve nepoškodovanega in poškodovanega vozila, tudi zavestno ni ravnal v skladu s pravili znanosti in stroke, kar bi kot sodni izvedenec in cenilec moral, kar je vodilo v izdelavo take cenitve, ki je imela za posledico nižjo odmero DMV, kot bi jo imela v primeru, če bi obdolženec cenitev izdelal v skladu s pravili stroke, česar pa ni storil.

13Vse navedeno pomeni, da so v predmetnem kazenskem postopku nesporno ugotovljena dejstva o tem, kako je potekala izdelava cenitve 8. 2. 2014 in nato njena predložitev DU A., z zahtevano dopolnitvijo naknadno pribavljenega predračuna z dne 20. 2. 2014 za obdolženca obremenilna do te mere, da tako, kot pravilno vztraja pritožba, ni mogoče njegovega ravnanja označiti zgolj kot malomarnega v odnosu v vlogi sodnega cenilca oziroma izvedenca, temveč ga je mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 284 KZ-1.

14Obdolžencu pa je storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v krivdnem pogledu. Obdolženec se je zavedal, da bi moral kot zapriseženi sodni izvedenec in cenilec na podlagi tako pomanjkljivih podatkov o vozilu, ki mu jih je dostavil C. C.. in slabo vidnih fotografij, prav tako pa tudi pomanjkljive dokumentacije, ki mu jo je C. C. izročil, v skladu s pravili stroke brez dvoma opraviti ogled tega vozila, ali pa v cenitvi to vsaj zapisati, pa slednjega ni storil, čeprav že iz računa, izstavljenega s strani italijanskega prodajalca ni izhajal podatek, da je bilo vozilo poplavljeno, temveč le, da je vrednost le-tega znašala 2.000,00 EUR. Obdolženec je torej cenitev opravljal v svojstvu sodnega izvedenca oziroma cenilca in je dobro vedel, da so podatki, ki so navedeni v cenitvi (ogled vozila, ocenitev vrednosti nadomestnih delov in predvidenih potrebnih popravil, podatki o lastniku oziroma naročniku vozila) lažni, prav tako pa tudi, da bo izdelana cenitev predložena upravnemu organu za DMV, pa je kot sodni cenilec tako cenitev, ki jo je izdelal in podpisal kot sodni cenilec glede na vse opisane okoliščine primera tudi hotel izdelati, torej je ravnal z direktnim naklepom.

15Na pritožbo okrožne državne tožilke, ki je v celoti utemeljena in vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (ne pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot nepravilno navaja pritožnica), je pritožbeno sodišče na prvi stopnji obdolžencu izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno na podlagi določb petega odstavka člena 392 in prvega odstavka člena 394 ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev po prvem sodišču, ne pa izvedba novih dokazov oziroma ponovitev že izvedenih. Za takšno presojo sodišča druge stopnje ni bilo nobenih procesnih ovir, saj je prvo sodišče dejansko stanje v napadeni sodbi ugotavljalo na glavnih obravnavah, na katerih je izvedlo obsežen dokazni postopek s ponovitvijo vseh relevantnih personalnih in materialnih dokazov.

16Za kaznivo dejanje krive izpovedbe je po določbi prvega odstavka člena 284 KZ-1 zagrožena zaporna kazen do treh let zapora. Pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri kazni in določitvi preizkusne dobe je sodišče druge stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, kar je tudi pretehtalo pri odločitvi za izrek kazenske sankcije opozorilne narave. Obenem pa je kot olajševalno upoštevalo še njegovo starost, kot tudi časovno odmaknjenost od storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Posebnih obteževalnih okoliščin pa sodišče druge stopnje ni našlo. Tako je, upoštevajoč vse dognane okoliščine in težo kaznivega dejanja, obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo zaporno kazen štirih mesecev zapora (nekoliko nižjo od predlagane po pritožnici) s preizkusno dobo dveh let. Tako izrečena sankcija pa je po prepričanju pritožbenega sodišča in glede na dejstvo, da obdolženec sedaj ni več vpisan v imenik sodnih izvedencev, ustrezna in primerna ter skladna z načelom o individualizaciji kazenske sankcije.

17Ker je bil obdolženec v pritožbenem postopku spoznan za krivega, je na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v doslej znanem znesku 657,24 EUR (potni stroški prič, stroški izvedenskega mnenja izvedenca S. S. in stroški vročanja sodne pošiljke obd0lžencu po vročevalcu), prav tako po je dolžan poravnati tudi sodno takso po tar. št. 71113 v zvezi s tar. št. 7111 v višini 150,00 EUR.

¹ Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, avtorji: Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, stran 292