VSM Sodba IV Kp 54814/2020

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 pa kazen tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance C. C. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2021 dalje, B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2021 dalje, ter D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2021 dalje, napotilo na pravdo. Obdolženemu A. A. je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo še povrnitev in plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR ter povrniti ostale stroške postopka, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Pod točko II izreka navedene sodbe pa je sodišče prve stopnje obdolženega D. D. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, s katero se mu je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški (tega dela) kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni stroški njegove zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo, tako obsodilni kot oprostilni del, so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti vseh očitkov po obtožnem predlogu, obdolženega D. D. pa spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo zagovornikov obdolženega A. so odgovorili zagovorniki obdolženega D., ki se z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ne strinjajo in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zagovornikov obdolženega A. zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

K pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

5Zagovorniki uvodoma navajajo, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ne konkretizirajo, katere pritožbene razloge iz prvega odstavka 370. člena ZKP uveljavljajo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj menijo, da so argumenti sodišča prve stopnje glede oprostilnega dela izpodbijane sodbe nepopolni in nepreverljivi, ker se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do ravnanja obdolženega D., brez tega pa ni moč presojati upravičenosti in (ne)prekoračenosti silobrana. Pri obsodilni sodbi pa pogrešajo opredelitev do mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. E. E., dr. med., spec. psih., glede psihičnega stanja obdolženega A. v času storitve kaznivega dejanja, ki je pojasnil, da je obdolženi A. dejanje storil v stanju zoženega zavedanja oziroma v samoobrambi in glede na takšno mnenje bi moralo posebej presoditi tudi, ali je obdolženi A. ravnal v dejanski zmoti, silobranu oziroma v stanju zmanjšane prištevnosti, s čimer merijo tudi na kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP.

6Zagovorniki nimajo prav. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, natančni in določni ter v ničemer niso pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe natančno povzelo ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke dr. E. E., do katerega se je v točki 17 primerno opredelilo, saj je razumljivo pojasnilo, zakaj na podlagi njegovega mnenja ni dvoma, da je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja prišteven in se je svojega dejanja zavedal ter ga hotel storiti, kljub temu da je izvedenec med drugim v mnenju navedel, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja v stanju zoženega zavedanja oziroma je ravnal v afektu. Enako je zaključiti tudi glede odločilnih okoliščin, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svoje zaključke, zakaj je obdolženi D. ravnal v silobranu in zakaj v tej posledici njegovo ravnanje, ko je obdolženega A. potisnil in držal za vrat ter mu s tem povzročil podplutbe sprednjega dela vratu, ni protipravno (točke 35 do 38 razlogov izpodbijane sodbe). S tem se je celovito opredelilo do vseh elementov silobrana, vključno z mehanizmom nastanka posameznih poškodb, ki jih je obdolženi A. ob tem utrpel. Prvostopenjsko sodišče je namreč z jasnimi razlogi obrazložilo, da je zgolj podplutba na sprednjem delu vratu nastala zaradi dejanja obdolženega D., medtem ko za preostale poškodbe na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ni bilo mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti zaključiti, da so nastale kot posledica brc in udarcev, ki jih je obdolženi D. zadal obdolženemu A. Glede na navedeno tako zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, kot tudi ne smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP.

7S preostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi zagovorniki utemeljujejo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v bistvu grajajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženi A. storil očitano mu kaznivo dejanje, medtem ko je obdolženega D. utemeljeno oprostilo očitka po obtožnem predlogu. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, le v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov dodaja naslednje:

Posebej k obsodilnemu delu izpodbijane sodbe (točka I izreka)

8Jedro pritožbenih navedb zagovornikov v tem delu predstavlja grajo zaključkov sodišča prve stopnje o prištevnosti obdolženega A. v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Zagovorniki menijo, da je sodišče prve stopnje poklonilo premalo vere in teže mnenju izvedenca dr. E., ki je pojasnil, da je obdolženi A. takrat ravnal pod velikim pritiskom strahu in jeze, dogodek je doživljal kot napad nase, dejanje obdolženega A. pa je bilo storjeno v afektu oziroma v stanju zoženega zavedanja. Takšne ugotovitve izvedenca po njihovi oceni ustrezajo stanju bistvene zmanjšane prištevnosti oziroma ravnanju v dejanski zmoti ali skrajni sili, saj je pri tem treba izhajati tudi iz subjektivnih doživljanj in zaznavanj obdolženega A., ne zgolj iz objektivnih okoliščin.

9Izvedenec je v svojem pisnem mnenju in tudi na glavni obravnavi res večkrat navedel, da naj bi obdolženi A. ravnal v samoobrambi, saj je ravnanje motokrosistov D. D., C. C. in B. B., ki so se svojimi motokrosi vozili po njegovem gozdu, doživljal kot napad na njegovo lastnino in tudi nanj osebno, ob tem pa doživljal hudo jezo in strah, vendar ob tem ni prezreti, da je izvedenec ob podaji svojega mnenja izhajal iz napačnega izhodišča, da so bili motokrosisti tisti, ki naj bi se s svojimi vozili približali obdolženemu A. in ga izzvali. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da je bilo obratno, in sicer je bil obdolženi A. tisti, ki se je pripeljal s svojim mopedom do njih, še prej pa šel po imitacijo pištole, zato zagovorniki pojasnilom izvedenca, da naj bi obdolženec ravnal v samoobrambi, dajejo prevelik pomen. Za presojo, ali je obdolženec bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, je namreč bistvena izvedenčeva ugotovitev, da kljub temu da je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja zaradi jeze in strahu v stanju zoženega zavedanja, brezglavih dejanj z njegove strani vseeno ni bilo in se je svojega dejanja sigurno zavedal, ker so bili vsi koraki logični in načeloma racionalni, pa čeprav je bil s strani motokrosistov sprovociran (str. 10 zvočnega prepisa izvedenčevega zaslišanja). Zato zagovorniki, ki selektivno in zavajajoče povzamejo izvedenčevo mnenje, nimajo prav, da naj bi obdolženi A. očitana mu dejanja storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, niti ni mogoče na podlagi tega zaključiti, da bi zato ravnal v dejanski zmoti ali v skrajni sili. Takšne okoliščine morajo namreč na strani storilca biti nedvomno dokazane, medtem ko trditve zagovornikov v tej smeri ostajajo zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj. Izvedenec namreč ni ugotovil nikakršnih duševnih motenj, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne ali hude duševne motenosti, zaradi katere bi bila obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti zmožnost v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana (tretji odstavek 29. člena KZ-1). In čeprav je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja jezen in ga je bilo strah, kot je to pojasnil izvedenec psihiatrične stroke, to niso takšne okoliščine, ki bi upravičevale napačno zaznavo dejanskih okoliščin in s tem dejansko zmoto.¹ Za dejansko zmoto gre v primeru, kadar se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno (drugi odstavek 30. člena KZ-1), pri čemer mora za storilčevo zmoto obstajati neka razumska dejanska podlaga, ne le njegova izjava, da je bil v zmoti. To pomeni, da morajo pri storilcu obstajati duševne, psihofizične ali druge motnje, ki bi upravičevale njegovo napačno zaznavo,² te pa v obravnavani zadevi glede na povzete izvedenčeve bistvene ugotovitve glede obdolženčevega psihičnega stanja niso podane. In četudi je bil obdolženi A. s strani motokrosistov sprovociran, lahko to v danem primeru predstavlja zgolj olajševalne okoliščine, katere je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije ustrezno upoštevalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10Prav tako se zagovorniki v nadaljevanju neutemeljeno zavzemajo, da naj bi obdolženi A. ravnal v skrajni sili. Bistvo instituta skrajne sile, ki je urejen v 32. členu KZ-1, je, da v nekem trenutku trčita dve pravno zavarovani dobrini – ena, ki je zaradi nevarnosti ogrožena, in druga, ki bo zaradi odvračanja nevarnosti od prve poškodovana.³ Zakon loči med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo, in sicer o upravičljivi skrajni sili govorimo, kadar storilec stori dejanje zato, da bi od sebe odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pod pogojem, da je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (prvi odstavek 32. člena KZ-1), medtem ko za opravičljivo skrajno silo gre takrat, kadar storilec stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pod pogojem, da povzročeno zlo ni nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (drugi odstavek 32. člena KZ-1). Ob tem je ugotoviti, da zagovorniki zgolj na splošni ravni zatrjujejo, da naj bi v obravnavani zadevi obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je obdolženi A. ravnal v skrajni sili, saj pri tem ne pojasnijo, še manj pa izkažejo obstoj temeljnih predpostavk, ki morajo biti podane, da sploh lahko govorimo o skrajni sili. Zagovorniki namreč z ničemer ne pojasnijo, kakšno realno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti na drugačen način, so motokrosisti povzročili s svojim ravnanjem in katera pravna dobrina naj bi bila pri tem ogrožena. Obstoj takšne nevarnosti mora biti dokazan, ta pa mora biti takšna, da je posameznik, ki jo je povzročil, nima več pod nadzorom.⁴ Res je, da D. D., C. C. in B. B. niso ravnali primerno, ko so se s svojimi motokrosi vozili po tuji zemlji oziroma gozdu in bi lahko obdolženemu A. kot lastniku s tem povzročili škodo, vendar zgolj na podlagi tega ni mogoče zaključiti, da bi le-ti s svojo vožnjo povzročili obstoj take stvarne nevarnosti, ki bi upravičevala ugotovljeno reakcijo s strani obdolženega A., ki je motokrosistom grozil s smrtjo, svoje grožnje pa podkrepil še z streli, pri čemer je tudi svojo imitacijo pištole, za katero so oškodovanci utemeljeno mislili, da je prava, usmeril zoper D. D. in tudi ustrelil proti njemu, vendar mimo njega. Zakaj se obdolženi A. ni poslužil drugačnega, bolj primernega načina, da bi motokrosiste odvrnil od nadaljnje vožnje po njegovi zemlji, na primer da bi se z njimi najprej poskušal pogovoriti ali pa bi poklical policijo, zagovorniki ne pojasnijo.

11Zmotno je tudi pritožbeno naziranje zagovornikov, da obdolženemu A. ni dokazano, da je najmanj štirikrat udaril D. D. po telesu z debelejšim kolom. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo zagovoru obdolženega D., ki je glede bistvenih okoliščin podprt z izpovedbami prič C. C. in B. B., zlasti pa z izvedenskim mnenjem medicinske stroke dr. F. F. Res je, da je slednji v primerjavi z izpovedbami vpletenih oseb ugotovil večje število udarcev, ki jih je obdolženi D. prejel s kolom, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj kljub temu tem pričam verjame in zakaj so njihove izpovedbe še vedno skladne glede vseh bistvenih okoliščin obravnavanega dogodka. V točki 23 razlogov izpodbijane sodbe je argumentirano pojasnilo, da je takšna razhajanja moč pripisati stresu, ki so ga vpleteni doživeli in si zato vseh podrobnosti niso natančno zapomnili, še posebej, ker je do udarcev prišlo potem, ko je bila obdolženemu A. pištola že odvzeta in ni bilo več nevarnosti, da bo (ponovno) streljal. V takšnih okoliščinah je izkustveno in življenjsko sprejemljivo, da se pozornost na dogajanje zmanjša, zato navedeno ne more povzročiti dvoma v verodostojnost njihovih izpovedb in dokazanost obdolženemu A. očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, zlasti ker je izvedenec medicinske stroke brez dvoma ugotovil, da je obdolženi D. podolgovate udarnine po prsnem košu in obeh ramenih utrpel zaradi štirih ločenih udarcev s podolgovatim trdim predmetom.

12Sodišče prve stopnje je zato na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke pravilno zaključilo, da je obdolženi D. s strani obdolženega A. prejel štiri udarce, kot se mu to tudi očita v izreku izpodbijane sodbe, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegovo mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo, in tega pritožbene navedbe ne morejo omajati. Izvedenec je namreč jasno obrazložil, katere poškodbe je ob dogodku utrpel obdolženi D., kot je to povzeto v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe, pri tem pa prepričljivo pojasnil mehanizem nastanka poškodb podolgovatih udarnih po prsnem košu in obeh ramenih, za katere je brez dvoma zaključil, da so nastale kot posledica udarcev s podolgovatim trdim predmetom, te poškodbe pa razumljivo ločil od vzporednih črtastih odrgnin na desni sprednji strani prsnega koša, za katere je pojasnil, da bi lahko nastale med kotaljenjem po strmini. Poleg tega je razumljivo obrazložil, da so se poškodbe, ki jih je dobil D., vključno s podolgovatimi udarninami, nahajale izven dela, ki ga je ščitila motoristična oprema (želva), zato zagovorniki z lastno interpretacijo izvedenskega mnenja, ne morejo vzbuditi dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja in s tem v pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

Posebej k oprostilnemu delu izpodbijane sodbe (točka II izreka)

13Zagovorniki se prav tako ne strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje, ki je obdolženega D. oprostilo očitka po obtožnem predlogu, s katerim se mu je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Menijo, da naj bi bilo najmanj od trenutka, ko obdolženi D. ni imel več v rokah plašilke oziroma imitacije pištole, ravnanje obdolženega D. protipravno, preintenzivno in usmerjeno izključno v poškodovanje obdolženega D., zlasti ker je bil obdolženi D. v fizični premoči.

14S takimi pritožbenimi trditvami se ni mogoče strinjati. Kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh elementov silobrana in nobenega dvoma ni, da se je obdolženi D. na protipravni napad obdolženega A., ko je ta njemu in njegovima prijateljema grozil s smrtjo, grožnje pa podkrepil s streli, branil tako, da je obdolženega A. potem, ko je slednji pristopil do njega in ga s pištolo udarjal po čeladi, potisnil oziroma planil vanj, tako da sta se oba skotalila po strmini, in ga nato prijel in držal za vrat, saj se A., kljub temu da mu je iz rok iztrgal imitacijo pištole, še vedno ni umiril. Logično je, da bi lahko v drugačnih razmerah opisano ravnanje obdolženega D. opredelili kot ravnanje, ki je v nasprotju s pravom, vendar je sodišče prve stopnje glede na okoliščine primera pravilno zaključilo, da je pri njegovem ravnanju šlo za obrambo, ki je bila primerna, nujno potrebna in sorazmerna. In zgolj dejstvo, da je bila med njunim ruvanjem obdolženemu A. imitacija pištole odvzeta, to protipravnega napada s strani obdolženega A. ne prekinja, kot je to v točki 37 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bilo življenjsko, če bi med posameznimi segmenti obravnavanega dogodka postavili toge ločnice, saj se je celotni dogodek odvil v relativno kratkem časovnem okvirju. Bistveno je, da se obdolženi A. tudi po odvzemu pištole ni umiril, zato je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje z napadom nadaljeval na drugačen način, napad pa je trajal vse dokler fizični stik med obdolžencema ni bil dokončno prekinjen oziroma do trenutka, ko je obdolženi A. spustil kol iz rok in prenehal s fizičnim napadom na obdolženega D.

15Res je, da je bil obdolženi A. sam na kraju dogajanja, obdolženi D. pa s prijateljema, vendar to ne vpliva na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, saj ni prezreti, da je obdolženi A. z imitacijo pištole grozil trem osebam, katere so utemeljeno menile, da je prava in je zato obdolženi D. svoje grožnje s smrtjo sposoben uresničiti, saj je z imitacijo pištole tudi streljal, in to večkrat. Tako je obdolženi D. tudi po oceni pritožbenega sodišča izbral primerno sredstvo in način za odvračanje protipravnega napada in je zato pritrditi tehtnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da obdolženi A. mej silobrana ni prekoračil, njegova obramba pa je bila nujno potrebna in sorazmerna, zato zagovorniki s svojimi pritožbenimi navedbami ne morejo prepričati v nasprotno.

O kazenski sankciji

16Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolženemu A. izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist.

17Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

18Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornikov obdolženega A. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Glede na izid kazenskega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obdolženega A. je slednji v skladu s prvim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa obdolženemu A. odmerjena na podlagi tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 ZST-1.

¹ M. Šepec, Z. Dežman, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 447.
² Prav tam.
³ M. Šepec, Z. Dežman, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 493-495.
⁴ Prav tam.