VSM Sklep IV Kp 65/2023

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca B. B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje vlogi oškodovanca kot tožilca B. B. z dne 26. 12. 2022 in z dne 31. 1. 2023 in vlogo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca, imenovano "Dopolnitev obtožnega predloga" z dne 26. 4. 2023 kot nepopolne zavrglo.

2Sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija pooblaščena odvetnica oškodovanca.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po tem, ko je oškodovanec kot tožilec pravočasno nadaljeval kazenski pregon zoper nekdanjo ženo A. A., kateri očita storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in je sam (dne 26. 12. 2022 in 31. 1. 2023) oziroma ob strokovni podpori pooblaščene odvetnice (dne 26. 4. 2023) na poziv, skladen z določbo 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vloge, ki vsebinsko predstavljajo dopolnitev obtožnega predloga, dopolnil, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da ima predloženo pisanje tudi po ponovnem preizkusu obtožnega predloga formalne pomanjkljivosti takšne narave, da so utemeljevale sedaj pritožbeno izpodbijano zavrženje. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovanca kot tožilca pozvalo k dopolnitvi njegove vloge, vendar je slednji v danem - na predlog pooblaščene odvetnice celo podaljšanem - roku ni dopolnil na ustrezen način.

5Pooblaščena odvetnica oškodovanca kot tožilca s sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne soglaša in vztraja, da dopolnitev z dne 26. 4. 2023 vsebuje vse potrebne sestavine, ki jih v skladu z ZKP mora imeti obtožni predlog. Izrazi prepričanje, da je oškodovanec kot tožilec zadostil potrebam 434. člena ZKP ter navedel vse potrebno, v kazenski spis vložil izdatno dokazno gradivo ter posebej opredelil in izpostavil navedbe, s katerimi je obdolžena A. A. storila kaznivo dejanje, medtem ko so iz predloženih dokazov jasno razvidne tudi okoliščine, v kontekstu katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Skozi nazorno pritožbeno izvajanje pojasnjuje, da gre za več različnih navedb, ki so izpostavljene v dopolnitvi, pri čemer pa so že v prvotnem predlogu bile navedene okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, te pa so bile ob posebej obrazloženih dokazih naknadno še specificirane, datumsko izpostavljene. Opozarja, da je navedbe treba brati in razumeti v kontekstu, kot celoto in tozadevno pojasnjuje, da je pri konkretnem kaznivem dejanju težko eksplicitno navesti vse izpovedbe obdolžene, ki utemeljujejo sum kaznivega dejanja, saj je treba presoditi celoten sklop in niso pomembni zgolj posamezni dokazi, posamezne navedbe ali dotične listine, ki samostojno morebiti ne bi predstavljali kaznivega dejanja.

6Vendar nima prav. V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi. Namesto tega si obvezne sestavine obtožnega akta tolmači po svoje in opis obdolženi A. A. očitanega kaznivega dejanja vztrajno prepleta z obrazložitvijo stanja stvari. Posledično tudi ob še tako strokovni podpori pooblaščene odvetnice v pritožbenih izvajanjih ne more prepričati v drugačne zaključke od prvostopenjsko sprejetih, uspeti pa ne more niti z opozarjanjem na težavnost eksplicitnega navajanja izpovedi obdolžene, ki po mnenju pooblaščene odvetnice utemeljujejo sum kaznivega dejanja. Pritrditi je namreč prvostopenjskemu sodišču v tehtnem opozorilu, da ni naloga sodišča, da (šele) na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal oziroma utemeljeval obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca kot tožilca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Oškodovanec kot tožilec tako navkljub predloženemu izdatnemu dokaznemu gradivu v danem primeru ni uspel zbrati zadostnih dokazov takšne narave, da bi z njimi dosegel zahtevani dokazni standard (za prim. Sodba VSRS I Ips 33473/2020 z dne 16. 12. 2021).

7Po obrazloženem, in ker vlogi oškodovanca kot tožilca z dne 26. 12. 2022 in z dne 31. 1. 2023 ter vloga pooblaščenke oškodovanca kot tožilca, imenovana "Dopolnitev obtožnega predloga" z dne 26. 4. 2023 nimajo vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati in ker slednje ne more nadomestiti niti izdatno dokazno gradivo, katerega jedro sta lastna presoja in analiza ter v biti pritožbeno zavzemanje za sicer nedopustno ponovljeno izvajanje dokazov iz pravnomočnega pravdnega postopka P 104/2012, v okviru katerega pa pritožbeno sodišče še vedno pogreša konkretno navedene dokaze, ki bi utemeljevali sum, da je obdolžena A. A. storila očitano ji kaznivo dejanje, je bilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8V posledici neuspele pritožbe bremeni oškodovanca kot tožilca strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena skladno s tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).