VSK Sodba II Kp 51869/2010

I. Pritožba zagovornice obtožene Z. H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtožena Z. H. kriva kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ-1 in ji na podlagi navedene zakonske določbe izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca J. K. in E. K. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi 75. člena KZ-1 je obtoženki naložilo, da mora plačati znesek 87.215,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni na škodo J. K.. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa ji je plačilo sodne takse, ki jo bo odmerilo po pravnomočnosti kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila obtoženkina zagovornica iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega predpisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

3Na pritožbo je podala odgovor okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju J. L., ki meni, da pritožba ni utemeljena in višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Višje sodišče v Kopru je razsojalo o pritožbi obtoženkine zagovornice na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča RS Su 1490/2016 z dne 8. avgusta 2016, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 20 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

5Pritožba zagovornice ni utemeljena.

6V nasprotju z obtoženkino zagovornico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Dokazno oceno je sprejelo po skrbnem tehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženke in njene krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje.

7Bistveno kršitev pravil postopka vidi zagovornica v tem, da je tožilstvo dvakrat spreminjalo obtožnico, nikoli pa ni popravilo osebnih podatkov obtoženke, zaradi česar te pravice po mnenju zagovornice tudi sodišče ni imelo. Meni, da izrek izpodbijane sodbe ni skladen z opisom dejanskega stanja iz obtožnice.

8S takšnim stališčem zagovornice se ni moč strinjati. Kot je v odgovoru na pritožbo navedla že okrožna državna tožilka, je bila identiteta osebe, zoper katero je bila vložena obtožnica s podatki Z. Đ. in osebe, ki je 13. junija 2014 pristopila na predobravnavni narok, ista. Tedaj je bila ugotovljena njena istovetnost, prav tako je tedaj obtoženka sodišču navedla vse svoje osebne podatke, z dostavkom, da sta njena prejšnje priimka Đ. in P.. Sodišče je zato ob ugotovljeni istovetnosti obtoženke na predobravnavnem naroku v izpodbijani sodbi ob navajanju osebnih podatkov obtoženke pravilno zapisalo aktualni priimek obtoženke v času izreka sodbe, z dostavkom, kakšna sta bila prejšnja priimka obtoženke, s tem pa očitane kršitve ni zagrešilo.

9Zagovornica dalje očita, da dejanski stan, opisan v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja goljufije. Kot navaja, bi moral naklep obstajati že pred sklenitvijo posla oziroma dejanja, v konkretnem primeru bi moral naklep obstajati pred sklenitvijo posojilne pogodbe, iz izreka pa ni razvidno, kdaj naj bi bile te posojilne pogodbe sklenjene. Opis dejanskega stanja po mnenju zagovornice ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena ZKP.

10Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti. Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi je razvidno, da si je obtoženka izposojala denar od oškodovanca v času od leta 2005 do vključno 17.02.2010, z navajanjem neresničnih okoliščin, ki jih je sodišče konkretno navedlo (da ji je umrl oče ter za urejanje dediščine potrebuje posojilo, da potrebuje posojilo za stroške za odplačilo hipoteke in prodajo hiše, da za prodajo očetovih mizarskih strojev in sprostitev leasinga potrebuje dodatno posojilo, da je v bolnišnici zaradi levkemije in potrebuje denar, da bo prodajo hiše čimprej uresničila, da je žrtev izsiljevalcev in oderuhov in je zadeva na sodišču ter potrebuje denar za sodne stroške in odvetnika, ko pa bo dobila odškodnino, mu bo ves denar vrnila, da si ureja kredit v višini 300.000,00 EUR in da za stroške ureditve kredita potrebuje denar, po odobritvi kredita pa bo denar vrnila, da je v socialni stiski in zato rabi denar) ter obljubami, da mu bo denar v kratkem vrnila. Glede na to, da ji je oškodovanec denar posojal, in ne morda podaril ali plačal njene spolne usluge, kot je razumeti iz pritožbenih navedb zagovornice, ne more biti dvoma, da je pričakoval, da mu bo ta denar tudi vrnila. Da je bil glede tega v zmoti pa kaže njeno ravnanje, ko mu je del izposojenih zneskov vrnila v letu 2008, torej po več letih in še to šele na zahtevo oškodovančevih bratov. Zagovornica glede obstoja naklepa sicer problematizira delno vračilo posojenega denarja v letu 2008, ko je oškodovancu J. K. vrnila 82.200,00 EUR, vendar to dejstvo prav zaradi prej navedenih okoliščin vrnitve denarja na presojo o obstoju direktnega naklepa že od prve izposoje denarja dalje ne vpliva. Že iz izreka sodbe je razvidno, da je ta znesek plačala šele na zahtevo oškodovančevih bratov, goljufiv namen pa kaže tudi njeno nadaljnje ravnanje, ko je oškodovanca v letu 2009 ponovno z lažnivimi navajanji in obljubami, da mu bo denar v kratkem vrnila, zavedla, da ji je v času od 20. avgusta 2009 do 17. februarja 2010 izročil še nadaljnjih 21.715,00 EUR, tega denarja niti ostalega dolgovanega zneska pa vse do izdaje izpodbijane sodbe ni vrnila, kar zagovornica niti ne izpodbija.

11Zagovornica očita sodbi sodišča prve stopnje tudi bistveno kršitev pravil postopka v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na naloženo plačilo zneska 87.215,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni na škodo J. K.. Meni, da je znesek, ki je obtoženki naložen v plačilo, napačno ugotovljen. Trdi, da oškodovanka od J. K. nikoli ni prejela zneska v višini 152.200,00 EUR, kot se ji očita, s tem v zvezi pa meni tudi, da ji je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo, da se kot dokaz pridobijo podatki v letnih poročilih za Župnijo R. S.. Glede na to, da je sam oškodovanec trdil, da si je denar izposojal iz župnijske blagajne, po mnenju zagovornice, ne more biti nepomemben dokaz o tem, s kakšno višino letnega zneska je ta župnija sploh razpolagala in koliko od tega je bilo v gotovini.

12Po presoji pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali je imel oškodovanec tolikšno količino denarja in na očitke zagovornice prepričljivo zavrnilo. Tako z listinskimi dokazi kot izpovedmi prič je zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanec razpolagal s takšno vsoto denarja v navedenem obdobju, obtoženki pa posojal denar v prepričanju, da mu ga bo tudi vrnila, saj ji ni posojal denarja le iz svojih sredstev, temveč si je zato, da bi ji denar posodil, tudi izposojal denar od drugih. Da je bil skupno posojeni znesek tolikšen, kot se obtoženki očita, dokazujejo tudi podatki o vrnjenem dolgu v skupnem znesku 82.200,00 EUR v letu 2008 na zahtevo bratov ter potrdilu obtoženke (z dne 6.2.2009 - v prilogi A13) o tem, da je še dolžna 70.000,00 EUR, ter zavezi, da bo dolg čimprej vrnila. Ob nadalje izposojenih zneskih tako pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom o skupno posojenim znesku okrog 152.200,00 EUR. Zagovornica ne ponuja nobenega konkretnega dokaza, ki bi takšno ugotovitev lahko izpodbil, ugotavljanje, kakšni so bili prihodki župnije v navedenem obdobju pa ob presojanih drugih dokazih za pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja ni pomembno.

13Za zagovornico je tudi sporna tudi napotitev E. K. s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, s čimer naj bi mu dalo status oškodovanca.

14Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v tem delu sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Odločitev, da E. K. napoti na pravdo je utemeljena na dejstvu, da je le ta poleg oškodovanca J. K. premoženjskopravni zahtevek priglasil. Ker o njegovem premoženjskopravnem zahtevku sodišče ni odločilo, ga je bilo dolžno s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo (2. odst. 105. čl. ZKP).

15Zagovornica skuša omajati sodbo sodišča prve stopnje tudi z navedbami, da je oškodovanka povedala, da je oškodovancu nudila spolne usluge in da ji je obtoženi denar dajal, torej, da ji ga je podaril in ne posodil. S takšnimi navedbami ni uspela vzbuditi nikakršnega razumnega dvoma v pravilnost sodbe. Tudi če bi bilo res, da je oškodovanec koristil usluge prostitutk ter da je raznim osebam dajal denar, to v ničemer ne omaje dokazanih ugotovitev, da je oškodovanec obtoženki denar posojal na podlagi njenega lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin. Ugotovljene okoliščine tega kaznivega dejanja in način, kako je obtoženka ravnala oziroma zavajala oškodovanca, ne dopušča drugačnega sklepa, kot da je obtoženka že ob izposojanju denarja vedela, da zaupanja oškodovanca, da mu bo denar vrnila, ne bo upravičila. Izkaže se torej, da zagovornica v njenih prizadevanjih omajati pravilnost izpodbijane sodbe ni bila uspešna.

16Čeprav zagovornica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 386. člena ZKP opravilo preizkus izpodbijane sodbe tako glede odločbe o kazenski sankciji kot glede naloženega plačila premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtoženki izreklo primerno kazensko sankcijo, to je kazen zapora v trajanju enega leta in štirih mesecev, pravilna je tudi odločitev, ko je obtoženki naložilo, da mora plačati znesek 87.215,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni na škodo J. K.. To je prepričljivo obrazložilo v 23. in 25. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi ni bilo potrebno poseči.

17Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženkine zagovornice niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

18Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obtoženka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki se ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1; tarifna številka 7122 v zvezi s tarifno številko 7113) odmeri v znesku 315,00 EUR.