VSRS Sodba I Ips 55532/2010-79

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 55532/2010 z dne 13. 9. 2012 M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo eno leto, izreklo pa mu je tudi varnostni ukrep odvzema zaseženega predmeta in v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 55532/2010 z dne 29. 1. 2013 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnik poudarja, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje, saj pridobitve ponarejene vinjete za vožnjo po slovenskih avtocestah ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 244. členu KZ-1, saj vinjeta ni ne vrednotnica, še manj pa vrednostni papir. Navedena zakonska določba navaja dva primera vrednotnic, in sicer poštne znamke in kolke in je potrebno vprašanje, kaj so lahko druge krive vrednotnice, reševati z restriktivno razlago ob upoštevanju kakšne druge vrednotnice s primeroma naštetima, to je kolki in poštnimi znamkami. Glavna značilnost slednjih je, da je na njih odtisnjena njihova vrednost, medtem ko na vinjeti za uporabo avtoceste tega ni. Vložnik zaključuje, da vinjeta ni vrednotnica v smislu 244. člena KZ-1, ampak je mogoče govoriti zgolj o potrdilu, da je bila cestnina za določeno obdobje in vozilo plačana. Vložnik še poudarja, da obsojencu kaznivo dejanje ni bilo dokazano v subjektivnem smislu in glede na vse navedeno predlaga naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaja mnenje, po katerem zatrjevana kršitev zakona ni podana. Po njegovem je pravno zmotno stališče zahteve, da slovenska letna vinjeta ni vrednotnica, razlago, da gre za listino, ki dokazuje, da je bila za določeno vozilo plačana cestnina za uporabo cestninskih cest in da ima taka listina na tej podlagi naravo vrednotnice, sta v zadostnem obsegu po stališču tožilca podali že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve in sodišče druge stopnje prav tako v 5. točki obrazložitvi svoje sodbe. Vrhovni državni tožilec navaja, da gre pri vrednotnici za „tihi blanketni znak“ kaznivega dejanja (po prvem odstavku 244. člena KZ-1), ki se razlaga v skladu z matičnimi predpisi in običajno uporabo na področju, na katerem je ta pravni (oziroma poslovni) institut urejen. Za pojem vrednotnice so to Slovenski računovodski standardi, pri čemer je po standardu 7.23. vrednotnica vsaka oblika vrednosti, ki se ne posreduje v pretvorbo za gotovino, temveč se z njo poenostavlja posebna plačila skladno z raznovrstnimi nameni. Prav za tako uporabo gre v obravnavanem primeru, saj vinjeta kot vrsta vrednotnice poenostavlja plačilo za vsakokratno uporabo ceste, ki zapade cestninjenju in ima na tej podlagi ustrezno denarno vrednost v smislu izkaza o vnaprejšnjem plačilu predpisane cestninske pristojbine. Zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni nobenega dvoma, da je v pravnomočni sodbi zakonski znak vrednotnica pravilno uporabljen za ponarejeno vinjeto in kršitev kazenskega zakona ni podana. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da vložnikove navedbe v zvezi z naklepom, ki naj bi pri obsojencu ne bil podan, ne utemeljuje vložene zahteve. Vprašanje naklepa je bilo ustrezno pojasnjeno in dokazano v obeh sodbah, vložnikove navedbe v zvezi s tem pa pomenijo posredno uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Zagovornik obsojenca odgovarja na odgovor vrhovnega državnega tožilca in se pri tem strinja, da gre v primeru pojma vrednotnica za tako imenovano blanketno normo, ne strinja pa se, da je v matičnih predpisih moč najti razlago, da je vinjeta vrednotnica. Meni, da Slovenski računovodski standardi niso matični predpis za pojem vinjete, ampak je to lahko le Zakon o javnih cestah. Zakonodajalec bi, če bi bila to njegova volja, v 11. c členu tega zakona pri definiciji vinjete lahko določil, da je „vinjeta vrednotnica, ki dokazuje, da je bila za določeno vozilo plačana cestnina za uporabo cestninskih cest za določen čas“, pa tega ni storil. Zato dejanje, ki se očita obsojencu, ne more biti inkriminirano kot kaznivo dejanje, to je ob sprejemu Zakona o javnih cestah predvidel tudi zakonodajalec, ki je takšno ravnanje opredelil zgolj kot prekršek. Zagovornik obsojenca glede na navedeno vztraja pri svojem predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 244. členu KZ-1 je uvrščeno v 24. poglavje, v katerem so določena kazniva dejanja zoper gospodarstvo. V ožjem smislu je kaznivo dejanje po členu 244. kaznivo dejanje zoper varnost plačilnega prometa in poslovanja oziroma kaznivo dejanje ponarejanja. Med tovrstna kazniva dejanja, ki pa v našem kazenskem zakoniku niso uvrščena v posebno poglavje, sodijo še kazniva dejanja ponarejanja denarja po členu 243 KZ-1, zloraba negotovinskega plačilnega sredstva po členu 246 KZ, uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva po členu 247 KZ in še nekatera druga. S plačilnim prometom razumemo vsa plačila med pravnimi in fizičnimi osebami, ki so izvršena zaradi plačila denarnih dolgov ali izplačila denarnih terjatev. Že sam objekt zaščite – varnosti plačilnega prometa – kaže na ekonomsko torej tudi premoženjsko naravo že navedenih kaznivih dejanj.

6Predmet kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. členu KZ-1 so kolki, poštne znamke in druge vrednotnice. Zakonodajalec je v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku izrecno navedel kolke in poštne znamke in pa „druge krive vrednotnice“ kot predmet kaznivega dejanja. Pritrditi je mogoče vložniku, da je treba vprašanje, kdaj gre za kakšno tako pravo vrednotnico, kot so kolki ali poštne znamke, reševati na način, ki velja za takoimenovano analogijo intra legem, to je restriktivno, tako da se zajame samo tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni naštetima primeroma.

7Vrednotnice so listine, ki služijo kot dokaz, da je izpolnjena določena obveznost in je izdana na podlagi zakona ali drugega predpisa. Bistven element tako ni v ali na listino vtisnjena vrednost, kot to zmotno misli vložnik, ampak funkcija papirja. Tu je treba pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da je vrednotnica vsaka oblika vrednosti, ki se ne posreduje za pretvorbo v gotovino, temveč se z njo poenostavlja posebna plačila skladno z raznovrstnimi nameni, in da gre prav za takšno rabo pri vinjeti. Vinjeta kot vrsta vrednotnice poenostavlja plačilo za vsakokratno uporabo ceste, ki zapade cestninjenju in ima na tej podlagi ustrezno denarno vrednost v smislu izkaza o vnaprejšnjem plačilu predpisane cestninske pristojbine.

8Zatrjevanje vložnika, da vinjeta ni vrednostni papir, je izven konteksta obravnavane zadeve. Takega očitka v izpodbijani sodbi namreč ni, zato na to trditev zahteve ni potrebno odgovarjati. Nima pa prav vložnik, ko pravi, da je vinjeta zgolj potrdilo, da je bila cestnina za določeno obdobje in vozilo za vožnjo po avtocesti plačana. Iz Obligacijskega zakonika iz splošnega dela iz 2. odseka je mogoče zaključiti, da poštne znamke in koleki (in podobno) niso niti vrednostni niti izkazni papirji, ampak so plačilno sredstvo. Ponarejanje, uporabo in pridobivanje ponarejenih sredstev za plačilo pa inkriminira prav prvi odstavek 244. člena KZ-1. S tem v zvezi gre pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, pri katerem se sklicujeta na določbo 11. c člena Zakona o javnih cestah, po kateri je vinjeta nalepka, ki dokazuje, da je bila za določeno vozilo plačana cestnina za pravico uporabe cestninskih cest za določen čas. Obsojenec je s pridobitvijo ponarejene vinjete z namenom njene uporabe uresničil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ-1 in ne le prekršek iz prvega odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah.

9Vrhovno sodišče je ob upoštevanju navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katero se sklicuje, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.