VSL Sodba VII Kp 11736/2015

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

obdolženega A. A., rojenega ... v ..., EMŠO ..., stanujočega ...,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je neustrezno uporabil sredstva proračuna Evropskega socialnega sklada, ki ga upravlja Evropska skupnost in je subvencijo uporabil v druge namene, kot so bili dogovorjeni s tistim, ki je pristojen za odobritev le-te, s tem,

da je kot direktor družbe B. d.o.o. v njenem imenu dne 15. 9. 2009 sklenil z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) Pogodbo o dodelitvi subvencije za zaposlitev (program Zaposli.me) za spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb, št. ..., s katero se je zavezal, da bo težje zaposljivi brezposelni osebi nudil zaposlitev za polni delovni čas za obdobje najmanj enega leta, v času zaposlitve pa bo tej osebi izplačeval plačo, prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, v nasprotnem primeru pa bo sredstva v skladu z določili pogodbe vrnil, ter je ZRSZ prikazal, da je družba B. d.o.o. zaposlila C. C., na podlagi česar je družba B. d.o.o. dne 18. 12. 2009 prejela nakazilo subvencije v znesku 4.000,00 EUR (85 % iz sredstev Evropskega socialnega sklada, 15 % iz proračuna Republike Slovenije), ta sredstva pa je nato neupravičeno zadržal ter jih uporabil v druge namene, saj C. C. v družbi B. d.o.o. ni bila zaposlena ustrezno obdobje, kar je ZRSZ prikril, saj ni posredoval končnega poročila, ki bi ga skladno s pogodbo moral, z dejanjem pa je oškodoval proračun RS in Evropski socialni sklad skupaj za znesek 4.000,00 EUR,

s čimer naj bi storil kaznivi dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 ter preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1.

II. Zavod RS za zaposlovanje se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila, napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po prvem odstavku 229. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora, preizkusno dobo v trajanju treh let in posebni pogoj, da oškodovani Republiki Sloveniji v roku dveh let plača znesek 4.000,00 EUR. V navedeni višini je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke. Obdolženega je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta se pritožila državna tožilka in obdolženčev zagovornik:

- državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje "in odločitev";

- zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4Vprašanje, ali je stek med izvršitvenimi ravnanji po 229. in 230. členu KZ-1 pravi ali navidezen, v predmetni zadevi ni ključno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 229. člena KZ-1, je v očitnem nasprotju s podatki spisa. Predmet kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju, tj. goljufije na škodo Evropskih skupnosti (za dejanja pred uveljavitvijo KZ-1B, ko se je kaznivo dejanje, sledeč terminologiji Lizbonske pogodbe, preimenovalo v "goljufijo na škodo Evropske unije"), so sredstva proračuna Evropskih skupnosti ter sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu; natančneje - zakonita in namenska uporaba teh sredstev. Prvostopenjsko sodišče je navkljub večkratnim tosmernim poizvedbam med postopkom pri izreku sodbe povsem spregledalo tako izpovedbo priče Č. Č. z Zavoda RS za zaposlovanje kot dopisa Urada za kohezijsko politiko pri Vladi RS in Državnega pravobranilstva, iz česar vsega pa izhaja, da je bila v konkretnem primeru družbi B. d.o.o. celotna subvencija v višini 4.000 EUR izplačana iz proračuna RS. Šele kolikor bi bila ugotovljena namenska ter zakonita poraba nakazanih sredstev, bi država terjala (delno) refundacijo iz proračuna Evropskega socialnega sklada, v nasprotnem primeru (prav to pa se obdolžencu očita) pa Republika Slovenija sama nosi breme celotnega zneska izplačane subvencije. Obrazloženo pomeni, da proračun Evropskih skupnosti z obdolžencu očitanim dejanjem že pojmovno ni bil oškodovan, zato ne more biti govora o pravni opredelitvi njegovega ravnanja po prvem odstavku 229. člena KZ-1, morebitni poskus tega kaznivega dejanja pa v obtožnem aktu ni očitan. Izrek izpodbijane sodbe zaznamuje tudi notranje vsebinsko nasprotje, saj prvostopenjsko sodišče kljub obsodbi po 229. členu KZ-1 kot oškodovanko šteje Republiko Slovenijo, kar bi bilo sicer pravilno, kolikor bi bilo dejanje, ki se očita obdolženemu, kaznivo po samem zakonu.

5Pri preizkusu, ali bi ravnanje, opisano v tenorju obtožnega predloga, moglo ustrezati izpolnitvi zakonskih znakov po 230. členu KZ-1, je ugotoviti, da prvi odstavek navedene določbe inkriminira pridobitev subvencije, čeravno upravičenec ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, tj. s tem, da storilec predloži neresnične ali nepopolne podatke, ki so pomembni za odobritev subvencije, oziroma tovrstne podatke zamolči. Drugi odstavek v času izvršitve dejanja veljavnega 230. člena KZ-1 pa je določal, da se storilec kaznuje, če je bilo posojilo ali bila druga ugodnost iz prejšnjega odstavka uporabljena v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev take ugodnosti. Drugače povedano - v času storitve dejanja je kazenski zakon inkriminiral le nenamensko porabo subvencije, pridobljene s preslepitvijo, kar se obdolžencu ne očita, očita se mu namreč nenamenska poraba sicer zakonito pridobljene subvencije. Uporaba zakonito pridobljene subvencije oziroma posojila v druge namene, kot so bili dogovorjeni, je bila inkriminirana šele s spremembo drugega odstavka 230. člena v noveli KZ-1B, uveljavljeni 15. 5. 2012, kar izhaja tako iz zakonodajnega gradiva pri sprejemanju omenjene novele¹ kot uvodnih pojasnil h KZ-1B.² Medtem ko je KZ-1 (že po poimenovanju člena sodeč) inkriminiral zgolj preslepitev pri "pridobitvi" posojila ali ugodnosti, je novela KZ-1B uzakonila tudi podlago za kazenski pregon protagonistov preslepitev pri pridobivanju "in uporabi" posojila ali ugodnosti. Po drugem odstavku 230. člena KZ-1B se kaznuje, kdor tistemu, ki je podelil ali odobril posojilo ali ugodnost, prikrije uporabo v druge namene, kot so bili dogovorjeni. Ker se mora za storilca uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (kasnejši zakon je gotovo strožji za obdolženega), je na dlani, da tožilstvo v delu očitka po 230. členu KZ-1 preganja ravnanje, ki v kritičnem času (2009/10) niti ni bilo kaznivo.

6Ker ob odsotnosti oškodovanja proračuna Evropskih skupnosti obdolženec ni mogel storiti kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1, očitano mu ravnanje na škodo proračuna RS po 230. členu pa v obdobju veljavnosti KZ-1 ni bilo kaznivo dejanje že po samem zakonu, je sodišče druge stopnje v posledici ugotovljene kršitve kazenskega zakona v obdolženčevo škodo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ga je oprostilo obtožbe za očitani kaznivi dejanji.

7Zavod RS za zaposlovanje, ki je v predmetni zadevi kot aktivno legitimiran subjekt (red. št. 32) priglasil premoženjskopravni zahtevek (red. št. 34), je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločba o stroških kazenskega postopka, ki je konsekvenca oprostilne sodbe, temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

¹ Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B). EVA: 2010-2011-0006, str. 137.
² Ambrož M., Jenull H.: Razširjena uvodna pojasnila h Kazenskemu zakoniku z novelama KZ-1A in KZ-1B. GV Založba, Ljubljana 2012, str. 169-170.