VSM Sodba IV Kp 53477/2021

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo VII K 53477/2021 z dne 25. 5. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je po prvem odstavku 220. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, v preizkusni dobi enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da obdolženo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko se skladno drugemu odstavku 105. člena ZKP oškodovana B. B. in C. C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pot pravde.

2Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil zagovornik obdolžene, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno spremeni na način, da obdolženo očitkov iz obtožnega predloga v celoti oprosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je ustrezno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženi očitana storitev kaznivega dejanja v celoti dokazana. Sprejete dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša, jih kot pravilne povzema in v nadaljevanju zgolj odgovarja na pritožbene navedbe.

5Bistvo pritožbe je v graji prvostopenjsko sprejete dokazne ocene, s katero se zagovornik ne strinja. Ponavlja jedro zagovora in skuša prepričati, da ravnanje obdolžene ni protipravno, ker je s tem, ko je obravnavanega dne odšla na naslov bivšega partnerja po hčerkin inhalator (ki ga ni mogla kupiti v lekarni) in v stanovanjski hiši razbila notranja vrata, ravnala v skrajni sili, saj je skušala rešiti bolno mladoletno hčerko pred poslabšanjem laringitisa.

6S povzetim ne gre soglašati. Primarno je izpostaviti, da iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izhaja ravno nasprotno pritožbeno zatrjevanemu, in sicer, da je bilo verjeti obdolženi, da se je v hišo na Z. odpravila po inhalator ter lastne in osebne stvari ml. D. D. Tako so pritožbene navedbe zagovornika, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti zagovoru obdolžene glede razloga prihoda na Z., neutemeljene.

7Ml. D. D. je inhalator iz razloga diagnosticiranega laringitisa resda uporabljala, vendar je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka nedvomno razjasnilo, da v tednu inkriminiranega dogajanja ni težko dihala in njeno zdravje ni bilo ogroženo. Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Sodišče prve stopnje je za odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za ravnanje v upravičljivi skrajni sili, ponudilo smiselne in prepričljive razloge (predvsem v točkah 11 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), katerih pa zagovornik ne sprejema. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna.¹ V takih primerih je odvračanje nevarnosti potrebno brez odlašanja, v obravnavani kazenski zadevi pa ne gre za temu primerljivo situacijo. Obdolžena je namreč dan po tem, ko sta se z bivšim partnerjem po prepiru razšla, pri čemer mu je povedala, da si bo naslednjega dne prišla po svoje stvari in stvari hčerke, poškodovala vhodna vrata v obe nadstropji stanovanjske hiše, za katera je (v naprej) vedela, da bodo zaklenjena, tekom dokaznega postopka pa je bilo ugotovljeno, da za to ni obstajala resna nevarnost. Pritožbeno sodišče zatorej pritrjuje prvostopenjsko sprejeti oceni o odsotnosti (že) prve predpostavke, potrebne za prepoznavo (inkriminiranega) ravnanja v upravičljivi skrajni sili, tj. obstoj neposredne nevarnosti za življenje ml. D. D., istočasne ravnanju obdolžene matere. Za tako sprejeti zaključek je imelo sodišče prve stopnje oporo v izpovedbi prav pritožbeno izpostavljene E. E., matere obdolžene, ki je izpovedala, da ml. D. D. v tistem tednu ni težko dihala, ampak je imela določeno uro, ko je morala dobiti inhalator, da se ji stanje ne bi poslabšalo (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornik z lastno interpretacijo izpovedi E. E. v drugačne dejanske zaključke ne more prepričati, saj skozi pritožbena navajanja prezre, da sploh ni merodajno, da je v inkriminiranem obdobju ml. D. D., z namenom, da se ji zdravstveno stanje ne poslabša, morala vsake toliko prejeti inhalacije. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje. Še posebej zato, ker zagovornik tudi nekritično zanemari dejstvo, da je obdolžena že od novembra 2020 vedela, da ml. hči v zaobid poslabšanja zdravstvenega stanja občasno potrebuje inhalator (list. št. 89), torej se je s podporo tega medicinskega pripomočka otrokov zdravstveni status zgolj vzdrževal v stabilnem stanju. Ker v dani situaciji neposredna nevarnost za življenje kot prva predpostavka ravnanja v upravičljivi skrajni sili ni obstajala, ostane brez uspeha tudi zagovornikov poskus prepričati, da na ravnanje v skrajni sili kaže tudi okoliščina, da je obdolžena po poškodbi vrat najprej domov prinesla samo inhalator za hčerko, šele nato pa se odpravila po ostale osebne stvari.

8Enako neutemeljena in neprepričljiva pa je pritožbena trditev o prvostopenjski zmotni presoji, da bi obdolžena inhalator lahko dobila drugje, in ga sicer kupila v lekarni v T.., saj je ta v lekarnah na voljo zgolj v večjih mestih in bolje založenih lekarnah. Kot je pravilno in jasno izpostavilo sodišče prve stopnje (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), obdolžena ni trdila, da se je odločila iti v Z., ker inhalatorja drugje ne bi mogla dobiti, niti, da se je odločila poškodovati vrata, ker inhalatorja drugje ne bi mogla dobiti, temveč je v zagovoru pojasnila, to pa je potrdila tudi E. E. (list. št. 131), da je oškodovanemu B. B. že en dan pred obravnavanim dogodkom poškodovanja tuje stvari povedala, da pride naslednjega dne po svoje stvari in stvari ml. D. D., vendar ji je nekdanji partner odvrnil, da bodo vrata zaklenjena. Obdolžena je tekom postopka navedla, da ji je B. B. že večkrat rekel, da bo zaklenil vrata, ker je želela vstran od njega, prav tako pa, da je lahko do svojih stvari v Z. dostopala samo, ko B. B. ni bilo doma (list. št. 88). Odločitev, da bo šla v Z., je torej sprejela že dan prej in ne v zatrjevani skrajni sili, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Tako razni drugi možni načini, kako bi obdolženka lahko prišla do inhalatorja, za dokazno oceno obravnavane zadeve niso relevantni in zatorej ne morejo privesti do drugačnih pravilnih pravnih in dejanskih zaključkov, kot so bili sprejeti pred prvostopenjskim sodiščem. Nenazadnje je obdolžena celo povedala, da niti ne ve točno, kje je predmetni inhalator kupila njena mama (list. št. 89), torej se o obrambno izpostavljeni okoliščini, s katero skuša zagovornik doseči drugačno meritorno odločitev, ni niti pozanimala. To pa obenem kaže na pomanjkanje še ene potrebne sestavine skrajne sile, in sicer da bi lahko obdolžena ravnala drugače, kakor v dani situaciji poškodovala tujo pravno dobrino.² Zagovor obdolžene, ki se je sklicevala na upravičljivo skrajno silo, je sodišče prve stopnje zatorej utemeljeno zavrnilo tudi iz tega razloga ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sprejemljive, tehtne in izčrpne razloge, zakaj ji ne gre pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki tozadevno v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti prvostopenjsko ponujenih razlogov ne morejo ovreči ter je zatorej le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolžene.

9Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolžene, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju vseh okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, pogojno obsodbo, ki je ne gre spreminjati v obdolženi v korist.

10Iz navedenih razlogov in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje ter upoštevaje socialne in premoženjske razmere obdolženke, ki so razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da jo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo sicer bremenil vsled neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Šepec, M. et al., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 492 in 500.
² Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 233/2008 s 4. 9. 2008.