VSC Sodba II Kp 62391/2018

I. Pritožbi obdolženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v opisu kaznivega dejanja tako, da se v 5. vrstici opisa v izreku izpodbijane sodbe izpusti besedilo ″in zatilju″, v 6. vrstici pa besedilo ″in odrgnino na zatilju″

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjeni preizkusni dobi določena zaporna kazen zniža na 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določilo zaporno kazen 3 (tri) mesece, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja ob grožnji, da se v nasprotnem primeru pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. Obdolženca je tudi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP (razen stroškov oškodovanca in njegovega pooblaščenca). V skladu z drugim odstavkom člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca S. T. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR napotilo na pot pravde.

2Taki odločitvi nasprotuje obdolženec s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku, v njej pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi izrečene sankcije in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolženca oprosti obtožbe po obtožnem predlogu ODT Celje, opr. št. Kt/15673/2018 z dne 13. 12. 2018, ki je bil modificiran dne 17. 9. 2020 in dne 22. 9. 2010, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba je delno utemeljena (v delu glede opisa kaznivega dejanja in glede kazenske sankcije), sicer je neutemeljena.

5Prvi sklop pritožbenih navedb meri na uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP z utemeljitvijo, da so zaključki prvega sodišča o skladnosti izjav J. T., B. M., K. M. in Ž. P. protispisni, kar pritožba obrazloži s povzemanjem izpovedi prič Ž. P. in K. M. in v tem delu ponuja lastno dokazno oceno teh izpovedi, vendar pa se s takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče strinjati.

6Prvo sodišče je zaradi diametralno nasprotujočih opisov dogodka kritičnega dne s strani obdolženca in oškodovanca moralo raziskati, kaj se je ob njunem srečanju, ki se je nesporno zgodilo v popoldanskem času dne 16. 2. 2018, sploh dogajalo. Glede na to, da se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja, ki se je objektivizirala v fizičnih poškodbah oškodovanca, je bilo zavezano k temu, da ugotovi pravnorelevantna dejstva, ki so pomembna za razsojo glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Prav ima pritožba, da so za ugotavljanje odločilnih dejstev v vsakem kazenskem postopku v prvi vrsti pomembne izpovedi očividcev, kar so neposredni dokazi. Vendar je tudi pri slednjih ključno, da so izpovedi zaslišanih prič skladne glede bistvenih okoliščin, medtem ko glede nebistvenih okoliščin ni odločujoče, če jih zaslišane priče opisujejo drugače, je pa slednje pomembno z vidika ugotavljanja verodostojnosti zaslišanih prič. Oškodovanec je, kot je dokazno ocenilo prvo sodišče, že od podaje predloga za pregon dalje o ključnih elementih dogajanja kritičnega dne izpovedoval skladno in sicer, da je zaradi klica mlajšega brata N. (takrat starega 11 let) odšel na igrišče, tam pa sta bila tudi K. M. in Ž. P. Ob prihodu na igrišče pa ga je obdolženec najprej skoraj povozil, nato je skočil iz avta in mu zagrozil z besedami, ki so navedene v opisu dejanja, ga nato udaril najprej v sprednji del obraza in ko je padel v živo mejo, je prejel z njegove strani še udarec v zatilje, potem pa sta z N. bežala pred obdolžencem, ki je še grozil in se šele na to odpeljal z vozilom.

7Drži, da sta zaslišani priči K. M. in Ž.. P. o tem, (-) kdo je na igrišču takrat bil, (-) koga je N. zaradi domnevnega izzivanja obdolženčevega sina N. najprej poklical, (-) ali je prišlo med fanti do kakšnega spora, (-) kdo je spremljal oškodovanca v zdravstveni dom in (-) koga je oškodovanec takoj po dogodku najprej poklical, izpovedovala nekoliko različno. Vendar pa so vse te okoliščine, ki jih pritožba povzema selektivno in na njih neutemeljeno gradi svojo tezo o protispisnosti, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot je obrambi odgovorilo že prvo sodišče, nebistvene. Ob tem pa pritožba povsem prezre, da sta obe zaslišani priči (Ž. P. in M. K.) pa bili skladni v svojih izpovedbah o (-) obdolženčevem načinu vožnje, ko je pripeljal do igrišča, (-) da je bil v vozilu sam, (-) izpovedala sta oba tudi o dveh udarcih napram oškodovancu s strani obdolženca in (-) da je obdolženec, ki je bil razburjen, po dveh udarcih začel teči za oškodovančevim bratom. Zato se je prvo sodišče utemeljeno osredotočilo na razjasnjevanje teh bistvenih okoliščin, ki so pomembne za razsojo in ki so v konkretnem primeru tiste, ki se nanašajo na izvršitveno obliko grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1. Pritožbeno sodišče zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami tako dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema tudi v delu, ko prvo sodišče za verodostojno ni sprejelo izpoved P. A., obdolženčeve partnerke o dogajanju v kritičnem času, saj je zanesljivo ugotovilo, da slednja takrat sploh ni bila prisotna, pritožba pa s takšnimi navedbami neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb postopka.

8Zato se v nadaljevanju ni mogoče strinjati s pritožbo, da obdolženec z oškodovancem ni ravnal na opisan način, saj je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov (tudi listinskih) pravilno dognalo, da ni nobenega dvoma o tem, da je do fizičnega obračuna obdolženca z oškodovancem v kritičnem času prišlo, saj je slednje potrdil tudi policist A. S., ki se je z oškodovancem in njegovo materjo srečal kratek čas po dogodku v zdravstvenem domu in je potrdil, da naj bi se vse skupaj zgodilo v času, ko se je že mračilo, 19. 2. 2018 pa je sprejel tudi oškodovančev predlog za pregon. Zato ni dvoma, da je obdolženec ob navedenem času tega dne na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe obračunal z oškodovancem, ne glede na ugotovitev, da naj bi bil oškodovanec, ki je bil takrat star 16 let, tudi policistom znan kot konfliktna oseba. Zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tezo obrambe, da je obdolženec ravnal v silobranu zaradi zaščite svojega sina N. Da pa do silobrana ni moglo priti, pa izhaja že iz pritožbenih navedb, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo zgolj do verbalnega, ne pa fizičnega konflikta. Že prvo sodišče je namreč tezo o silobranu zavrnilo s prepričljivo obrazložitvijo (točka 21) glede izostanka ključnih kriterijev v zvezi s tem institutom in sicer istočasnosti napada in obrambe in sorazmernosti, takim razlogom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj v primeru verbalne žalitve, ki jo ves čas izpostavlja pritožba in ki naj bi bila tudi tista, ki je obdolženca razburila, kajti na igrišče je obdolženec prišel z namenom, da zaščiti svojega sina, sploh ne more biti govora o silobranu, saj je za izpolnitev tega instituta po obstoječi sodni praksi potrebno z gotovostjo dokazati kriterije, med katerima sta tudi istočasnost napada in obrambe, pritožba pa nasprotno temu ves čas izhaja iz teze, da fizičnega napada napram oškodovancu sploh ni bilo.

9Prvo sodišče je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec oškodovancu kritičnega dne zagrozil ne le z besedami, ki so navedene v sodbenem izreku, temveč je z oškodovancem tudi fizično obračunal, pri tem pa je izhajalo iz dokazne ocene razpoložljivih listinskih dokazov glede oškodovančevih poškodb, ki so bile najprej evidentirane v Zdravstvenem domu v ... in ob hospitalizaciji v SB ..., o načinu poškodovanja oškodovanca pa sta izpovedali tudi navzoči priči Ž. P. in K. M. Glede nastanka oškodovančevih poškodb pa je podal svoj izvid in mnenje tudi postavljeni izvedenec sodne medicine dr. P. K., ki je v nasprotju s pritožbenimi navedbami poškodbo – udarnino nosu izključil (zaradi odsotnosti drugih odrgnin na izpostavljenih delih) zaradi padca, zato tudi iz tega razloga prvo sodišče utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da se je oškodovanec poškodoval ob padcu, ne pa zaradi njegovega ravnanja.

10Ima pa pritožba prav, da pa ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti poškodbo oškodovanca v zatilju pripisati udarcu obdolženca. Izvedenec dr. K. je namreč glede te poškodbe zapisal, da je le-ta glede na njen opis v zdravstveni dokumentaciji nastala očitno zaradi podrgnjenja podolgovatega tršega predmeta (najverjetneje verižice ali drugega podobnega predmeta, ki ga je imel oškodovanca ob poškodovanju na vratu) po površini kože ob medsebojnem prerivanju, prijemu ali udarcu z roko v predel zatilja. Prvo sodišče pa tudi ni posebej tako, kot očita pritožba, ugotavljalo, ali je oškodovanec tega dne nosil verižico ali morda oblačilo s tršim predmetom, ki bi ob prerivanju oziroma ob prijemu v zatilju in udarcu z roko v predel zatilja lahko povzročil odrgnino na tem delu. Zato ima pritožba prav, da ta sled poškodbe ni izkazana z gotovostjo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi in iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe v 5. vrstici opisa izpustilo besedilo ″in zatilju″, v 6. vrstici opisa pa besedilo ″in odrgnino na zatilju″.

11Pritožba skuša razloge prvega sodišča glede verbalnih groženj obdolžencu (″Enkrat vas bom pobil″) spodnesti z utemeljevanjem, da tega ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, beseda ″pobil″ pa je slušno podobna besedi ″dobil″. Obdolženčev verbalni napad, ko se je z vozilom pripeljal do igrišča sta potrdili priči Ž. P. in K. M., čeprav ne s točno takimi besedami, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, kot sicer pravilno navaja pritožba. Prvo sodišče pa je v tem delu na podlagi dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe, ki je v tem delu povsem skladna z navedbami v predlogu za pregon z dne 19. 2. 2018, ki ga je sprejel policist Sinović tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec te grožnje izrekel in nato še stekel za oškodovancem in ga udaril, zato ni šlo le za slušno-fonetično napako zaradi podobnih korenov besed ″dobil-pobil″, kot to skuša prepričati pritožba, kajti o oškodovančevi prestrašenosti tudi zaradi izrečenih besed se je prvo sodišče ustrezno prepričalo tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič Ž. P., M. K. in oškodovančevih staršev.

12V naslednjem sklopu pritožbenih navedb pritožba trdi, da do opisanega dogodka ni moglo priti, ker se je obdolženec v popoldanskem času nahajal v C., kjer je popravljal napake v avtopralnici, kar pritožba utemeljuje s predloženimi listinami (račun družbe P. d.o.o.) in izpovedbami prič A. K. in M. K. in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno.

13Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek, da se je inkriminirani dogodek med obdolžencem in oškodovancem zgodil kritičnega dne okoli 18.10 ure, obdolženec pa je ves čas postopka vztrajal, da se je v inkriminiranem času nahajal v C., čeprav je na drugi strani določno povedal, da se je kritičnega dne okoli 13.00 ure pa srečal z oškodovancem na šolskem igrišču, vendar pa med njima ni prišlo do nobenega fizičnega kontakta, temveč le do verbalnega, sklicujoč se pri tem na izpoved izvenzakonske partnerke P. A., ki je slednje, zaslišana kot priča, tudi potrdila. Navedeno pomeni, da že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je do dogodka, ki sta ga obdolženec in oškodovanec opisovala vsak drugače, prišlo istega dne v popoldanskem času, sporen je bil le z njune strani naveden čas, kdaj, ob kateri uri točno je do dogodka prišlo. Prvo sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da se je to zgodilo okoli 18.10 ure, saj s strani obrambe predloženim dokazom o tem, da bi naj obdolženec ob tem času v C. opravljal določena dela in v tej zvezi zaslišanim pričam (M. P., A. K. in M. K.) ni sledilo, temveč se je glede določitve časa oprlo na podatke v zdravstveni dokumentaciji, na izpoved zaslišanih prič Ž. P. in M. K. ter oškodovanca, kot tudi policista A. S., ki je povedal, da se je dogodek zgodil v času, ko se je že mračilo.

14Vsak očitek o storitvi kaznivega dejanja posameznemu storilcu mora vsebovati vse tiste odločilne sestavine, ki pomenijo identifikacijo konkretnega historičnega dogodka, ki je subsumiran pod pravno normo. Čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, je pa bistvena sestavina vsakega kaznivega dejanja, ki mora biti časovno opredeljeno že iz razloga, da omogoča storilcu učinkovito obrambo, kot tudi, da se na podlagi tako natančnega opisa kaznivega dejanja določi tudi stvarna in krajevna pristojnost sodišča.

15V obravnavanem primeru pa ni sporno, da se naj bi dogodek zgodil med obdolžencem in oškodovancem istega dne v popoldanskem času, zato bi že s tako opredelitvijo v sodbenem izreku bilo zadoščeno potrebni konkretizaciji glede te bistvene okoliščine, zato se je prvo sodišče povsem nepotrebno ukvarjalo s podrobnim razčiščevanjem, ali se je ta dogodek kritičnega dne zgodil ob 13.00 uri ali okoli 18.10 ure. Zato so nerelevantne tudi vse pritožbene navedbe glede napačne dokazne ocene v tej zvezi izvedenih dokazov, ki naj bi po prepričanju pritožbe potrdili, da se je dogodek zgodil okoli 13.00 ure, prav tako pa so nerelevantne tudi navedbe, ki prvemu sodišču očitajo nepravilno zavrnitev dokazov v tem svojstvu (predložitev dobavnice za izstavljen račun), saj, kot je bilo povedano, se slednje ne nanaša na pravnorelevantna dejstva, pomembna za razsojo, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvega sodišča, da se je dogodek zgodil kritičnega dne v popoldanskem času okoli 18.10 ure, zato tudi iz tega razloga ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba povsem neutemeljeno utemeljuje z obdolženčevim alibijem, za kar pa v izvedenih dokazih ni nobene podlage.

16S pritožbo se tudi ni mogoče strinjati v delu, ko ta sodišču očita bistveno kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh, s strani obrambe predlaganih dokazov, pri čemer pritožba izpostavlja v prvi vrsti zaslišanje priče R. K., N. trenerja, ki naj bi pojasnil, kako je obdolženčevega sina v preteklosti bilo strah, zaradi česar ga je v preteklosti nekajkrat pospremil do doma, kar po prepričanju pritožbe postavlja pod vprašaj tudi verodostojnost izpovedbe priče Ž. P., na drugi strani pa bi se potrdil zagovor obdolženca o tem, da se je obdolženec kritičnega dne z oškodovancem hotel samo pogovoriti, ta pa je do obdolženca nastopal žaljivo, saj je v kraju znan kot konfliktna oseba.

17Prvo sodišče se je do vseh predlogov obrambe, ki jih ni izvedlo, ustrezno opredelilo. Zaslišanje priče R. K., ki je bil atletski trener obdolženčevega sina, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavrnilo z ustreznimi razlogi, saj predlagana priča ni bil očividec dogodka, o zatrjevani konfliktnosti oškodovanca v kraju samem pa se je prvo sodišče ustrezno prepričalo tudi na podlagi izpovedbe policista Sinovića in na podlagi lastne zaznave o oškodovančevem obnašanju tekom glavne obravnave, zato je zavrnitev dokaznega predloga pravilna, obrazložitev te odločitve pa ustrezna, zaradi česar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

18Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog glede kazenske sankcije z utemeljitvijo, da je določena zaporna kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe v trajanju treh mesecev pretirana, ker pri obdolžencu ni podana nobena obteževalna okoliščina. V tem delu je pritožba utemeljena.

19Za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Prvo sodišče se je odločilo za izrek pogojne obsodbe, torej sankcije opozorilne narave in določno zapisalo, da pri odmeri zaporne kazni ni našlo obteževalnih okoliščin, kot olajševalne okoliščine pa je upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost za kazniva dejanja in za prekrške in časovni odmik od dogodka, v prepričanju, da bo tako izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo 3 (treh) mesecev in preizkusno dobo enega leta vplivala na obdolženca, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da se obdolžencu poslej očita, da je z roko udaril po obrazu oškodovanca in mu povzročil (le) blago udarnino nosu, medtem ko udarec po zatilju in odrgnina na zatilju nista z zadostno stopnjo verjetnosti dokazana, je tako prišlo do zmanjšanja kriminalne količine. Zato je tudi iz tega razloga in na podlagi ugotovljenih olajševalnih okoliščin v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sankcijo ter v tem delu pritrdilo pritožbi, da je v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen 3 (treh) mesecev s preizkusno dobo enega leta prestroga in je v tem delu ob nespremenjeni preizkusni dobi v okviru pogojne obsodbe določeno zaporno kazen 3 (treh) mesecev zapora znižalo na 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora, saj je tudi tako določena zaporna kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe ustrezna sankcija, ki bo vplivala na obdolženca do te mere, da bo v bodoče konfliktne situacije, v katerih se bo znašel, reševal na drug, ustrezen način, tako izrečena kazenska sankcija pa je skladna tudi z načelom individualizacije pri izreku kazenskih sankcij.

20Pritožbeno sodišče je, kot izhaja iz izreka te sodbe, skladno s prvim odstavkom člena 394 ZKP delno ugodilo pritožbi tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in je izpodbijano sodbo spremenilo glede opisa kaznivega dejanja in v odločbi o kazenski sankciji, v preostalem delu pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrditi (člen 391 ZKP), saj v tem delu pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

21Ker je obdolženčev zagovornik s pritožbo delno uspel, se sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).